Komunist  Umberto

Terraccini podpisuje ustavo.

Po dolgotrajnem postopku je torej Renzijevi PD vendar uspelo spremeniti republiško ustavo, porojeno v odporništvu, ki ji je bila na poti.

{jcomments on}

 

Ustavo so oblikovali po osvoboditvi, stopila pa je v veljavo leta 1948. Več kot dve leti so jo v ustavodajni skupščini pisali demokristjani, socialisti, komunisti, liberalci in pristaši akcijske stranke, torej pobudniki CLN. Vanjo so zapisali temeljna načela resnične enakopravnosti in napredka, pravice delavcev in narodnih manjšin, verske svobode in antifašizma. Ustava iz leta 1948 je visok kompromis med silami, ki so si bile sicer nasprotne, a jih je družila želja po demokratizaciji italijanske družbe, ko se je otresla navlak fašistične diktature. Zato vsebuje ustava niz členov, ki jamčijo ravnotežja oblasti, da bi nobena (zakonodajna, izvršna, sodna) ne prevladala nad drugo.

Dejstvo, da še ni bila v celoti uresničena, priča le o tem, da je italijanska ustava iz leta 1948 tudi programska, se pravi, da narekuje program napredka in širše demokratizacije in miroljubne zunanje politike.

Ta ustava je bila mnogim zapreka na poti do absolutne oblasti. Berlusconi je o njej govoril, da je „sovjetska“, ker je omejevala požrešnost bogatih in ščitila revne. Skušal jo je spremeniti, da je ljudstvo z referendumom sklenilo, da je prva ustava boljša.

Zdaj je na vrsti PD. Renzi in Boschi sta se najprej dogovorila z Berlusconijevo desnico o vsebini reforme, nato pa vztrajala do konca izhajajoč iz dejstva, da jim je neustavni volilni sistem Porcellum dal nenormalno večino v parlamentu. S PD je glasovala le skupina desničarjev, ki jih vodi Verdini, vodja obsojene lože P3 in nekdanji Berlusconijev sodelavec. Vsi ostali člani poslanske zbornice so sejo zapustili v znak protesta.

Bitka za ustavo se vsekakor nadaljuje, saj bo jeseni referendum, ki naj novo ustavo potrdi ali zavrne. Če bi reformo parlament odobril z dvotretjinsko večino bi referendum ne bil potreben. Očitno pa Renziju ni šlo za široko soglasje o reformi ustave, raje ima tvegan plebiscit o sebi, svoji stranki in vladi.

Poglejmo v nekaj besedah, kaj nova ustava predvideva.

Najbolj vidna posledica reforme je v dejstvu, da senata ne bo več volilo ljudstvo, pač pa ga bo imenovala „kasta“ deželnih upraviteljev. Sestavljen bo namreč iz 74 deželnih svetovalcev (FJK bo imela enega), 21 županov velikih mest (FJK enega) in 5 senatorjev, ki jih bo za obdobje sedmih let imenoval predsednik republike.

Ni res, kot je zapisal slovenski dnevnik v Trstu, da bo novi senat imel zgolj „posvetovalno vlogo“. Ohranja nekaj pristojnosti in sicer glede reform, ustavnih zakonov in pravic narodnih manjšin.

Prav tako, pravice narodnih manjšin in tudi naše, bodo v pristojnosti tega nevoljenega senata. Težko si predstavljamo, da bodo deželni svetovalci in župani imeli dovolj občutljivosti, da bi nadgradili ali izboljšali sedanjo zaščitno zakonodajo. Dvomimo tudi, da bodo narodne manjšine v tem senatu sploh zastopane.

Tudi ni res, da je s tem konec t.im. enakopravnega dvodomnega sistema sprejemanja zakonov. Reforma namreč predvideva vsaj 13 primerov, ko lahko senat „prikliče“ zakone iz poslanske zbornice in se o njih opredeli. Sistem pa je bolj zapleten in bo terjal veliko časa in tudi interpretacijskih sporov.

