“Ko bom zmagal na jesenskem referendumu o spremenjeni ustavi bom pometel z opozicijo…“

Tako Matteo Renzi, premier in tajnik PD, na seji vodstva svoje stranke.

 

{jcomments on}

Na isti seji je prevzel nase vso odgovornost za škandal v zvezi s črpanjem in prevozom nafte iz Bazilikate, zaradi katerega je morala oditi ministrica Federica Guidi. Še več, sodne preiskovalce iz Potenze je izzval, naj se podvizajo in ga zaslišijo čimprej, ker se jih ne boji.

Tako govorijo samodržci in politiki, ki jim je oblast udarila v možgane. In spravljajo v nevarnost samo demokracijo v državi.

Kaj pomeni „pomesti z opozicijo“, so Renzija vprašali redki kritiki v PD. Mar pomeni, da bo ukinjena parlamentarna demokracija? Da bomo imeli enostrankarski sistem? Ali pa se je „Dučkotu iz Leopolde“ samo zareklo v govorniškem zanosu?

Samodržci računajo na ravnodušnost in razočaranje državljanov, ki se umikajo v zasebnost in ne hodijo več na volitve. Njihov prezir za „politiko“ in „politike“ je namreč mana, ki pada z neba, saj jim lajša življenje, tam na oblasti.

Polovica državljanov sploh ne voli več. To je samodržcem in oblastnikom zelo všeč, saj vedo, da bi ob taki volilni udeležbi propadli vsi referendumi, ki so edino sredstvo, s katerim ljudstvo lahko popravlja in odpravlja napake politike in zakonodajnih organov. Kvorum za njihovo veljavnost je najmanj 50% udeležencev, kar pomeni, da je dovolj le hladen piš za njegovo razveljavitev. In PD igra prav na to karto. Debora Serracchiani, žal predsednica naše dežele, je Italijane pozvala, naj se ne udeležijo referenduma 17.aprila proti črpanju nafte z morskega dna do 12 milj od obale. Ker računa, da se ga bo le malo ljudi udeležilo. Zato je Renzijeva vlada zavrnila predlog, naj bi referendumsko glasovanje opravili skupaj z upravnimi volitvami v juniju. Prihranili bi več kot 300 milijonov evrov stroškov, toda vladi gre, da referendum propade.

Renzi in njegovi pajdaši vedo, da so ljudje zdaj še posebej ogorčeni, ko so razumeli, koliko umazanije je za vladno energetsko politiko. Ministrica za ekonomske zadeve Federica Guidi je odstopila, ker so ji sodniki prisluškovali in ugotovili, da je skupaj s kolegico Marijo Eleno Boschi vsilila z zaupnico parlamentu popravek, s katerim se je okoristil njen življenjski partner Gemelli, ki zdaj sedi v zaporu, obtožen korupcije.

V resnici gre za uslugo, storjeno trem tujim multinacionalkam, ki izkoriščajo naftna polja v Bazilikati in nafto nameravajo izvažati preko luke v Tarantu, ki jo je treba še prilagoditi. Seveda na državne stroške, da lahko privatniki in tujci zaslužijo.

Referendum 17.aprila je torej priložnost, ko državljani lahko izrečejo svoje negodovanje zaradi načina, kako Renzi in njegove najtesnejše sodelavke mešajo politiko in privatne koristi.

Guidijeva, ki je morala oditi, je itak bila vpletena tudi v dogovorjeno financiranje obnove italijanske vojne mornarice. Seveda bi posle tako ali drugače vodil njen življenjski partner Gemelli, kateremu je (po zapisnikih prisluškovanj) v joku očitala, da jo „izrablja“. Ona pa se je vendar pustila izrabljati, ker je to bilo všeč tudi šefu in kolegici.

Maria Elena Boschi je itak dobro namazana z vsemi mažami. Znana je po tem, da je botrovala reformam malih zadružnih bank, kot je bila Banka Etruria, v kateri je bil njen oče podpredsednik, brat pa funkcionar. Klienti Etrurie so bili prikrajšani za svoje prihranke in še danes protestirajo. Eden si je iz obupa celo vzel življenje.

Toda Marie Elene Boschi premier Renzi ne more žrtvovati, ker mora sredi aprila spraviti pod streho sporno reformo ene tretjine republiške ustave, o kateri bo jeseni „porditveni referendum“. Tega se Renzi ne more izogniti, ker zanj ni predviden kvorum udeležencev. Je veljaven ob vsaki udeležbi, rezultat pa obvezujoč. Tako so državljani pred leti že razveljavili prvi poskus izkrivljanja republiken ustave, ki ga je zagrešil Berlusconi. Vendar „Črni vitez“ ni imel poguma, da bi zadevi šel do dna, kot Matteo Renzi in njegova PD, oziroma PN (Nacionalna stranka, kar pomeni PD plus Verdinijeva skupina).

Italijanska ustava velja kot najlepši in trajni sad antifašističnega odpora. Napisali so jo skupaj demokristjani, socialisti, komunisti in liberalci. Velja za najlepšo ustavo na svetu. Je tako napredna, da še danes ni bila uresničena v celoti. Vsebuje skrajno moderna načela, kot dolžnost države, da odstrani zapreke k stvarni enakopravnosti ali zaščito družbenih skupnosti, ki opredeljujejo človeško istovetnost, oziroma ščiti manjšine, zavrača vojno, poveličuje delo itd.

