Kocka je padla. V Trstu bo tudi letos pomladi, za občinske volitve, nastopila Združena levica, ki bo povsem prepoznavna tudi zaradi tradicionalnih simbolov dela: srpa in kladiva.

{jcomments on}

 

Tako so sklenili tovarišice in tovariši, pristaši Stranke komunistične prenove, Komunistične stranke Italije in nevezani opredeljeni levičarji, na volilnem zboru prejšnjo soboto, ko so z veliko večino glasov (80%) določili, da bo „županski kandidat“ dosedanji predsednik občinskega sveta Iztok Furlanič. Glasovalo je nekaj manj kot sto članov v ta namen oblikovanega združenja, ki so imeli na voljo tudi drugo glasovnico z osnutki treh simbolov na izbiro. Prvi je predstavljal barvno različico starega simbola tržaških komunistov, drugi predlog z rdečo podlago in zvezdo ter tretji, ki je grafična inačica simbola Zveze levice, torej skupne liste tržaških komunistov. 33 volilcev se je odločilo za ta simbol, s katerim bomo nastopili na volitvah, ostala dva pa sta prejela po 10 in 9 glasov.

Medtem so stekle priprave na volilno preizkušnjo, začenši z evidentiranjem kandidatov. Iztok Furlanič je namreč „županski kandidat“, kar pomeni, da bo njegovo ime natisnjeno na glasovnici zraven simbola s srpom in kladivom. Kdor bo prekrižal ta simbol in Iztokovo ime, bo omogočil njegovo ponovno izvolitev v občinski svet. Volilci bodo vsekakor imeli na razpolago tudi dve preferenci: izbrati bodo morali moškega in ženskega kandidata z liste in napisati njuna priimka. Če bo lista prejela zadostno število glasov, bodo ostali občinski svetovalci izvoljeni na osnovi prejetih preferenc.

Pred tem bo morala Združena levica zbrati potrebno število podpisov, da bo veljavno predstavljena. Potrebnih bo 500 – 600 podpisov. Kakor vedno računamo na naše simpatizerje in volilce. Čimprej bomo zbrali podpise, tem hitreje se bomo lotili prave volilne kampanje.

Iztok Furlanič je že strnjeno povedal, za kaj se borimo: delo, socialne storitve, rabo slovenščine v tržaški občini.

Celotni program ZL je bil izdelan v nekajmesečnih razpravah na ločenih omizjih, ki so obravnavala prav vse teme sicer zapletene upravne stvarnosti.

Omizja so nastala na pobudo komunistov, vendar so se jih kaj kmalu udeležili tudi predstavniki strank in skupin, ki nočejo biti pod okriljem PD. Ne gre namreč pozabiti, da je župan Roberto Cosolini pred petimi leti zmagal tudi s pomočjo in zavezništvom komunistov, a je na to pomoč tudi takoj pozabil. Najprej je komuniste izločil iz občinskega odbora in vanj raje imenoval simpatizerko neofašista Bandellija, s katerim je nato vsa ta leta koketiral, še posebej pri izkrivljanju mestne zgodovine. Kljub lojalni podpori komunističnih svetovalcev je Cosolinijeva uprava ubrala svojo pot glede privatizacij, prodajanja javnega premoženja in zanemarjanja koristi delovnih ljudi in Slovencev. Posebno izzivalno se je Cosolinijeva uprava postavila do Slovencev, ko je sklenila (ob molku Ssk), da postavi pri sv.Justu spomenik „pravi osvoboditvi Trsta“, ko so partizani morali oditi iz mesta in ga prepustiti angloameriškim zaveznikom.

Nastala je ostra polemika, ker je Furlanič temu osporaval izhajajoč tudi iz dejstva, da je univerzitetno izobražen zgodovinar. Napadli so ga vsi, predvsem desnica in PD. Najbolj glasno je njegovo odstranitev z mesta predsednika občinskega sveta zahteval senator Russo, vodja klerikalne desnice PD, z njim pa so tekmovali tudi Cosolini in ostali.

Naš odgovor, se pravi odgovor Slovencev, komunistov, levičarjev, antifašistov pa je jasen: Iztok Furlanič je „županski kandidat“ Združene levice in volilci bodo imeli možnost, da tako izpričajo svojo narodnostno in protifašistično zavest. Je tudi edini Slovenec, ki je „županski kandidat“.

Ta ugotovitev velja še posebej za mnoge slovenske volilce PD ali Ssk, ki jih boli trebuh ob misli, da bodo morali glasovati za Cosolinija in požreti vse omenjene grenke zalogaje, začenši z blodnjami o metropolitanski občini ali izsiljevanjem Debore Serracchiani in njene stranke z prisilnim združevanjem okoliških občin s tržaško v „Julisko medobčinsko zvezo“. To je namreč konec naše zasidranosti na terenu in demokratične lokalne samouprave, obenem pa tudi groba kršitev Londonskega meoranduma in samega zaščitnega zakona, ki ne dovoljujeta spreminjanja upravne organizacije na naselitvenem ozemlju manjšine. Naj torej Slovenci in Slovenke vedo, da imajo na razpolago v skrajnem primeru tudi „ločeno glasovanje“, kar pomeni, da lahko oddajo svoj glas Furlaniču, čeprav bi se opredelili za drugo listo. Zakon to dopušča.

