“Tripoli, bel suol d’ amor…”

Risultati immagini per attacco alla libia

Medtem ko ameriški poveljnik NATO oholo zagotavlja, da so pripravljeni na spopad z rusko armado in njen poraz, se „tretja svetovna vojn po obrokih“, kakor jo je lepo označil papež Frančišek, nadaljuje na vseh frontah.Na vrsti je spet Libija.

{jcomments on}

Pred par leti so zahodne sile napadle Libijo in ubile predsednika Gadafija, dejansko pa so jo prepustile divjanju islamskih skrajnežev, ki jih je le-ta brzdal. V kratkem se je v Libiji usidral Daesh (Isis), ki napoveduje oblikovanje islamskega kalifata na sredozemski obali, kjer bi imel odskočno desko za napade na Evropo. Začuda je Zahod vse to gledal, ne da bi kakorkoli reagiral, dokler ni postal položaj dramatičen. Očitno so ZDA, VB in Francija sklenili, da zadeve zaostrijo do take stopnje, ko bo vojaški poseg odobrilo tudi mednarodno javno mnenje. Zdi se, da je trenutek vojne v Sredozemlju napočil.

Pri tem naj bi posebno vlogo odigrali bivši libijski kolonialni gospodarji. Matteo Renzi, Duce iz Leopolde, morda že sanja kot njegov predhodnik Benito, da bo vzel v svoje roke cesarsko sabljo islama. Renzi in predsednik Mattarella sta se te dni udeležila (po washingtonskih posvetovanjih z Obamo) sestankov obrambnega sveta na Kvirinalu, kjer so izdelali načrt italijanskega napada na Tripolis in okolico. Pri tem naj bi sodelovalo vsaj 5 tisoč italijanskih vojakov, desantnikov, medtem ko iz sicilskega letališča Sigonella vsak dan vzletajo „droni“, brezpilotni bombniki, ki „mehčajo“ teren pred napadom.

Imperialistični vrh (ZDA-VB-Francija) je Italijanom obljubil, da bodo tokrat dobili svoj delež nafte in plina. Libijo, kjer se je izjalovil poskus združitve različnih centrov oblasti v „vlado narodne enotnosti“ (brez naroda, seveda), naj bi si imperialisti razdelili na tri dele. Britancem bi pripadla Cirenajka z glavnim mestom Bengazi, Italijanom Tripolitanija, Francozom pa puščavski južni del Fezan, kamor lahko vdrejo s svojimi četami iz srednjeafriških področij, katere itak že leta nadzorujejo.

Medtem se v Ukrajini zadeve slabšajo. Pučisti iz Majdana, kljub ameriški pomoči, ne nadzorujejo države, gospodarstvo propada. Da bi se ohranili na oblasti načrtujejo nov napad, s pomočjo NATO, na separatistične ruske pokrajine Donbasa. Mirovni dogovor iz Minska postaja le mrtva črka.

Zapleta se tudi na Bližnjem vzhodu, kjer so diplomati Rusije in ZDA dosegli nekakšen dogovor o premirju, vendar s figo v žepu. Turčija, ki je sicer članica NATO, poudarja, da ne bo prekinila bombardiranja Kurdov v Rožavi, se pravi severnemu delu Kurdistana na sirskem ozemlju. Kurdi pa se medtem osamljeno borijo proti islamskemu kalifatu, čeprav jim postaja jasno, da jih je Zahod z bežno obljubo o samostojnosti prevaral. Ostaja ruski predlog o federativni preureditvi Sirije, kjer bi kurdska Rožava uživala polno avtonomijo.

Vendar so stvari še naprej zapletene in nevarne. Zdi se, da je Izrael (očitno na ameriški namig) prodal Saudski Arabiji, glavni pokroviteljici islamskega kalifata, atomsko bombo. Slednjo bi Saudska Arabija lahko uporabila kot grožnjo Iranu, ki je zaveznik Rusije, ali v Jemenu, kjer se že nekaj let vojskuje z uporniki. Saudski Arabiji pa je vsa ta leta prodajala orožje prav Italija v navezi z Nemčijo. Šele sedaj je evroparlament to prepovedal, ko je spoznal, da velik del tega orožja prihaja v roke islamskih koljašev Daesha. Vendar sta tako evropska zunanja ministrica Federica Mogherini in italijanska obramba ministrica Roberta Pinotti, predstavnici PD, vztrajno zanikale kakršnokoli odgovornost pri prodaji orožja in jo zagovarjale na vse kriplje.

Ni dovolj, da se ob vsem tem zgražamo. Moramo nekaj ukreniti. Italijanska ustava prepoveduje vojaške posege v svojem 11. členu. Sodelovanje v imperialističnih vojnah je politično in moralno nesprejemljivo. Potrebna je mobilizacija vseh miroljubnih sil, da se to prepreči. 12.marca bo po vsej Italiji niz protivojnih manifestacij, ki jih prireja odbor „NE vojni, NE Atlantskemu paktu!“ Naj se jim pridružijo tudi ljudje iz naših krajev.