Demokracija v Venezueli oz .bolivarska revolucija

15. oktobra 2017 se je v Venezueli odvilo najvišje dejanje demokracije, volitve.

 

{jcomments on}

 

 

Prek svobodnih, neposrednih, univerzalnih in tajnih regionalnih volitev so izvolili 23 guvernerjev, ki bodo služili štiri letni mandat. Predsednica Nacionalnega volilnega sveta, dr. Tibisay Lucena, je  predstavila prve rezultate volitev na podlagi 95 % preštetih glasov in z dokončnimi rezultati za 22 zveznih držav, izključujoč zvezno državo Bolivar, kjer se glasovi še štejejo.

Predstavnica volilne avtoritete je sporočila, da je bila volilna udeležba v zveznih državah 61,14 %, kar je potrditev demokratične ozaveščenosti venezuelskega ljudstva: »Našo usodo si krojimo z volitvami.« V tem smislu je sporočila, da je čavizem osvojil skupno 17 guvernerskih mandatov, venezuelska opozicija pa je osvojila 5 mandatov.Predsednik Maduro je pozval venezuelsko opozicijo, da prizna volilne rezultate v miru, da bodo lahko skupaj delali v korist in razvoj držav, ki sestavljajo narod.

In še podrobna dokumentacija o tem, kaj pravzaprav bolivarska revolucija je.

 

Pišemo o nedokončani zgodbi delavskega upravljanja bolivarske revolucije in poti, ki jo je prehodilo v prvih letih Huga Chaveza. Besedilo je polemično, saj se spoprijema s tezo nekaterih preučevalcev, udeležencev in sopotnikov revolucije, da se je delavsko upravljanje po letu 2006 iz prvega presedlo na zadnji sedež. Kot pokaže avtor, temu ni tako. Izraz cogestion – soupravljanje – je morda res izginil iz besednjaka oblasti, a se je njegov duh radikaliziral in prelil v nove oblike organizacije gospodarske hrbtenice družbe.

Za nas tema ni zanimiva samo posredno, kot čezatlantski dialog z našo lastno zgodovino jugoslovanskega samoupravljanja ali radovedni vpogled v protisloven tek bolivarske revolucije. Zanimiva je zato, ker je življenjsko vkoreninjena v potrebe domačega projekta radikalne prenove družbe – a ne kot modelski posnetek politik ali njihovo mehanično prenašanje. Etape venezuelskega samoupravnega projekta so poučne, ker natančno in dosledno odsevajo univerzalne težave revolucionarne demokracije v gospodarstvu, ki želi presegati kapitalizem in trg. Ta vlada celotnemu svetu, zažrt je v družbene pore in individualne psihologije, za obstanek svojega režima izkoriščanja pa se je pripravljen boriti od znotraj in od zunaj – do konca. Izkušnje delavskega (so) upravljanja bolivarske revolucije so za nas intimno zanimive, skratka, če jih beremo s poudarkom na bolivarska revolucija.

Venezuelska zgodba tako postane naša lastna. In ker je zgodba naša lastna, bi lahko poudarek tudi obrnili, saj se bolivarska revolucija že od svojega prvega zmagoslavja naprej sooča z vsesplošnim obleganjem kapitalističnih centrov moči doma in na tujem ter jim kljubuje že skoraj dve desetletji. Zasluži si našo solidarnost, pozornost in podrobnejše proučevanje, kot nam ga servirajo globalne medijske korporacije s svojimi lokalnimi medijskimi podaljški.

DIAGNOZA KRIZE

Demokratična zapuščina v slepi ulici?

Da to obleganje revolucije še kar ni spravilo na kolena, se ima ta zahvaliti naprednemu zavezništvu vojske in ljudstva, ki pa prav v zadnjih letih preživlja svoje najhujše preizkušnje kontra-revolucionarnega pritiska. Liberalni propagandisti in režimski mediji tako kar tekmujejo v opisih groznih razmer, razglašajo polom revolucije in ji prerokujejo konec. Začetek tega konca navadno datirajo s smrtjo Huga Chaveza in si ob tem samovšečno čestitajo k ugotovitvi, da imamo pač opravka s krvavo diktaturo, ki se po smrti diktatorja kaj rada zamaje v temeljih.

