Bologna ima široka predmestja. V Bolognini je pred četrt stoletja Achille Occhetto zaprepadenim partizanom napovedal razpustitev KPI, v okraju San Lorenzo di Savena, v največjem ljudskem domu Emilije Romagne in najbrž tudi Italije, je bila KPI te dni ponovno ustanovljena. 571 delegatov in nekaj sto gostov je ob petju Internacionale razvilo rdeče zastave z znanim simbolom s srpom, kladivom, zvezdo. Izvolili so 150-članski CK KPI, le-ta pa je izvolil za novega tajnika 60-letnega domačega sindikalista Maura Alboresija. Ob njem še novo tajništvo, v katerem bodo skupaj delali nekdanji člani različnih strank s komunističnim predznakom, ki so razumeli, da ni več čas ločevanj, pač pa združevanja.
{jcomments on}
Tri dni so trajale razprave, ki so zaključile dveletne napore za zedinjenje komunistov, članov raznih strank in predvsem tistih, ki so ostali ob strani. V razprave so posegli mladi, od 15-letnega kmetiča iz Pachina na Siciliji do najstarejšega, edinega iz družine Cervi, ki ga fašisti niso ubili, ker je bil še otrok.
Dvorana je bila zbrana in vedno polna. Nobenega vrveža, niti klepeta. Prisotni so srkali besede, jih ocenjevali, se opredeljevali. Kajti diskusija je bila resnična, ker so bili problemi stvarni in pekoči.
O EU, naprimer. Velika Britanija je ravnokar glasovala za izstop iz EU. Velika večina delegatov nove KPI meni, da se je EU izneverila svojemu izvirnemu poslanstvu, saj ni ne demokratična, niti solidarna. Še najmanj pa miroljubna. EU je le kletka finančnega kapitala, bank in multinacionalk, vkleščena v železne okvire vojaškega pakta NATO in podrejenosti apetitom ZDA, o čemer priča vsiljevanje prekooceanskega dogovora TTIP. Te EU ni mogoče izboljšati, ker njeni dogovori in smernice ne ustrezajo interesom delovnih ljudi. Razmišljati in delati je treba za drugačne meddržavne odnose, na osnovi enakopravnih dogovorov, ki naj zajamejo širša območja Evrazije in Sredozemlja, predvsem pa ustvarijo sodelovanje z državami skupine BRICS (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska, Južna Afrika).
O PD, ki že zdavnaj ni več levosredinska stranka, saj je pod Renzijevim vodstvom postala sredstvo, s katerim kapital zatira delavstvo in krati njegove pravice. V tej stranki ni nič več naprednega in zato ni bila povabljena na ustanovni kongres nove KPI. Njena prva bitka bo za zmago NE na jesenskem referendumu o Renzijevi ustavni “protireformi”, ki samo krči in pači demokracijo v korist oligarhij in kapitala.
KPI odločno nasprotuje novemu večinskemu volilnemu sistemu “Italicum”, ki eni sami stranki zagotavlja vso oblast, četudi bi zanjo volila le četrtina volilnih upravičencev. Komunisti so vedno zagovarjali proporčni sistem, ki zagotavlja predstavništvo celotni družbi in njenemu pluralnemu sestavu.
KPI je dosledno internacionalistična, torej proti imperialinim vojnam, ki so že obubožale svet. Nič čudnega, torej da so delegate pozdravili predstavniki komunistov iz vsega sveta, med njimi še posebej predstavniki Vietnama, Sirije, Kube, Brazilije, Donbasa in dr.
Kaj predlaga nova KPI za Italijo? Kot je svoj čas izjavila Rosa Luxembourg je izbira med „socializmom in barbarstvom“. Desetleta kriza kapitalizma priča o tem, da se mu je čas iztekel, delati je treba za nov svet po meri mladih. KPI je za socializem, kakršnega je opredelil Enrico Berlinguer: „Vladavina delovnih ljudi ob strogem in doslednem spoštovanju italijanske ustave.“ Torej širše svoboščine in družbena solidarnost, mešano gospodarstvo s prednostjo javnemu sektorju, ki naj bo njegova gonilna sila.
Vsi, ki so sodelovali na ustanovnem kongresu, so se dobro zavedali, da KPI, ki je „vstala od mrtvih“ po 25 letih, ni ista in tudi ne more biti. Je zarodek stranke, ki se pri najlepših izročilih in politični kulturi od Gramscija do Berlinguerja navdihuje v boju za socialitem tretjega tisočletja.
Bo stranka, ki ne mara notranjih struj in frakcijskih bojev, saj so pokopali že marsikatero politično gibanje. Delovala bo na načelu demokratičnega centralizma, ki terja široko in svobodno razpravo, a enotnost v izpolnjevanju sprejetih sklepov.
KPI je skupni dom vseh komunistov, tudi tistih, ki so v drugih organizacijah in razmišljajo, kot vodstvo SKP, da bi se kot notranja struja vključili v novo stranko Italijanske levice.
KPI je za enotnost levih sil na načelu spoštovanja raznolikosti, kar pomeni možnost oblikovanja Leve fronte, v kateri bi vsaka stranka ohranila svojo samostojnost in bi fronta nastopala na osnovi dogovorjenega programa.
Zato, ker se zaveda stvarnih razmer, ki levici niso naklonjene, načrtuje KPI dolgoročno in bo svoje kadre usposabljala tudi s pomočjo tečajev in partijskih šol. Kajti dvajset let „berluskonizma“ in televizijskega masiranja možganov je marsikje izničilo kritično kulturo, ki je predznak vsakogar, ki želi spremeniti družbo.
Vodstvo ravnokar obnovljene KPI meni, da se mora v nekaj letih utrditi organizacijsko in razpresti povsod, predvsem pa na delovnih mestih, svojo vplivno mrežo. KPI je skupni dom vseh komunistov in ima na stežaj odprta vrata. Kdor jo želi spoznati, se lahko vpiše preko spleta ali prosi za člansko izkaznico na njenih sedežih. Kdor se še ni odločil pa lahko spremlja njene dejavnosti, pobude in sestanke kot „simpatizer“, kar pomeni, da se bo odločil pozneje.
Delegati bolonjskega kongresa so poudarili predvsem misel, da obnova KPI ni kaprica, niti dejanje nostalgije, pač pa konkretna potreba v tem zgodovinskem trenutku. Prepričani so, da ji bodo kos.
