Je kaj novega po desetih letih, odkar v Italiji obeležujejo „Dan spominjanja na fojbe, istrski eksodus in druge dogodke ob vzhodni meji“? Po našem, da. Čedalje bolj nesramno zgodovinski revizionizem s tiho rehabilitacijo fašizma postaja ideološka osnova Nacionalne stranke (Partito della Nazione), ki jo snuje krog Mattea Renzija in njegovi lokalni somišljeniki.
{jcomments on}
Letos smo bili v Bazovici, ob šohtu, priča odkriti apologiji fašizma z izobešanjem zastav Salojske republike in fašistične milice ob prisotnosti vseh predstavnikov civilnih, cerkvenih in vojaških oblasti. Po zakonu je izpostavljanje fašističnih simbolov prepovedano in kaznjivo, a se za to ni zmenil nihče od prisotnih, niti se niso obnje obregnili govorniki, začenši s tržaškim županom Cosolinijem. Ta se je letos itak proslavil z lastnimi koraki na poti zgodovinskega revizionizma, ko je predlagal postavitev obeležja v spomin „na osvoboditev Trsta od jugoslovanske okupacije“ v pomladi 1945.
Nov korak na tej poti je sklep, da se koronejski zapor poimenuje po jetniških paznikih, ki so bili usmrčeni maja 1945 na ukaz partizanskih oblasti in spadajo med „infojbirance“. Težko se je znebiti misli, da so ti pazniki odrejali talce, ki so bili ustreljeni na Opčinah, v ulici Massimo d’Azeglio, na Proseku ali obešeni v ulici Ghega. Da so pospremili iz jetniških celic Pinka Tomažiča, Vadnjala, Kosa, Ivančiča in Bobka… Slednjim ni tržaška občina posvetila ulice, trga, stopnišča ali vrta. Kje pa!
V Gorici je odbor protifašističnih zgodovinarjev zaprosil levosredinsko pokrajinsko upravo, ki jo vodi „dem“ Enrico Ghergetta, naj mu da na razpolago pokrajinsko dvorano v palači Attems, da bi v njej organizirali okroglo mizo o zgodovinskem revizionizmu ob „dnevu fojb“. Gherghetta je dvorano odrekel, češ da 10. februarja „ni primerno“ prirejati razprave o teh temah ali, po domače, da nima besede, kdor ne trobi v siti propagandistični rog. Upal si je celo dodati primerjavo, češ da bi to bilo kot če bi fašistom dovolili razpravo 25.aprila… Predsednik goriške pokrajine pozablja, da so partizani in antifašisti 25.aprila 1945 osvobodili Italijo fašizma, ki jo je pahnil v vojno tragedijo in prizadel veliko gorja tudi drugim narodom, posebno na Balkanu. Zato je vzporejanje antifašističnih zgodovinarjev, kot so Piero Purini, Alessandra Kersevan, Claudia Cernigoj, Marco Barone, Sandi Volk in drugi s fašisti čisto navadna in žaljiva provokacija, ki bi se je „demokrat“ Gherghetta moral sramovati. Če bi še imel občutek za sram.
Sicer pa je tudi letos bila medijska gonja taka, kakor je ni zaslužil skoraj utišani Dan Spomina na judovski holokavst. Še več, marsikje se je pojavila definicija, da je bil pravi holokavst tisti, ki so ga doživeli Italijani ob vzhodnih mejah.
Zato je, po svojem, pohvale vreden liberalni zgodovinar Enrico Galli della Loggia, ki je v oddaji RAI3 „La storia siamo noi“ skušal dati bolj objektivno sliko dogajanja na vzhodni meji konec druge svetovne vojne. Poznalo se mu je, da je vsaj pobrskal v dokument italijanskih in slovenskih zgodovinarjev, ki ga je italijanska vlada potisnila v predal in onemogočila njegovo objavo. Galli della Loggia je prvič povedal gledalcem tretjega programa javne televizije, da so jugoslovanski narodi trpeli pod italijanskim fašističnim škornjem, da je v Istri končalo v fojbah največ 700 ljudi, v glavnem fašistov, dacarjev in veleposestnikov, da so jugoslovanski partizani osvobodili Trst in Gorico in da so tudi tedaj usmrtili predvsem fašiste, kolaboracioniste in tudi druge, ki so predstavljali nevarnost za jugoslovanske teritorialne težnje. Ko je govoril o pokolu ozopovcev na Toplem vrhu (Porzus) je povedal, da je z njimi bila ženska, ki jo je radio London označil za nemško agentko. Predvsem pa je poudaril, da so trije veliki (Churchill, Stalin, Roosevelt) v Jalti razdelili Evropo po interesnih sferah, kar je pomenilo, da je Italija spadala na Zahod, Jugoslavija pa na vzhod, a niso rekli, kje naj bo meja med njima. Zato je Jugoslavija skušala svoje meje pomakniti proti zahodu…
Bogve, kaj bi o tem izvajanju porekla Gherghetta in Cosolini.