„Senatorje“ bodo torej imenovali deželni sveti, pri čemer naj bi upoštevali voljo volilcev. Kako? V Furlaniji Julijski krajini, kjer bodo izvolili enega samega senatorja, bodo gotovo izbrali svetovalca PD, ki je prejel največ preferenčnih glasov. Ali nekaj podobnega. Da bi v poštev prišla slovenska svetovalca Gabrovec ali Ukmar je samo aprilska potegavščina… Kakor lahko dvomimo, da bi deželni svet izbral enega izmed slovenskih županov in pustil doma župana Trsta ali Vidma…

Renzi in propagandni stroj PD bodo poudarjali, da bo zdaj „politika“ cenejša. Je to sploh res?

Ti „senatorji“ bodo potovali v Rim le par dni na teden, najbrž konec tedna. Zaračunavali bodo letalske prevoze, taksije in hotele. Verjetno bodo prejeli tudi dnevnico in vrnitev stroškov za prehrano. Prav tako bodo imeli pravico do tajniških pomočnikov in svetovalcev, saj bi sicer ne mogli opravljati „dvojnega dela“ župana ali deželnega svetovalca in „senatorja“.

Je pa res, da bodo prejemali le svojo izvirno plačo, torej plačo župana ali deželnega svetovalca. Koliko pa bo stalo povračilo vseh omenjenih stroškov, ni lahko izračunati.

Dejstvo je tudi, da v parlamentu največ stane birokracija, krdelo funkcionarjev, ki poganja zakonodajni stroj. Te bodo najbrž morali povečati, saj se bodo morali znajti v novem položaju razpršenih in zapletenih pristojnosti in postopkov.

Zanimivo je tudi, da bodo novopečeni „senatorji“ imeli parlamentarno imuniteto kakor njihovi kolegi v poslanski zbornici. In težko se je znebiti vtisa, da bodo v senat prvi priromali prav župani in svetovalci, ki bodo čutili, da jim sodstvo diha za ovratnikom. Senat bo najbrž novo „pribežališče grešnikov“, kamor bodo stranke na oblasti spravile svoje ljudi na varno.

Kaj pa ostale reforme? Ukinitev pokrajin je podobna ukinitvi senata. V resnici bo birokracija ostala, le da jih ne bomo več volili. V naši deželi sta Serracchianijeva in Panontin že pokazala, kako pojmujeta ukinitev pokrajin: namesto štirih pokrajin bomo imeli 17 medobčinskih skupnosti. Vsaka s svojo birokracijo.

Reforma uvaja tudi več centralizma v odnosu do dežel, saj prikliče večje pristojnosti strateškega značaja prav sebi.

Reforma spreminja tudi način volitev predsednika republike. Če bi PD bila demokratična stranka bi najbrž skušala to ogabno reformo pocukrati z neposredno ljudsko izvolitvijo predsednika republike. Pa ne. Volilo ga bo 730 članov zbornice in senata, najprej z dvetretjinsko večino, nato s 3/5 članov zbora in na koncu s 3/5 volilcev. To pomeni, da bo predsednika republike izvolilo 438 volilcev.

Rekli boste: in kaj potem? A vendar ne gre pozabiti, da bo senat v celoti imenovan, torej pod kontrolo oblasti, v zbornici pa ima PD (neustavno) večinsko nagrado, ki jo je z Italicumom še povečala. Prav zato si je lahko privoščila spremembo ustave samo z lastnimi glasovi in skupinico Verdinijevih pristašev, brez levice, Gibanja 5 zvezd in desnice.

Skratka, novega predsednika republike bo izbrala stranka, ki bo zmagala na prihodnjih političnih volitvah (čez leto ali dve) in bo sama prejela 55% sedežev, ne glede na to, kakšen odstotek glasov bo prejela pri odločilni balotaži.

