Minil je tudi letošnji „Dan sovraštva“. Ne, ni pomota, Dan spominjanja je v resnici to, kar je George Orwell opisal v svojem fantastičnem romanu „1984“, kjer Veliki Brat, ki nadzoruje vse prebivalstvo in narekuje tudi zgodovino in novorek, prireja vsak dan „uro sovraštva“, kjer so državljani prisiljeni gledati grozovite scene po televizji in glasno izražati svoje sovraštvo do nasprotnikov.

 

{jcomments on}

 

In kaj je drugega „Dan spominjanja“ na fojbe in istrski ekzodus po vojni, nastal na tržaškem soočenju med (skesanima) fašistom Gian Francom Finijem in levičarjem Lucianom Violantejem? Ne samo, da časopisi in televizija na debelo sejejo laži in pripovedujejo o grozotah, ki naj bi jih počeli „slavokomunistični“ partizani italijanskemu prebivalstvu (ne fašistom!) samo zato, ker so bili Italijani, pač pa v strahu, da bo propagandna histerija splahnila skušajo vso zadevo stopnjevati in širiti. Navsezadnje je nacionalistična in rasistična desnica na pohodu po vsej Evrpopi. Zakaj bi torej ne izkoristili trenutka?

Svečanost na bazovskem „šohtu“ je potekala kot po navadi, izjemen je bil nestrpen poseg tržaškega župana Di Piazze, ki je razburil celo dolinskega župana iz vrst Demokratske stranke… Prava novost pa je napoved, da bodo za prihodnje leto vključili v „Dan spominjanja“ tudi Slovence in Hrvate. Pa ne v duhu „srečanja treh predsednikov“ in koncerta na glavnem tržaškem trgu pod taktirko maestra Mutija, pač pa v duhu tega, kar se pač dogaja v Sloveniji in na Hrvaškem zadnja leta.

V mislih imamo poveličevanje kolaboracionizma in stigmatizacijo partizanstva, tako v Ljubljani kot v Zagrebu. Državni poglavarji v obeh primerih hodijo na svečane pogrebe po vojni usmrčenih kolaboracionistov in pri tem ne opazijo, če že odkrito ne odobravajo, domobranskih in ustaškiih zastav ter govorov, ki zločinsko izdajstvo lastnih narodov relativizirajo in primerjajo s krivdami osvoboditeljev. Kakor da sv. Urh in Jasenovac niso kraji zločina, pač pa le lepa cerkev in turistično zanimiv kraj.

V Sloveniji in na Hrvaškem tudi občila, predvsem televizija, obsojajo partizanski boj in poveličujejo (ali vsaj opravičujejo) izdajstvo in kolaboracijo z nacifašisti, ki so nas hoteli iztrebiti. Vse v imenu antikomunizma.

Kaj si torej lahko pričakujemo v kratkem? Da bodo k bazoviškemu šohtu povabili kot govornike Jožeta Možino ali Martina Breclja? Zakaj pa ne, saj je stigmatizacija Slovencev, oziroma Slovanov, bila utišana in je dežurni krivec samo komunizem.

Navsezadnje slovenska in italijanska desnica že leta sodelujeta, čeprav ne preveč javno. Ko so organizacije istrskih beguncev in neofašistov organizirali pohod na jamo Golobivnico pri Lokvi in jih je razjarjeno prebivalstvo pregnalo, so organizatorji iskreno povedali, da so jih k tej jami napotili slovenski prijatelji. Dali so jim celo nekakšno dokumentacijo o tem, kaj naj bi našli v tej „fojbi“. Celo na internetu so jo objavili! Tam smo brali o tisočih Italijanov, ki naj bi bili usmrčeni in njihova trupla odvržena v te jame.

Zgodovinski revizionizem protikomunističnega predznaka je v Sloveniji spet v modi, kakor pri nas. In kar je najhujše, lažni „demokrati“ mu kimajo in pritrjujejo ali pa skomigajo z rameni, češ da je vsa zadeva zastarala. Pri nas pa najdemo tudi „demokrate“, ki se pred Slovenci delajo antifašiste in nosijo vence pred spomenike padlim, medtem ko njihovi strankarski somišljeniki v italijanskem okolju govorijo in delajo povsem drugače.

Slepomišenju je treba narediti konec. Sicer se bomo pomirili in uspavali, čez leto dni pa bili spet začudeni in ogorčeni.