Konec junija letos sta odvetnica Anna Falcone in publicist Tommaso Montanari sklicala v rimskem gledališču Brancaccio skupščino somišljenikov, oziroma predstavnikov gibanj in političnih sil, ki so sprejeli njihov poziv k oblikovanju „združene levice“ v Italiji.

 

O tem smo že pisali v prispevku „Ena levica, dve levici“ in poudarili, da je gibanje, porojeno v rimskem Brancacciu, pravzaprav na razpotju: z Demokrati v novo levo sredino ali k Združeni levici, proti Renziju in njegovim pajdašem.

Kaj predstavlja Zavezništvo iz Brancaccia, ki na terenu porojeva samooklicane liderčke in potencialne kandidate, ne ve pa še, ali želi biti dialektična alternativa znotraj leve sredine ali pa sistemska alternativa s predznakom socialističnega navdiha ustave?

Minilo je nekaj mesecev in dileme so še vedno nerazčiščene. Preizkusni kunec je Sicilija. Na otoku bodo namreč novembra deželne volitve. Volilci pa predstavljajo desetino vseh Italijanov, kar pomeni, da smo pred pomembno preizkušnjo.

PD je zasnoval koalicijo z Alfanovimi sredinci in „naprednjakom“ Giulianom Pisapio. Ostala levica je razdeljena med dvema alternativnima kandidatoma, a se še dogovarja o skupnem. Desnica in Gibanje 5 zvezd imata že svoje, ki pa se ne razlikujeta med seboj, saj trobijo v isti rog.

Sicilija je pomembna kot generalka političnih volitev prihodnje leto. Renzi računa na sredinsko povezavo s Pisapio (Naprednim taborom) in Alfanovimi sredinci, pod mizo pa se pogaja tudi z Berlusconijem, ki mu je Salvinijev rasizem vseeno pretesen.

Drži pa, da desničarski rasizem ob spodbujanju strahu pred tujci (migranti), računa na prodorno zmago v Italiji. To, da se mu sredinci in PD prilagajajo in mu popuščajo, je najboljši dokaz.

Od vsega tega bo gotovo odvisen tudi novi volilni sistem, o katerem v PD ne govorijo, a je očitno, da so pogajanja z desnico zelo intenzivna.

Pri nas bodo tudi deželne volitve. Serracchianijeva se dobro zaveda, da ji preti pekoč poraz, pa bi se najraje zatekla v rimski parlament in poslala po kostanj v žerjavico koga drugega, najbrž bivšega pordenonskega župana Bolzonella. Desnica se medtem, kljub slutnji, da se ji bo tokrat zmaga nasmehnila, prepira o predsedniškem kandidatu. V karnijskem kotu medtem bivši predsednik dežele Tondo čaka, ali ga bo kdo poklical. Formalno pripada Alfanovi sredini in bi ga lahko poklicala tudi Debora Serracchiani, oziroma Renzi.

Slovenci? Njihove organizacije so tako prisesane na oblast in PD, da se ne zavedajo, kaj se bo zgodilo, če bodo „democrats“ poraženi. V škripcih je Ssk, ki je bila doslej zvesta zaveznica, čeprav je od časa do časa zajavkala in delala vtis, da ji je to zavezništvo pretesno. Alternativa bi bila povezava s Ceccottijevimi furlanskimi avtonomisti, a je zadeva zapletena, saj je Ssk zgodovinski zaveznik Južnotirolske ljudske stranke SVP, ta pa je z Renzijem povezana „usque ad mortem“.

Znotraj PD se medtem bije krvava bitka za ohranitev stolčkov, ki jih bo čedalje manj na razčpolago, tako v parlamentu, kot v deželnem svetu. Osamljeno se za lastno (politično) preživetje bori Stefano Ukmar, ki tokrat ne more računati na preference italijanskih volilcev. Od tod tudi njegova „manjšinska“ vnema.

Znotraj manjšine medtem vlada popoln molk glede problema zastopanosti v parlamentu. Se je „civilna družba“ s tem sprijaznila ali potihem paktira v upanju, da ji bo dana čeprav malenkostna možnost? Še nekaj mesecev in bo vse jasno.

In da se vrnemo k Brancacciu. Zanimivo je, da se v to gibanje Slovenci ne vključujejo. Kakor če bi se njihovo obzorje zaprlo.