Letošnje pomladanske upravne volitve so nekaj izjemnega in drugačnega v primerjavi s podobnimi izkušnjami preteklosti. So namreč le prva izmed bitk v pravi vojni, kjer bomo odločali o marsičem, tudi o naši osebni svobodi in demokraciji v državi, kjer živimo. Zato je vredno, da o tem razčlenjeno razmišljamo in se nato odločimo.
{jcomments on}
Renzijeva vlada in stranka sta namreč sprožilo pravo vojno delovemu ljudstvu, da bi zaščitila finančni kapital in podjetnike. Reforma trga dela in sprostitev odpustov sta bila le prvi korak, kateremu je sledila ustavna reforma z novim volilnim sistemom, ki naj privedejo (če je ljudstvo ne bo zavrnilo na jesenskem referendumu) do ene same stranke na oblasti, brez prave parlamentarne protiuteži. Gre za priporočilo ameriške finančne družbe JP Morgan, naj sredozemske države pometejo z ustavami, rojenimi v partizanskih časih, ker ne ščitijo dovolj interesov kapitala. In Renzi ter PD sta ubogala. Nič čudnega, torej, da je Renzi celo izjavil, da bo v primeru poraza odstopil. Ne gre mu verjeti, vendar za vsak primer je prav, da mu odpremo vrata pri izhodu.
Prvo, kar je nam vsem potrebno, je, da PD kaznujemo za njegovo politiko povezovanja z desnico (pakt iz Nazarena, najprej z Berlusconijem, nato z Verdinijem) in drsenjem k oblikovanju Nacionalne strnake, kakor jo imenuje mladi premier. Kajti metamorfoza KPI v PDS, DS, PD še ni končana, zadnja etapa naj bi bila Nacionalna stranka, ki se bo otresla tudi predznaka „demokratičnosti“, saj je Renziju v napoto.
PD je treba kaznovati na upravnih volitvah, ki bodo letos pomembna preizkušnja, saj bo volilo 15 milijonov občanov, predvsem v večjih mestih, kot so Rim, Milan, Turin, Neapelj in, seveda, tudi Trst z Miljami.
PD je treba kaznovati takoj, v prvem krogu volitev. Za drugi krog in balotažo pa bo vsak odločal od primera do primera, kakor je pač bolj primerno in koristno za skupnost. Toda v splošno korist je, da PD prirežemo peroti in ohladimo napuh.
Zato je zgrešeno, kar mislijo nekateri, da je najboljša oblika protesta neudeležba na volitvah. Kdor ne voli prepušča odločitve drugim, podpira oblast torej in škoduje opozicijskim silam, predvsem levici. Pravilno je, da podpremo levičarsko listo, v kateri so komunisti.
Medtem ko bo v teku volilna kampanja zbiramo podpise za ukinitev volilnega sistema Italicum, s katerim si Renzijeva PD skuša zagotoviti popolno oblast, ne zaveda pa se, da dela za desnico, tisto ksenofobno in agresivno, ki je v Evropi na pohodu.
Obenem se pripravljamo tudi na jesenski referendum o ustavnih spremembah, ki so nesprejemljivo skrpucalo, za nas Slovence pa zelo škodljive. Zadostuje en sam preprost primer: drugorazrednemu stočlanskemu senatu županov in deželnih svetovalcev (samo da iz naše dežele) bodo namenjene manj pomembne pristojnosti, med njimi tudi MANJŠINSKA ZAKONODAJA. Toda po načelu „o nas, a brez nas“, kajti v novem drugorazrednem senatu ne bo manjšinskih predstavnikov, vsaj slovenskih ne. In dejstvo, da jih ne bo niti v zbornici, nas ne sme tolažiti. Prej bi morali biti razburjeni, ker so nas prevarali.
