Italijanski premier Matteo Renzi je bolj papeški od papeža. Čeprav je papež Frančišek javno izjavil, da se ne bo vmešaval v italijanske notranje zadeve, tudi ko rimski parlament razpravlja o istospolnih zvezah, se je premier Renzi v zadnjem trenutku premislil in z zaupnico vsilil odobritev okrnjenega zakona in s tem zadovoljil sredince notranjega ministra Angelina Alfana in katoliške integraliste, ki so prejšnji mesec demonstrirali na tako imenovanem „Family day“.

 

{jcomments on}

Sprememba pa je v tem, da so črtali člen, ki je dopuščal istospolnim parom posvojitev bioloških otrok enega izmed partnerjev. Poleg tega pa so iz zakona, ki priznava istospolne skupnosti in njihove pravice, črtali tudi obvezo o medsebojni zvestobi. Kot če bi istospolni pari bili moralno izprijeni v tolikšni meri, da jim mora sam zakon dopustiti nezvestobo in promiskuiteto.

Zaupnica vladi in zakon o istospolnih zvezah sta bila sprejeta s 173 glasovi za in 71 proti. Senatorji opozicijskega gibanja 5 zvezd niso glasovali. Za zakon (in zaupnico) se je kajpak izrekla Renzijeva demokratska stranka z odločilno podporo 18 senatorjev, ki so pod vodstvom bivše Berlusconijeve desne roke Denisa Verdinija dejansko vstopili v vladno večino. Verdini je pred tem že podprl Renzijevo ustavno reformo. Več senatorjev je zato zahtevalo naj premier odide na Kvirinal in seznani predsednika republike, da se je sestava koalicije spremenila. Renzi pa se je samo nasmehnil in komentiral: „Nocoj je zmagala ljubezen.“ Katera ljubezen? Med njim in desnico, ki ga je že podprla pri izkrivljanju ustave.

Kaj se je torej zgodilo? Izvirni zakon o istospolnih zvezah je v senatu razpolagal s trdno večino 191 senatorjev demokratske stranke, levice in gibanja 5 zvezd. Slednja sta v opoziciji. V zbornici bi ta večina bila še močnejša.

Vendar je temu nasprotovala majhna parlamentarna skupina notranjega ministra Angelina Alfana, ki je tudi sestavljena iz prebežnikov iz Berlusconijevega tabora, poleg nje pa še skupina katoliških integralistov znotraj Renzijeve stranke. Levica PD je tudi tokrat odpovedala in molče sprejemala vse.

Alfanove sredince je Renzi skušal pred nekaj tedni potolažiti s tem, da jim je dodelil kar šest pomembnih mest v vladi. Zdelo se je, da je zadeva dokončno rešena, ko se je Renzi premislil in zadevo vzel v svoje roke, čeprav je zakonodaja o pravicah državljanov izključna pristojnost parlamenta in ne vlade. Svojim senatorjem je vsilil preklic člena o posvojitvah bioloških otrok partnerjev, o kateri bodo odločala sodišča, da bi utišal katoliško strujo pa je dodal še odpoved zvestobi med partnerjema, da se tako poudari temelja razlika s poroko, ki jo določa.

Rezultat glasovanja v senatu je torej zgolj političen. Renziju je dokaj makiavelistično uspelo premakniti na desno politično os vladne koalicije, saj je Berlusconiju in desnici odščipnil večjo skupino parlamentarcev, v zameno pa je le delno zadovoljil pobudnike enakopravnosti „mavričnih družin“, ki so med zasedanjem senata glasno demonstrirali svoje nestrinjanje in razočaranje.

Opazovalci so prepričani, da je Renzijevemu zasuku botroval izid anket, iz katerih je izhajalo, da njegova demokratska stranka na majskih upravnih volitvah, ko bo v vseh večjih mestih glasovalo 15 milijonov Italijanov, tvega osip glasov na levi in na desni. Ker je vedel, da obeh ne more zadržati, se je – po splošnem mnenju – odločil obdržati svoje desno krilo.

Seveda je problem istospolnih parov bil le pretveza. Iz muhe so itak naredili slona, saj je šlo za tipično evrospko problematiko liberalnih pravic in svoboščin, ki jo poudarjajo v isti sapi, ko delavcem jemljejo življensko veliko pomembnejše pravice in sosednjim sredozemskim narodom žugajo in grozijo z orožjem.

Ključna ugotovitev pa je, če komu to še ni bilo dovolj jasno, da je PD danes temelj italijanske liberalne desnice. Govoričijo o reformizmu, v resnici pa so le pokorne sluge kapitala. Tudi pri nas.