Dejstva jih pri tem ne motijo. Chavezovo Movimiento V Republica MVR in kasneje Partido socialista Unido de Venezuela PSUV se je na oblast povzpelo z volitvami in se demokratično tam tudi obdržalo. Že formalno se je od začetka revolucije leta 1999 dalje v državi odvilo kar 14 volitev ali referendumov za politične organe samo na nacionalni ravni.1 Zavolj preprečevanja poneverb je beleženje rezultatov avtomatizirano, saj volilci glasujejo preko zaslonov na dotik in se identificirajo s prstnim odtisom, po glasovanju pa jim volilni strojčki izdajo tudi listek, ki potrjuje njihovo izbiro. To je napeljalo celo nekdanjega ameriškega predsednika in opazovalca volitev Jimmyja Carterja k zaključku, da je venezuelski volilni sistem ”najboljši na svetu.”2

Vladajoči čavisti so rezultate glasovanja priznali tudi, ko so te izgubili, kar se je zgodilo dvakrat: na referendumu za spremembo ustave leta 20073 in na zadnjih volitvah v Assembleo Nacional leta 2015. *vir* Prav nasprotno pa opozicijske sile starega režima, od leta 2008 dalje organizirane v Mesa de la Unidad Democratica MUD, ob izgubljenih volitvah prav vselej razglašajo prevare, diktaturo, kličejo na tujo intervencijo in se podajajo na ulice, da politično razmerje moči spremenijo s prelivanjem krvi.4 Ob tem jim izdatno pomagajo centri moči zahodnih držav in globalni mediji, ki širokogrudno servisirajo opozicijsko linijo kaosa v senci diktature, dasiravno krizne razmere ustvarjajo ravno aktivnosti desnice same.

Podobno žoglira argument svobode medijev. A enako kot pri obtožbah s poneverjanjem volitev, tudi te trditve ne preživijo srečanja z dejstvi, saj ima opozicija večji medijski domet kot vlada ne samo mednarodno, ampak tudi znotraj države.5 Tako mednarodni medijski konglomerati kot venezuelski domači zasebni mediji pa si delijo neslavno zgodovino podpore desničarskim kampanjam destabilizacije, na čelu s poskusom vojaškega udara 2002.6

 

Gospodarska kriza

Bolivarska revolucija ni odpravila zasebne lastnine produkcijskih sredstev. Uvoz in distribucija dobrin sta pretežno v rokah zasebnega kapitala in šele pred kratkim stopila na pot podružbljanja. Je pa uvoz vezan na fiksni valutni tečaj med bolivarjem in dolarjem, ki ga je vpeljala prva Chavezova vlada v razmerah menedžerske naftne blokade začetek leta 2003, da je državo zaščitila pred odlivom kapitala.7 Kako uničujoče posledice ta lahko ima se je le leto dni poprej pokazalo v Argentini, ko je vezavo pesa na dolar odpravila.*vir*.

Prav izvoz in uvoz sta življenjskega pomena za Venezuelo, ki že od odkritja nafte naprej trpi za ”nizozemsko boleznijo”: kolikor bolj se razvija ena veja industrije, toliko bolj so na udaru stagnacije preostale. *Vir* Naftna zasvojenost je razvidna tudi statistično, saj se delež nafte v celotnem izvozu povzpenja na kar 95 odstotkov,8 medtem ko večina osnovnih dobrin prihaja iz uvoza.*vir* Poleg tega je z naftnim bogastvom država v očeh prebivalcev postala magičen vir dohodka in statusa, na katero se interesno pripenjajo arhaične družbene formacije; korupcija in klientelizem sta v relaciji do magične petro-države norma družinskih in drugih klanovskih ideologij. *cogestion* Popolna odvisnost od uvoza in izvoza ter s tem povezano gibanje deviz je zato, ob podrazvitosti preostalih gospodarskih panog, osrednja točka dnevnega obrata venezuelskega gospodarskega kolesja.

Devize izdaja vladna agencija CADIVI po več različnih tarifah glede na naravo uvoženih dobrin, začnejo pa se pri razmerju 1 t.i preferenčnega dolarja za 6,3 bolivarjev. Precenjeni bolivar tako subvencionira uvoz, medtem ko izvoz potegne kratko.9 Čeprav uvozniki prejemajo preverenčne, subvencionirane dolarje in čeprav so dobrine v programih porabe pri končni ceni subvencionirane še enkrat *vir*, ga namerno grmadijo, skrivajo in ne spuščajo v obtok po reguliranih cenah.10

Še več, uvozniki posegajo po dodatnih zaslužkih s tihoptapljenjem proizvodov v Kolumbijo, kjer jih na pogon venezuelskih subvencij preprodajo za nekajkrat višjo ceno. S podobno motivacijo zalagajo tudi črni trg, kjer se lahko nadejajo vrtoglavih zaslužkov, oziroma vsem v brk prodajno ceno preprosto nastavijo glede na gibanja črnega trga, ne pa z ozirom na realne stroške. Črni trg, tihoptapljenje, zadrževanje dobrin in regulacija valutne menjave: inflacijska spirala je sklenjena.11