Ni naključje, da je Renzijev volilni sistem „Italicum“ tesno povezan z ustavno reformo M.E.Boschi, ker daje prvi uvrščeni stranki tako veliko večino, da lahko odloča o vsem. Tudi o nadaljnjih spremembah režima.

In niti ni rečeno, da je Renzi vse to naredil zase. Najbržda, a kaj se zgodi, če na balotažnih volitvah zmaga Gibanje 5 zvezd ali združena desnica? Bodo Grillovi ali Salvinijevi pristaši imeli vso oblast v svojih rokah? Bo Italija kakor Orbanova Madžarska?

Kajti za to gre. Nova ustavna reforma ustvarja režim, ki ga politologi imenujejo kot „demokratura“, se pravi v demokratična oblačila našemljena diktatura.

Renzi v bistvu udejanja navodila velike ameriške multinacionalke JP Morgan, ki je izdala navodilo evropskim državam, naj se čimprej znebijo ustav, ki jih je po vojni pogojevala antifašistična in odporniška levica, češ da zavirajo napredek kapitalizma in njegovih interesov. (O tem lahko preberete zanimiv članek v reviji Micromega).

Kaj lahko storimo, da preprečimo režim italijanske demokrature?

Predvsem se moramo združiti v obrambo ustave, ki je zrasla iz odporništva. Tiste ustave, katere prvi podpisnik je komunist Umberto Terraccini. Ustave, ki jo upravičeno označujejo kot najlepšo na svetu, o kateri je glumač Benigni celo priredil niz televizijskih oddaj, preden se je premislil.

Ustavo ubranimo samo tako, da oktobra glasujemo NE Renzijevi reformi. In prepričamo čimveč ljudi, da store enako. Slovenci imamo dodaten razlog za ta NE, saj so nas z reformo in Italicumom dejansko črtali iz parlamenta, kljub drugačnim določilom zaščitnega zakona. Diskriminirali so nas v odnosu do drugih manjšin, kakor da smo manjvredni. Italicum namreč zagotavlja izvolitev poslancev iz vrst frankoprovansalcev iz Doline Aoste, Nemcev in Ladincev iz Južne Tirolske, ne pa Slovencev iz naše dežele, kjer za manjšinske liste velja 20% vstopni prag! (To, da je vseh 32 dvojezičnih občin vključenih v veliko vzhodno volilno okrožje je samo zafrkavanje.)

Glasumo torej NE in skušajmo to dopovedati vsem. Razkrinkajmo lažno propagando „demokratov“.

In to ni vse. Prav je, da jim pošljemo jasno sporočilo, da obsojamo njihovo početje že na skorajšnjih upravnih volitvah. Tudi pri nas, v Trstu in Miljah. Če bo PD močno izgubila po celi Italiji bo to jasen znak nezadovoljstva zaradi vseh „reform“ na koži državljanov, začenši z reformo tržišča dela, ki je sicer podarila nekaj milijard evrov podpor podjetnikom, novih delovnih mest pa od nikoder ni. Medtem pa so sprostili odpuščanje iz službe. Da o „dobri šoli“ sploh ne govorimo. In bankah, kjer so na koži varčevalcev ščitili žlahto premierja in ministrice. Eden izmed vačevalcev si je celo vzel življenje.

Kot trening mobilizacije pa vzemimo nedeljski referendum o črpanju nafte ob obalah. Predvsem pojdimo volit, kajti Renzi in PD skušajo referendum sabotirat s pozivi ljudem, naj ostanejo doma ali gredo na izlet. Kakor svoj čas Bettino Craxi.

Komunisti svetujemo volilcem, da na tem referendumu rečemo DA, ker želimo preprečiti liberalizacijo vrtnin. DA ukinitvi dekretov o dovoljenjih za črpanje, ki jih je izdala Renzijeva vlada, ki je bila – kot pričajo sodne preiskave iz Potenze – pod močnim vplivom naftnih multinacionalk.