Zastopanost Slovencev v parlamentu: Nikar s klobukom v roki!

Rezultat iskanja slik za parlamento italiano elezioni

 

Z veliko zamudo, ko so krave že zbežale iz hleva, se je manjšinska civilnodružbena organiziranost odločila, da sproži bitko za zastopanost manjšine v parlamentu.

 

{jcomments on}

 

Vendar drži tudi pregovor, da nikoli ni prepozno. Priložnost je dana zdaj, ko je Renzijeva vlada v škripcih, izgublja podporo in jo majejo tudi notranja nesoglasja. Tudi manjšina v PD glasno zahteva spremembo volilnega sistema. Renzi in njegova pribočnica Debora Serracchiani to možnost ogorčeno odbijata, vendar dobro vesta, da bo parlament moral v vsakem primeru Italicum spremeniti in dopolniti, če na ustavnem referendumu zmaga NE. Kajti Italicum sploh ne predvideva volitev v senat, ki bi bil spremenjen v „dopolavoro“ deželnih svetovalcev in županov.

Manjšinska „trojka“ (predsedniki Skgz Pavšič, SSO Bandelj in paritetnega odbora Ksenija Dobrila) se je o tem šla pogovarjat s PD, ki sta ga zastopala predsednica FJK, sicer tudi Renzijeva namestnica v vodstvu stranke, Debora Serracchiani in njen odbornik Gianni Torrenti.

Vnaprej povedano iskreno upamo, da niso šli na pogovor s klobukom v roki, pač pa zahtevat to, kar nam zagotavlja zaščitni zakon, se pravi vsaj olajšano zastopanost v zbornici in senatu. In da se njihovo naprezanje ne bo ustavilo pri PD, pač pa bo zaobjelo vse politične in družbene sile v Italiji. Tudi parlamentarno in neparlamentarno levico, manjšinske stranke, sindikate in VZPI-ANPI.

Ker je to bitka, v kateri potrebujemo veliko zaveznikov in razumevanja.

Na samem začetku je bila „trojka“ izpostavljena grobemu izsiljevanju, ko sta predstavnika PD jasno dala razumeti, da se bosta zganila samo, če bodo Slovenci agitirali za DA na ustavnem referendumu. Od SKGZ in SSO torej zahtevata to, česar jim niti notranja slovenska komponenta ne zagotavlja. Nesramnost in aroganca na kvadrat! Posebno še, ker je Serracchianijeva ponovila, da Italicuma ne bodo spremenili. O čem se torej sploh pogovarjamo? O „planu B“, kar pomeni moledovati za kandidata na listah PD, ki itak izgublja podporo med volilci?

Mi pa mislimo, da bosta samo zmaga NE in torej zavrnitev ustavne reforme prisilila parlament, da spremeni sedanji volilni sistem, saj Italicum sploh ne predvideva voljenega senata. Možnosti za spremembo v korist naše skupnosti bi se povečale, če bomo strnjeno glasovali za NE in s tem izrazili svoje nezadovoljstvo.

Končno velja tudi ugotovitev političnih komentatorjev, da bo PD vsekakor prisiljena spremeniti volilni sistem, saj je Italicum nastal zato, da bi ji podaljšal oblast, zdaj pa grozi, da jo z balotažo dobi v svoje roke Grillovo Gibanje 5 zvezd.

Nekdanji senator Spetič je v Primorskem dnevniku objavil predlog, kako je mogoče na demokratičen in dosleden način rešiti vprašanje zastopanosti.

Predlaga namreč oblikovanje enomandatnega volilnega okrožja, po zgledu Doline Aoste in Južne Tirolske, ki naj zaobjame kraje, kjer velja odlok o vidni dvojezičnosti. V bistvu bi iz njega izločili mesti Trst in Gorica.

Kandidata naj bi manjšina izbrala s primarnimi volitvami (tudi v Trstu in Gorici) in naj bi nastopal kot neodvisen, v parlamentu pa naj bi se povezal z ostalimi manjšinskimi poslanci.

Med srečanjem s „trojko“ sta voditelja PD izrekla več neumnosti in neresnic.

Debora Serracchiani in Gianni Torrenti sta skušala opravičiti diskriminacijo Slovencev v volilnem zakonu s trditvijo, da za Nemce veljajo mednarodni sporazumi in demografsko stanje. Po domače povedano, so pač večina v Bocenski pokrajini. To je seveda dejstvo, vendar je specifični volilni sistem za Dolino Aoste in Južno Tirolsko tak, da zagotavlja predstavništvo tudi Frankoprovansalcem in Ladincem, ki jih mednarodni sporazumi ne ščitijo. Sicer pa je dvomljivo, da bi dogovor De Gasperi – Gruber zagotavljal zastopanost Nemcev, saj je tedaj veljal čisti proporčni sistem in je bila izvolitev nemških poslancev in senatorjev samoumevno dejstvo v vsakem primeru.

Res pa je, da se je ministrica Maria E. Boschi pogajala z južnimi Tirolci, da bi „zagotovila“ z enim od posebnih volilnih okrožij izvolitev italijanskega poslanca v Bocnu. To ji je tudi uspelo.

Čista laž je, da doslej ni noben volilni zakon omogočal zastopanosti slovenske manjšine. Enomandatni okrožni sistem, znan kot Mattarellum, s katerim smo volili vsaj trikrat v polpretekli zgodovini, je namreč jasno določal oblikovanje volilnega okrožja, tudi preko pokrajinskih meja, ki bi zaobjel čimvečje število pripadnikov manjšine. Da bi izvolitev bila olajšana je zakon tudi predvideval, da sme biti tako okrožje za 25% številčno manjše od drugih.

No, na osnovi tega določila je bilo oblikovano t.im. „Bratinovo okrožje“ od Zgonika do Benečije preko Gorice, kjer so bili, kljub številčni neprilagojenosti, izvoljeni trije slovenski parlamentarci: Bratina, Volčič in Budin. Izvoljeni so bili kot zmagovalci ali kot poraženci, ker je zanje veljala tudi proporčna korektura.

Pretirana je končno izjava, da je izvolitev slovenskega člana v parlamentu vedno zagotovila „leva sredina“. Po vojni smo imeli osem izvoljenih parlamentarcev. Štiri je zagotovila opozicijska KPI, druge štiri pa različne inačine stranke, ki je bila včasih v opoziciji, drugič pa na vladi. Vendar to pojasnjujem samo zaradi objektivnosti. Zdaj nas stvarnost sili k spoznanju, da mora biti (če bo) manjšinski član parlamenta od oblasti neodvisen.

Slovenci v Italiji imamo spet možnost, da se mobiliziramo in se kot protagonosti zavzamemo za lastno usodo. Da ne bomo samo folklorni privesek oblastvenih struktur. Posebno še zdaj, ko nam korak za korakom ukinjajo pravico do zastopanosti in torej soodločanja o lastni usodi (Gorske skupnosti, pokrajine, ukinjanje majhnih občin).

Komunisti in opredeljena levica bomo vsekakor zraven. Čkajti za nas velja spoznanje Ernesta Che Guevare: „Kdor se bori, je lahko tudi poražen. Toda kdor se boju odpove, je poražen vnaprej.“