Teror na vsakem koraku. Predvsem v Franciji, zadnjič v Nici. 84 mrtvih, sto ranjenih. Radio, televizije, časopisi se sprašujejo, kam vse to vodi. Daesh (Islamska država) se smeji od zadovoljstva. EU in ZDA spet prisegajo na mobilizacijo proti teroristom, javno mnenje prepričujejo, naj se odpove delu pridobljenih svoboščin v zameno za več varnosti. Pa se vprašajmo: Komu vse to koristi? Kateri so pravi cilji terorja?

{jcomments on}

 

Terorizem se razlikuje od gverile predvsem v tem, da so njegovi cilji drugačni od tarč, ki jih zadene. Gverilec cilja v sovražnika, terorist cilja na javno mnenje. Njegov cilj ni ubiti sto ljudi v Nici, pač pa sprožiti splošno reakcijo in nov val sovraštva proti mohamedancem in beguncem še posebej. Cilj teroristov je potisniti Evropo še bolj na desno, pod pritiskom ksenofobov in zagovornikov vojne. Kajti teroristi hočejo vojno, tudi državljansko vojno v Evropi in arabskem svetu. In versko vojno, oziroma vojno civilizacij. Da se tako opravičijo imperialistični napadi na energetske vire na Bližnjem vzhodu in Sredozemlju.

Ali se zavedamo, da teroristi delujejo tako, da usmerijo svetlobo žarometa v ogledalo zato, da slednje luč preusmeri drugam? Da zasledujejo cilje, ki niso vidni, pač pa bodo obrodili svoje strupene sadove s časom.

Kdaj se je pričelo? Morda takrat, ko so ZDA proti Rdeči armadi v Afganistanu mobilizirali mužahedine in talibane, v Pakistanu organizirali islamske skrajneže, prosili za pomoč Saudsko Arabijo, ki jim je poslala skupino izvežbanih diverzantov. Slednje je CIA vpisala v svojo banko podatkov (po arabsko Al Qaida). Vodil jih je Osama Bin Laden, sin bogate družine naftnih mogotcev, ki so prijateljevali s predsednikom Georgejem Bushom.

Hillary Clinton zdaj priznava, da je islamski terorizem sad ameriške politike, ki se ji je izneveril. Vendar ne povsem. Erdoganova Turčija še vedno posluje z njim in tudi Italija trguje z orožjem, ki gre v Bahrain in od tod k Daeshu.

Kakšne so posledice pobojev v Evropi? Zasuk na desno, gonja proti tujcem, šovinizem in fašizem. Javnost, ki ji občila masirajo možgane, zahteva trdo roko in sprejema tudi omejevanje demokratičnih svoboščin, le da se čuti varno. In v Evropi rastejo bodeče žice na mejah. Železna zavesa ni več le spomin.

Zahod je pripravljen na vse, le osvajalnih vojn na Bližnjem vzhodu noče končati. Daesh grozi in pobija, a se ne dotika Izraela, ki je v arabski propagandi glavni nasprotnik.

Kdo se redi ob vsakem terorističnem napadu? Marie Le Pen, Salvini, Orban, Janša… Politiki, ki javnost delijo s sovraštvom in rinejo na oblast, da bi si jo povsem podredili, tudi za ceno svobode.

Kdor piše o teroristih bi se moral spomniti, da smo v Italiji in drugje v Evropi imeli že razne oblike terorizma, ki ni bil „islamski“. Od Irske republikanske armade in baskovske separatistične Ete do Rdečih brigad in nemške RAF, od ustašev do fašističnega terorizma, prepletenega z dejavnostjo raznih tajnih služb in posameznih fanatikov, ki so smrt zasejali v sicer mirne in civilizirane družbe, kot je Norveška.

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja smo se terorizmu zoperstavili z mobilizacijo ljudskih množic, z ustavno solidarnostjo in v bran demokracije. Isto potrebujemo tudi zdaj.