Drugi krog volitev za župane velikih italijanskih mest je potrdil pekoč poraz premierja Mattea Renzija in njegove demokratske stranke.

{jcomments on}

Ob nizki volilni udeležbi sta v Rimu in Turinu prevladali županski kandidatinji Gibanja 5 zvezd: Virginia Raggi in Chiara Appendino. Poražena sta bila dosedanji turinski župan, bivši zunanji minister Piero Fassino in Roberto Giacchetti. Demokrati so za las osvojili Bologno in Milan, kjer je prevladal Renzijev kandidat Beppe Sala, dosedanji direktor „Expoja“. V Trstu je z 52,6% glasov zmagal desničar Roberto Di Piazza. Pač pa je levica slavila v Neaplju, kjer je bil proti kandidatu demokratske stranke potrjen župan, bivši sodnik Luigi De Magistris.

Za Renzija se začenja slab teden. Kot tajnik stranke je moral sklicati njeno vodstvo, kjer se notranja levica pripavlja na obračun. Očitajo mu predvsem oblastveno oholost, saj je še nekaj dni pred volitvami grozil nasprotnikom, da jih bo uničil „z metalcem plamenov“.

Nesporno dejstvo je, da so italijanski volilci tako izrazili svoje nezadovoljstvo z vlado, ki je na debelo obljubljala in lagala, bila vpletena v najrazličnejše škandale (banke, naftovodi, trgovina z orožjem), obenem pa si po svoje spreminjala ustavo in volilna pravila.

Zato velja, da si je Renzi sam spletel vrv, na katero bo obešen. Ustavo in volilni sistem je spremenil po meri svojih apetitov po oblasti, ni pa pomislil, da se lahko obrnejo proti njemu in njegovi stranki. To še posebej velja za Italicum, volilni sistem, kjer balotaža med prvima strankama odloča o tem, kdo bo imel vso absolutno oblast v parlamentu in državi. Danes je to Renzijeva PD, jutri morda Gibanje 5 zvezd, pojutrišnjem pa…

Ljudem je prekipelo in so Renzija kaznovali tako, da so podprli nasprotne kandidate: levico v Neaplju, G5Z v Turinu in Rimu, desnico v Trstu.

Pravzaprav je bila v naši deželi Furlaniji Julijski krajini kaznovana tudi oholost Debore Serracchiani, predsednice deželne vlade, ki je v glavnem v Rimu, kjer velja za Renzijevo namestnico v stranki. Tako je desnica osvojila Pordenon in Trst.

V Trstu ni pomagala „rdeča pomoč“ preostale razkropljene levice, ki sicer ne bo zastopana v občinskem svetu, a je v imenu protifašističnih čustev pozivala volilce, naj podprejo manjše zlo, saj so v ekipi Di Piazze tudi fašistin in ksenofobi. Zaman.

Slovenci so Cosolinija v glavnem podprli, a ni pomagalo. Glasovi, ki jih je PD izgubila po lastni krivdi med ljudstvom, se niso vrnili. Volilci Gibanja 5 zvezd, indipedentistov in drugih list so v glavnem ostali doma ali pa podprli desnico.

Zdaj je Di Piazza tržaški župan in se ponavlja, v določeni meri, primer Gorice z Romolijem. Seveda se moramo takoj vprašati, ali se voditelji PD, tudi slovenski, kesajo, ker so našim občinam vsilili združevanje v medobčinske zveze, kot je Julijska zveza, kjer bo Di Piazza vedril po mili volji s svojimi 15 odborniki, medtem ko jih lahko vse okoliške občine zberejo največ 10. Kdo bo še gospodar na svoji zemlji?

Slovenske manjšinske organizacije so se očitno prestrašile ob spoznanju, da izgubljajo pokrovitelja. Če bi bile še naprej samostojen subjekt, kot nekoč, ni bil ta strah odveč. Kajti zakonske norme veljajo ob vsakršni oblasti, njihovo izvajanje pa je odvisno od naše borbenosti, ki smo jo v marsičem izgubili po poti.

Vse, kar se je zgodilo, bi moralo manjšinski organiziranosti narekovati preprost sklep: vabiti Slovence, naj oktobra glasujejo NE na referendumu o ustavnih spremembah. Če že ne drugače, zato, ker bodo manjšinske pravice po „novi ustavi“ Renzija in Boschijeve pristojnsot senata imenovanih županov in deželnih svetnikov, kjer ni prostora za predstavništvo manjšine. Furlanija Julijska krajina bo namreč imela le dva senatorja. Eden bo deželni svetovalec, drugi pa župan. Lahko domnevamo, da bo med njima eden gotovo Roberto Di Piazza.

V tržaškem in miljskem občinskem svetu prvič v povojni zgodovini ne bo več komunistov. Kar pa ne pomeni, da bomo utihnili. Dogajanju bomo sledili in sodelovali v vseh bitkah za izboljšanje kakovosti življenja in pravic naših ljudi.

PS: V propagandi za PD smo lahko brali tudi vest, da je problem openskega strelišča „že rešen“. Če je tako, tudi z Di piazzo ne bo problemov, a dvomimo.