(Na sliki Omar al-Mukhtar, 80-letni vodja libijskega odpora proti italiijanskim kolonialistom po zajetju in pred javnim obešenjem.)
Zakaj Italija nima pravice, da s svojo vojsko vdere v Libijo? Dovolj bi bilo poznati nekaj osnovnih poglavij italijanske zgodovine v zadnjem stoletju.In pomisliti, da bi v primeru vojaškega posega postala Italija prva tarča džihadističnega terorizma. ZDA so v Aviano že poslale okrepitev novih 450 vojakov. In Debora Serracchiani se jim je zahvalila! Vse to v duhu zagotovila Renzijevi vladi, da bo v vojni z Libijo odigrala vodilno vlogo in si pri tem izrezala najboljši zalogaj energetskih virov.
{jcomments on}
Samo nekaj zgodovinskih utrinkov. Leta 1911, še pred začetkom prve svetovne vojne, je Italija napadla Libijo, kamor je poslala stotisoč vojakov. Takoj po izkrcanju je italijanska vojska postrelila in obesila 5 tisoč domačinov, na tisoče pa deportirala.
Leta 1930 je Mussolini ukazal, naj se polovica prebivalcev Cirenajke zapre v 15 koncentracijskih taborišč. Njihove vasi je letalstvo ravnalo z zemljo in zasulo s strupenimi plini. Preživele so obdali z 270 km ograjo iz bodeče žice.
Kljub temu so se Libijci upirali kolonizaciji. Vodjo odporništva, osemdesetletnega Omarja Muktarja so leta 1931 obesili pred množico, ki je morala gledati.
Odtlej je Italija začela na rodovitna področja naseljevati svoje kolone, domačinom pa so namenili le življenje na robu puščave.
Na samem začetku druge svetovne vojne so zavezniki pregnali Italijane iz Libije in jo zasedli. Emir Idris el-Senussi, ki so ga Britanci proglasili za libijskega kralja, je VB in ZDA leta 1951 priznal pravico, da na libijskem ozemlju vzdržujejo vojaška oporišča. „Wheelus Field“, pri Tripolisu, je postala največja letalska in jedrska baza v Sredozemlju.
Štiri leta pozneje, ko je Italija že bila članica NATO, ji je Idris „odpustil“ vojaško zasedbo in pomore, italijanskim kolonom pa priznal pravico, da ostanejo na pridobljeni zemlji.
V petdesetih letih so v Libiji odkrili ležišč nafte, ki so si jih razdelile ameriška Esso, British petroleum in italijanska ENI.
Neokolonializmu so se uprli panarabski nacionalisti, ki so se zgledovali po egiptovskem predsedniku in soustanovitelju gibanja neuvrščenih Abdel Gamal Naserju. Leta 1969 je uporna vojska brez prelivanja krvi prevzela oblast, odstrsanila lutkovno vlado in kralja. Na oblast je prišel mladi polkovnik Muamar Gadafi.
Ta je prisilil ZDA in VB, da sta evakuirali vojaška oporišča na libijskem ozemlju, obenem pa je nacionaliziral naftna črpališča in druga tuja podjetja.
Kot priznava svetovna banka je Libija v naslednjih desetletjih „dosegla visoko stopnjo razvoja“, saj je bruto narodni proizvod letno naraščal za 7,5%. Povprečni dohodek libijskih državljanov je spadal v srednje-visoki pas. Vsem Libijcem je bilo zagotovljeno brezplačno šolanje, 46% mladih Libijcev je diplomiralo v visokih šolah in univerzah. Libija ni poznala brezposelnosti in je nudila delo še 2 milijonom afriških priseljencev iz sosednjih držav.
Libija je dejansko pripomogla k stabilizacij razmer v Sredozemlju, čeprav je bila ves čas deležna napadov ZDA in VB. Investirala je ogromno kapitalov v gospodarsko sodelovanje in omogočila oblikovanje pomembnih ustanov, ki naj bi Afriki zagotovile politično in finančno stabilnost. Gadafi je predlagal celinski dogovor o samostojni afriški valuti. Dosledno je podpiral Nelsona Mandelo in njegov boj proti apartheidu.
Zato ga je Zahod proglasil za zločinca in organiziral napad na Libijo, v katerem je bil Gadafi umorjen, država pa razdeljena v interesne sfere, kjer so prevladala plemenske skupnosti, verske ločine in islamski skrajneži, vključno s kalifatom Daesh.
Washington, ki vsem ukazuje, želi zdaj napad na Libijo, da bi si jo razdelili v troje: Italija naj dobi Tripolitanijo, Velika Britanija Cirenajko in Francija južno pokrajino Fezzan, ki meji na srednjeafriško francosko vplivno cono.
Italijanska obrambna ministrica Pinotti je že povedala, da bo Italija v Libijo poslala 5 tisoč vojakov, že zdaj pa so na terenu posebne enote in italijanski vohuni. Ti so zelo verjetno zakuhali tudi krvavo godljo, v kateri sta dva italijanska talca bila ubita, dva pa osvobojena.
Renzi medtem trdi, da vojske v Libijo ne bo poslal, čeprav Italija dovoljuje uporabo svoje letalske baze v Sigonelli za vsakodnevno bombardiranje Libije z brezpilotnimi letali.
Renzijevo sprenevedanje je samo posledica strahu, da bi izgubil na majskih upravnih volitvah, posebno še, če bi pred tem nekaj italijanskih padlih vojakov se vrnilo domov v krsti.
Ni pa uporabil edinega resnega argumenta, na katerega opozarjajo mirovniška gibanja. Da italijanska ustava v svojem 11.členu poudarja, da Italija odklanja vojno kot sredstvo reševanja mednarodnih sporov. Še posebej pa bi moral biti pozoren na listino OZN, ki nekdanjim kolonialistom prepoveduje, da bi pod okriljem varnostnega sveta pošiljali svoje vojake v nekdanje kolonije.
Zato Renzi in njegovi govorijo o tem, da jih mora poklicati libijska vlada narodne enotnosti, ki je ni in najbrž ne bo. Kvečjemu jo bodo sestavili samo za kratek čas, da nekdo podpiše poziv „mednarodni skupnosti“, naj pošlje svoje vojske v Libijo, kajpak, proti terorizmu. (Beri: za nafto in plin.) (md)
