Je Italija pred novim fašizmom ali nečemu, kar je fašizmu zelo podobnega? Na to vprašanje ni lahko odgovoriti, vendar simptomi so znani in jih imamo pred očmi.

 

{jcomments on}

 

 

Država in njene institucije ne uživajo skoraj več nobenega spoštovanja, najvsezadnje Italijani vedo, da zakonov nihče ne spoštuje, oblastniki predvsem: davčne utaje, goljufije, kraja javnega denarja, usmerjeni bankroti bank. Vsak si dela pravila zase, obenem pa za vse krivi politiko in politične predstavnike, skorajda brez razlike.

Kampanja proti politiki je naredila svoje. Javno mnenje jo zavrača, ker jo enači z resničnimi ali pretirsanimi privilegiji.

Na žerjavico so pihali vsi. Meščanska občila, ki jih obvladuje desnica, radio, televizija. Opozicijo so sterilizirali z razcvetom lažnih nasprotnikov režima, kot so pristaši Gibanja 5 zvezd, ki je pred desetimi leti nastalo kot sistemska opozicija, sedaj pa se prilagaja sistemu in nezadržno drsi na desno, k neofašistom (Casa Pound, Fratelli d’Italia) in rasistom Severne lige. Gibanje, ki nima v sebi nič demokratičnega, saj ga vodi podjetje (Casaleggio & Co) in je Grillo le njegov glasnik.

Nekdaj sredinska Demokratska stranka se temu prilagaja in tudi sama drsi na desno.

Ena izmed osnovnih značilnosti fašizma je, poleg kvalunkvizma, ki ga zdaj predstavljajo Grillovi pristaši in deloma tudi Berlusconijeva skupina, tudi rasizem, nestrpnost do drugačnih.

Rasizem kot posledica ksenofobije, strahu pred tujci, je danes malodane večinsko čustvo med prebivalstvom, predvsem zaradi priseljevanja tujih migrantov, beguncev iz vojnih področij in držav, ki jih tareta revščina in lakota.

Bogata Evropska Unija je potrebovala „rezervno delovno silo“, da bi brzdala zahteve domačih delavcev in jih lažje izsiljevala, vendar je prav zato pustila na cedilu sredozemske države, kot so Grčija in Italija, da bi se znašle kot morejo in znajo. Nemčija si je sicer vzela milijon migrantov, ki jih je potrebovalo njeno gospodarstvo, potem pa je Turčiji plačala, da je pretok beguncev zaustavila. Na Balkanu so medtem hiteli s postavljanjem rezilnih žic in drugih zaprek.

Begunci so res prihajali v Italijo iz Libije, vendar so jo čimprej zapustili, ker so iskali pot proti severni Evropi. Na italijanskem ozemlju jih je le par odstotkov, a je javno mnenje kljub temu zastrupljeno z umetno ustvarjenim strahom, da je splošni občutek, kakor da so Italijo preplavili in okupirali.

Tudi preprosti ljudje nasedajo na limanice medijske propagande in večajo svoje sovraštvo do teh, ki so bili še pred nekaj leti „svetovne sirote“.

Povsod se porajajo “brambovci bele rase”, ki organizirajo nove skvadre. Tudi v Trstu, s potuho krajevnih oblasti. Za zdaj patruljirajo po avtobusih, kaj pa potem?

Dovolj je napihovanje dogodkov, kot je posilstvo dveh poljskih turistov v Riminiju. Dogodek je sam po sebi grozen in zahteva strogo kazen krivcev, vendar splošno obsojanje prezre dejstvo, da je Italija država, kjer vsake tri dni ubijejo dve ženski. In to njihovi partnerji: možje, zaročenci, bratje. Za vse krivijo islam in priseljence.

Tako je celo vlada sklenila, da zaostri razmere in posnema „turški vzorec“. Libijsko marionetno vlado in plemenske vojske Italija zdaj plačuje, da v puščavi postavijo koncentracijska taborišča za begunce, kjer lahko čakajo ali umrejo, razen če se ne vrnejo preko Sahare domov. Kar pomeni skoraj gotovo smrt v puščavi.

Strah pred begunci, pred tujcem, je tako velik, da so ljudje pozabili na ostale tegobe, kot so brezposelnost, negotovost pri pokojninah, slabe storitve, nesposobnost pomagati potresencem ali urediti hidrogeološke razmere v državi, da prvo jesensko deževje ne povzroči povodnji s tragičnimi posledicami. O Job’s Actu, ki je sprostil odpuščanje z dela in tako omogočil izsiljevanje delavcev, se več ne govori. O šoli, ki je tako „dobra“, da ministrica Fedeli predlaga, naj bi nižjo srednjo in višjo srednjo „preizkusno“ skrčili vsako za eno leto. Kaj to pomeni? Več deset tisoč učiteljev in profesorjev na cesti, učenci in dijaki pa naj kar izgubijo četrtino šolskega programa. Bodo pač manj pripravljeni in torej še bolj izpostavljeni izkoriščanju. Hkrati pa tudi manj kritični do stvarnosti, kar je cilj vladajoče stranke.

Če vsemu temu dodamo, da je rasizem uradna politika veliko „evropskih“ držav (Višegraska skupina okoli Poljske in baltskih državic, pa tudi Slovenija in Madžarska nista imuni), da neonacisti s pomočjo EU, NATO in ZDA vladajo v Ukrajini, nam bo slika jasnejša.

Posledice čutimo tudi Slovenci, kjer zaradi rastočega revizionizma v Republiki Sloveniji in rehabilitacije kolaborantov, protifašizem in NOB sta nenehno pod udarom. Celo v zamejstvu, kjer je protikomunizem začel dvigati glavo, čeprav je samo nominalen, ker je cilj „protikomunističnega tabora“ uresničiti totalitarni zasuk v desno. Paktiranje z njimi pa je tudi za Slovence lahko usodno.

Kaj storiti? S skromnimi sredstvi, ki jih imamo (in Iskra je med temi) moramo ljudi osveščati, jim nuditi možnosti, da kritično presodijo stvarnost, ki jih obdaja.

Potrebna pa je tudi politična dejavnost, ki naj se zoperstavi tem nevarnim težnjam, preden bo prepozno. Komunisti in drugi opredeljeni levičarji s svojimi organizacijami smo pripravljeni.