Pa se je zgodilo, da je parlament, izvoljen z zloglasnim volilnim zaionom „Porcellum“, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, kljub temu sklenil spremeniti ustavo. Pri tem pa je večina (se pravi PD in del desnice) lažno trdila, da gre samo za racionalizacijo sistema in varčevanje v politiki.

Dejansko bo sistem še bolj kompliciran in poln ustavnih sporov glede pristojnosti (nekako) voljene poslanske zbornice in senatom, ki ne bo več voljen, pač pa bodo vanj poklicani župani in deželni upravitelji.

Veliko enostavneje bi bilo, če bi senat kratkomalo ukinili ali pa razpolovili število parlamentarcev. Tako bi res prihranili na stroških. Zbornica bi imela 315 poslancev, senat 160 in to bi bilo dovolj. Pa še plače bi jim lahko pristrigli. Toda Renziju je šlo za utrjevanje njegove oblasti, ne pa za reformo politike…

Novi senat bo torej ukročen in brez opozicije. Kaj pa poslanska zbornica, ki bi po novi ustavi imela glavno besedo in pravico, da izglasuje vladi zaupnico? Na osnovi volilnega zakona, ki sta ga vsilila Renzi in Boschijeva (zato je nedotakljiva!), bo v zbornici imela stranka relativne večine 54% poslanskih mest (340), vsa opozicija pa preostalih 270.

Poslance bo dejansko imenoval vodja zmagovite stranke, saj bodo avtomatično izvoljeni nosilci list, ki lahko kandidirajo v desetih okrožjih. Torej bo jih bo vodja stranke imenoval. S preferencami bo izvoljena peščica ljudi, nič več.

Mimogrede. To nenormalno večino v zbornici prejme stranka, ki dobi na volitvah 40% glasov (252 poslancev, plus nagrada 88 poslancev). Ker pa je zelo verjetno, da ne bo nobena stranka prejela v prvem krogu 40% glasov, bo predviden balotažni drugi krog med prvima uvrščenima strankama. Tista, ki zmaga, pobere vseh 340 poslancev večine.

Glede na to, da se zadnje čase volitev udeležuje pičla polovica volilnih upravičencev, to pomeni sledeče: nagrajeno večino 340 poslancev prejme stranka, ki dobi na volitvah petino glasov volilnih upravičencev, če pa niti teh nima, v balotaži zadostuje tudi manj, recimo šestina ali sedmina glasov…

Dokaz oholosti oblastnikov je, da si PD domišlja, da bo vso oblast imel v svojih rokah. Kaj pa, če v Italiji, podobno kot marsikje drugje v Evropi, pride na prvo mesto vodja populistične in ksenofobne desnice? Kakor Orban na Madžarskem ali slovenski Janša?

Nekoč se je temu rekla diktatura, moderna politologija pa zdaj rabi izraz „demokratura“, kar pomeni nekaj kot demokratična diktatura. Oksimoron, seveda.

Da se izognemo diktaturi ene same stranke, oziroma njenega vodje, ki bi rad „pometel z opozicijo“, moramo to preprečiti.

Kako? Na jesenskem obveznem referendumu o ustavnih spremembah moramo glasovati NE, da ubranimo ustavo, porojeno v odporništvu. Kot je dejal priljubljeni predsednik Sandro Pertini, je „v naši ustavi vsak člen napisan s krvjo padlih partizanov in talcev.“

A tudi to ne zadostuje, če ne ukinemo tudi goljufivega volilnega zakona „Italicum“. Ker bi na prihodnjih volitvah omogočil edini vladajoči stranki, da zlahka potrdi ali ponovi v parlamentu vse odpravljene sklepe, vključivši ustavno reformo. Ker bi s svojo večino pogojevala tudi izbiro ustavnih sodnikov, bi s tem nevtralizirala tudi ustavno sodišče, zadnji organ, ki je doslej ščitil demokracijo in zakonitost v državi.

Ustava in odprava Italicuma gresta torej skupaj, roko v roki. Da odpravimo „Italicum“, ki državljanom odvzema pravico biti zares zastopani, moramo zbrati pol milijona podpisov. V naših krajih bodo pole z referndumskimi vprašanji na razpolago že prihodnje dni, na sedežih levih strank, trgih in ulicah, vsak delovnik tudi v občinskih tajništvih.

Slovenci imamo še poseben razlog, da podpišemo za referendum proti Italicumu, saj nam odvzema možnost, biti zastopani v parlamentu. In to kljub temu, da zaščitni zakon št.38 izpred petnajstih let, predvideva „olajšano zastopanost“ tako v zbornici, kakor v senatu.

Parlament je, na predlog ministrice Boschijeve (PD), zagotovil zastopanost frankoprovansalski skupnosti v Dolini Aoste ter Nemcem in Ladincem na Južnem Tirolskem, kjer bo v veljavi drugačen volilni sistem enomandatnih okrožij. Na Slovence v Furlaniji Julijski krajini pa so se „democrats“ svečano požvižgali. Vključitev vseh 32 dvojezičnih občin v eno samo veliko volilno okrožje pa je samo zafrkacija in nič več.

Prav zato, ker bi z izpadom iz parlamenta postali drugorazredna manjšinska skupnost, brez pravice sodelovati v zakonodajnih postpkih, ki se nas tičejo ali bodo tikali, moramo Slovenci, ki kaj damo na svoj ponos in cenimo naše pravice, aktivno in množično sodelovati pri zbiranju podpisov proti Italicumu.

Sicer bi sprejeli načelo, da se razpravlja „o nas, toda brez nas“.