Besedo ali dve o Kataloniji. Madridska vlada konzervativnega premierja Rajoya je poslala v Barcelono orožnike, ki so aretirali visoke vladne funkcionarje in zaplenili dva milijona glasovnic referenduma o samostojnosti, obenem so orožniki napadli volilce in jih ranili kakih tisoč. Konzervativni premier Rajoy odklanja kakršnakoli pogajanja.

 

{jcomments on}

 

 

Prebivalci Barcelone in Katalonije nasploh branijo, tudi z javnimi demonstracijami, svojo pravico, da se demokratično odločajo o možnosti osamosvojitve. Madrid temu kajpak nasprotuje.

Zanimivo. ZDA, EU in NATO so navdušeno podprli osamosvajanje Slovenije in Hrvatske od Jugoslavije, baltskih držav od ZSSR, Slovaške od Češke. Kosovo je svojo neodvisnost pridobilo z NATOvim bombardiranjem Srbije, da so ZDA lahko tam zgradile največjo vojaško bazo v Evropi in Sredozemlju.

Obenem pa Zahod odločno nasprotuje osamosvajanju Katalonije, zahtevam po večji samostojnosti Škotske in Welsa, da o severnem Irskem, Baskiji in drugih podobnih primerov sploh ne govorimo. NATO in EU tudi z vojaškimi ukrepi nasprotujejo večji samostojnosti (ne neodvisnosti!) Donbasa, kamor bi želeli poslati svoje čete.Da o pravici Palestincev do lastne države sploh ne govorimo.

Temu bi rekli dvojna morala. Posebno še, če pomislimo, da so zahteve Katalonije po samostojnosti zgodovinskega značaja, še pred državljansko vojno v tridesetih letih. Katalonija govori svoj jezik, ima svojo kulturo in zgodovino, težila pa je po federativni ureditvi Španije. Žal pa je španska demokracija obdržala, tudi po Francovi smrti, dokajšnjo mero centralizma pod krono burbonskih vladarjev. Katalonci pa bi želeli, da bi postali republika, četudi v okviru španske federacije ali pa preprosto kot članica EU.

A zanje „Evropa zdaj!“ ne velja. Koliko hinavstva je v politiki, ki preprostih stvari ne vidi.