Temu navkljub so medijska poročanja o razmerah najmanj pomanjkljiva in pretirana oziroma kar nameren fake news. Da problem ni vsesplošno zatikanje proizvodnje pod socializmom, marveč njeno zasebno lastništvo in tržni mehanizmi distribucije dokazuje dejstvo, da imajo venezuelci dovolj kupne moči za nakupe v sosednji Kolumbiji12, najverjetneje kar svojih lastnih, pretihotapljenih dobrin. Kalorični vnos po podatkih WHO in FAO ostaja na visoki ravni in nad kritično mejo13. Mision alimentacion zagotavlja subvencionirano košarico živil14, sestavni del prehranskih ukrepov pa so tudi delavski živilski boni, ki držijo tempo z razmerami.15 Revolucija je ravni revščine in skrajne revščine dramatično znižala in krizi navkljub ta dosežek ohranja.16 Lakote, skratka, ni, h vrstam v trgovini pa prispeva tudi dejstvo, da kot proti-črnoborzijanski ukrep kupce osnovnih živil na blagajnah preverjajo.17

Realnost in vzroki gospodarske vojne venezuelcem niso skriti. A ne uhaja jim niti dejstvo, da se ta gospodarska vojna odvija že sila dolgo, vlada pa s posledicami spopada bolj slabo. Če je Chavez metodično stopnjeval revolucijo po vsaki zmagi nad desnico18, Maduro prvenstveno zasleduje strategijo stabilizacije, nihajoč med pogajanji in paktiranjem s sekcijami venezuelske buržoazije ter med poskusi revolucionarnega ostrenja.19

Politična kriza

Volitve so izvrsten indikator razpoloženja čavistične baze. Ta je, razočarana nad kompromisno Madurovo držo, na zadnjih volitvah v Asambleo nacional leta 2015 abstinirala. V primerjavi s prejšnjimi volitvami je število glasov PSUV padlo za 2 milijona20, MUD pa prevzel parlamentarno večino. Še nedolgo pred tem je PSUV na lokalnih volitvah prepričljivo slavila*vir*. Da je ravno v času pred lokalnimi volitvami vlada potegnila odločno protišpekulantsko potezo in za uveljavitev maksimiranih cen nad zasebne trgovske verige poslala vojsko21ni naključje. Očitno je, da ljudsko razpoloženje drži z revolucijo, izgublja pa zaupanje v njeno vodstvo.22

Kljub temu se venezuelsko delavstvo zelo dobro spominja revščine, izključenosti, brezupa in bede življenja pred revolucijo. Vtis Caracaza, izbruha ljudske jeze leta 1989, ko je takratna vlada implementirala recepture Mednarodenga denarnega sklada, med katerimi je bila tudi ukinitev subvencij za prevoz, na katere so se revni caraquenios in prebivalci drugi mest dnevno zanašali za prevoz na delo in brez katerih si niso mogli privoščiti niti tistega malo bornega zaslužka, ni še zbledel. Kako le bi: končal se je z režimskim pokolom 3000 protestnikov in socialnih aktivistov.23

Poskusi zavzeništva buržoaznih in kontrarevolucionarnih strank MUD teh spominov ne morejo izbrisati, čeprav si na vse kriplje prizadeva svoj projekt rušenja dosežkov revolucije prikazati kot spontan, množičen gnev. Tako je MUD po izvolitvi Madura na čelo republike breuzspešno sprožil kampanjo nasilja pod imenom La Salida, s katero je želel paralizirati državo, se navzven predstaviti kot žrtev in sprovocirati zunanjo intervencijo svojih političnih prijateljev in finančnih sponzorjev iz Združenih držav.*vir o La salidi*

Nasilje in pritisk naj bi Madura spodnesla iz funkcije. Po bogatih četrteh Caracasa so zrasle guarimbe, barikade smodečih se gum. Ko se niso zabavali s stražarjenjem ulic, so ”spontani in miroljubni” protestniki požigali simbole čavizma kot so to klinike in bolnišnice, z napeljavo žic preko ulic pa so obglavili tudi tri čavistične motoriste. *vir* Kot posledica tega divjanja so smrtne žrtve kaj kmalu porasle do številke 43. Guarimberos so si predaha vzeli zgolj toliko, da so vmes kričali o diktaturi, manjku demokracije in represiji oblasti,24 socialna omrežja25 in mednarodni mediji *vir* pa so tulež potecirali še navzven.