Združena levica zbira sedaj kandidature za občinski svet in rajonske svete. Na listi bo precej mladih in znanih obrazov iz vrst civilne družbe in gibanj. Več bo tudi neodvisnih kandidatov. Vsi so se vsekakor obvezali, da bodo v primeru izvolitve v občinski svet ali rajonske svete zastopali dogovorjeni program.

Celo PD se zdaj zaveda, da je le malo verjetnosti, kljub propagandi obeh tržaških dnevnikov, da bi bil Cosolini izvoljen za župana že v prvem krogu, se pravi z več kot 51% glasov. Potrebna bo balotaža, se pravi drugi krog volitev. Pokrajinski tajnik PD Nesladek napoveduje pogovore z levico, vendar ne pove, katero. Vsekakor bo tržaška Združena levica s Furlaničem na čelu sklepala o svojem zadržanju takrat, ko bo pravi trenutek. V vsakem primeru pa bo njen vpliv odvisen tudi od prejetega odstotka glasov. Čim večji bo, večjo težo bodo imeli njeni argumenti.

Vsekakor je treba povedati tudi bridko resnico o tem, zakaj in kako so nekateri zapustili skupno omizje levice in se odločili za ločen nastop.

Za skupno omizje so na začetku sedli predstavniki obeh komunističnih strank, bivše Ciprasove liste, PSI, struja SEL, ki jo vodi občinski svetovalec Marino Sossi, Civatijeva Na koncu pa je treba povedati tudi bridko resnico o tem, zakaj ni uspel domet združiti vse sile, ki so na levi od PD. skupina, ki jo predstavlja nekdanji pokrajinski tajnik tržaške PD Fabio Omero ter skupina bivših pristašev Grillovega gibanja 5 zvezd, ki jo predstavlja poslanec Aris Prodani.

Dokler je tekla razprava o programu, ni bilo večjih problemov. Nastali in zaostrili pa so se, ko je bilo treba izbrati skupnega županskega kandidata.

Govorilo se je o več imenih, predvsem pa o Iztoku Furlaniču, Marinu Sossiju in Fabiu Omeru.

Sklenjeno je bilo, naj županskega kandidata izbere skupščina volilcev, ki se bodo prostovoljno vpisali v seznam upravičencev in plačali 5 evrov pristojbine. Tudi zato, da bi preprečili goljufije, kakršne si je privoščil PD z najemanjem plačanih volilcev za njihove primarne volitve.

Medtem so omizje zapustili socialisti, ki so napovedali, da se vrnejo v zavezništvo s PD. Seveda, če jim le-ta zagotovi predstavnika v občinskem svetu (Roberta De Gioio, ki je znan po tem, da je menjal najmanj sedem strank).

Kljub dogovoru, da bo županski kandidat izvoljen na skupščini somišljenikov Združene levice, je skupina podpornikov Marina Sossija v bistvu postavila drugim ultimativni predlog. Županski kandidat naj bo Sossi, sicer bodo zapustili omizje.

Pri tem so se surovo in žaljivo zagnali proti Iztoku Furlaniču, kateremu so celo očitali narodnostno usmerjenost. Po njihovem ni bil sploh vreden, da kandidira.

Seveda so komunisti zavrnili, odločno in dostojanstveno, vsak poskus diskriminacije in podali več kompromisnih predlogov. Med drugim predstavitev dveh list s skupnim županskim kandidatom. Ali tudi, da bi vzeli v poštev izbiro županskega kandidata, obenem še nosilca liste, kateremu bi namenili več preferenc na osnovi skupnega dogovora. Ali možnost „štafete“, če bi lista izvolila samo enega občinskega svetovalca, glede na to, da sedanji nedemokratični volilni sistem opozicijskim silam namenja samo 40% predstavništva, zmabovitemu zavezništvu pa 60% mest v občinskem svetu.

Sossijeva skupina je skupaj z bivšimi pristaši Grillovega gibanja zavrnila vse ponujene kompromise, celo predlog o neodvisnem županskem kandidatu, ki bi se takoj po izvolitvi umaknil in prepustil svoje mesto kandidatu z večjim številom preferenc.

Očitno je postalo, da ne gre samo za kandidature, pač pa je skupina okoli Sossija želela imeti proste roke in se povezati s snujoči stranko „Italijanska levica“ bivšega Renzijevega podministra Fassine. Ni naključje, da so prehiteli vse, napovedali svojo listo in simbol, v katerem je na veliko vidna kratica SI (Sinistra italiana), čeprav stranka še ni bila ustanovljena, ker upa tudi na razkol v SKP, ki je za december sklicala svoj kongres.

Komunisti so vedno poudarjali, tudi ob skupnem omizju, da jih ustanavljanje nove levičarske stranke ne moti, saj bi bili zavezniki.

Očitno pa je bilo tudi, da je odhodu omenjenih skupin od omizja ZL botroval tudi protikomunizem, se pravi diskriminacijski odnos do strank, ki predstavljata hrbtenico levice, v Trstu, Italiji in drugod. Izpadi proti Furlaniču pa pričajo tudi o tem, da bi nekateri zmernejši levičarji najraje pometli zgodovino NOB, Slovencev in tržaškega delavskega razreda pod preprogo.

Zato so se na skupščini simpatizerjev ZL tako večinsko odločili za kandidaturo Iztoka Furlaniča in simbol s srpom in kladivom.