Poglejmo, kako je pri nas, na Tržaškem. Miljčani, ki običajno veliko dajejo na samostojnost svoje občine, se najbrž ne zavedajo dovolj, da je to zadnjič, ko glasujejo župana in pravo občinsko upravo. Če stopi v veljavo „Julijska medobčinska zveza“, kjer bo Trst imel 15 od skupnih 25 odbornikov, bo občinske avtonomije kmalu konec. In isto velja za naše okoliške občine, ki se še vedno upirajo. Razen Zgonika, ki je kakor karabinjerji, „zvesti skozi stoletja“. Edina stranka, ki se je dosledno uprla in se upira drastičnemu nedemokratičnemu zakonu, ki ukinja 4 pokrajine in jih nadomešča s 17 medobčinskimi zvezami, je Združena levica, so komunisti. Glas zanje pomeni torej reci NE samovolji gospe Serracchiani in njenega oprode Panontina. Je tudi edini glas našega protesta, saj stranka Ssk uradno protestira, v resnici pa postavlja svoje kandidate na liste PD, ker si sama ne upa več, kljub temu, da v svoji propagandi poudarja svoj samostojni nastop. (?)
Kot Slovenci imamo ves interes, da oddamo svoj glas Združeni levici, tudi zato, ker je edina, ki je postavila Slovenca Iztoka Furlaniča za županskega kandidata. Vsem je sicer jasno, da ne bo izvoljenza župana, toda županska kandidatura pomeni tudi nekaj drugega. Županski kandidat, v našem primeru Iztok Furlanič, je avtomatično izvoljen, če lista prestopi volilni prag. Šele potem pridejo kandidati, ki so prejeli več preferenc. Županskemu kandidatu pripadajo namreč vse preference oddane listi. Na ta način je Združena levica zagotovila, če dobi potrebne glasove, izvolitev slovenskega svetovalca v tržaški občini.
Kaj pa slovenski kandidati na drugih listah? Razpršitev glasov in večinski volilni sistem ne delata v njihovo korist. Zanimivo pa je, kar se dogaja v PD. Na „demokratskih“ listah so namreč kandidati slovenske komponente PD in kandidati Ssk, ki pa se je odločila za „avtogol“, saj je kandidirala Švaba in Vidalija, ki sta oba moškega spola. In kaj potem, boste rekli? Avtogol je v tem, da po zakonu lahko oddamo eno samo preferenco, dve pa samo, če glasujemo za moškega in žensko. Ssk je tako svoje preference razpolovila in s tem naredila uslugo svojim navideznim tekmecem slovenske komponente PD. Kaj bo dobila v zameno, ne vemo.
Združena levica nastopa letos kot opozicijska stranka in ne podpira Cosolinijeve županske kandidature. Pred petimi leti je bila Zveza levice njegova zaveznica, a se je je otresel takoj po volitvah, ko je Furlaniču najprej obljubil odborništvo za mladino in šport, nato pa dano besedo požrl in raje imenoval v odbor predstavnico Bandellijeve desnice. Šele veliko pozneje pride v odbor tudi Kraus.
Levica je kljub temu lojalno podpirala koalicijo leve sredine, dokler nista Cosolini in PD namenoma izzvala prepir o privatizaciji javnih storitev (Hera) in nato še z žaljivim odnosom do zgodovine osvoboditve Trsta in boju slovenskih partizanov. Furlanič je postal tarča hudih napadov. Na koncu je sicer ostal na svojem mestu predsednika občinskega sveta, a so se odnosi zrahljali in nato pretrgali. Cosolini je javno sporočil, da levica ne spada več v njegovo upravno večino. S tem se je prilagodil liniji povezovanja z desnico njegovih vzornikov in miselnih voditeljev Renzija in Serracchianijeve.
Glasovati za Združeno levico in Furlaniča pomeni torej oddati svoj glas za naprednejšo politiko. Da bo v dvorani občinskega sveta odmeval glas levice in naše skupnosti.
Zato poziv vsem, naj podprejo liste Združene levice za občinski svet in za vse rajonske svete. V vseh so tudi slovenski kandidati, katerim oddamo preferenčni glas.