Gre za preizkušen scenarij mavrične revolucije z očitnimi prstimi odtisi tujine, na čelu z ZDA.26 Sledi istemu scenariju, kot smo ga lahko nedavno spremljali v Ukrajini, Siriji, Libiji; a če je v omenjenih primerih morda še obstajal emancipatorični moment, ki so ga za svoje smotre vpeli tuji interesi z domačimi pomagači, v Venezueli ni niti tega.27 Da se je barbarsko divjanje kampanje La Salida brezuspešno poskuša razširiti na delavske in revne četrti, je dovolj zgovorno. 28

Z vzorcem destabilizacije desnica nadaljuje do danes, brutalnost pa še stopnjuje. Število žrtev zadnjega vala nasilja se je že povzpelo preko 10029, grozodejstva pa razširila na ciljane umore skupnostnih in čavističnih aktivistov.30 Najodmevnejši primer, o katerem so bili primorani poročati celo mainstream mediji, je Orlando Jose Figuera: opozicijski protestniki so ga 20. maja letos pri belem dnevu na sredi ulice polili z bencinom in zažgali pri živem telesu.31 Primer ni osamljen. Ogenj ostaja njihovo priljubljeno sredstvo, saj nadaljujejo tudi s požigi institucij javnega dobrega. Med drugimi so se na njihovi muhi (spet) znašle porodnišnica32, ki so jo oblegali dva dni zapored, skupnostni mediji, bolnišnice in klinike *vir*

Hkrati se stopnjujeta pritisk iz severa in grožnja vojaške intervencije. Združene države so zaostrile gospodarske sankcije, ki bodo prvič zares zabolele33; v paradoksalnem obratu pa stopnjevanju ne nasprotujejo le venezuelski geopolitični zavezniki, ampak tudi krilo ameriških proizvajalcev nafte.34 Vzporedno ZDA aktivno sestavljajo regionalno koalicijo voljnih za imperialistično vojaško posredovanje35, tako skozi regijska telesa36 kot neposredno37 – zaenkrat brezuspešno.

Da tri leta opozicijskega divjanja zamanj čakajo obsodbo zahodnih geopolitičnih igralcev, tako ne preseneča. So pa toliko bolj pogosta zgroženi klici nad koncem demokracije, ker so nekateri vodje desnice končali za rešetkami. A kjerkoli na zahodu bi se politična sila poslužila prijemov venezuelske oligarquie, bi bile zaporne kazni še najnežnejša reakcija države.38

V luči zadnjega dogajanja je razumljiva tudi izjava nekdanjega londonskega župana Kena Livingstona – ”rdečega Kena” – ki je dejal, da je ”ena izmed stvari, ki jih je Chavez storil ta, da ni pobil oligarhov. Kakih 200 družin je obvladovalo 80 odstotkov vsega venezuelskega bogastva.”39 Podlaga izjave ima dvajsetletno brado. Sile, ki se danes v mednarodnem medijskem prostoru predstavljajo kot borci za demokracijo in njihovi zunanjepolitični podporniki imajo za seboj državni udar (2002), menedžersko sabotažo naftne industrije (2003), gospodarsko blokado (2012-), La Salido (2013), aktualno divjanje (2017) in neprestane mednarodne kampanje destabilizacijo vmes. *Standoff in Venezuela, 3* Kot smo pokazali že zgoraj, so pri vsem tem deležne odkritega financiranja iz tujine.40

Zadnji manever vlade za nadigranje destabilizacijskih sil je sklic ustavodajne skupščine, ki naj bi presekala z vsestransko krizo in mrtvim tekom institucij. Po zmagi MUD na parlamentarnih volitvah so se te namreč vkopale vsaka na svojem bregu razrednega boja, glede na to, kdo jih pač obvladuje. 41 Opozicija je volitve v ustavodajno skupščino bojkotirala in poskušala spodnesti z blokadami in nasiljem.42 Kljub temu so ponovno glavanizirale čavistično bazo, ki se je z 8 milijoni glasov oziroma 42 odstotki udeležbo prikazala na voliščih – v upanju na rešitev gospodarskega vprašanja, želji po pregonu korupcije in v brk zastraševanju guarimb in grožnji vojaške intervencije ZDA.*Chavista gain upper hand, 18*

A če so z ustavodajno skupščino tokovi čavizma nagnili politično tehtnico v svoj prid, vrnili latinskoameriško rožno plimo nazaj v prvi plan43 in vzpostavili formalni mehanizem za reševanje kriznega gordijskega vozla, bosta uspeh in politična motivacija baze kaj kmalu izpuhtela. Brez spoprijema z vzroki gospodarske in politične volatilnosti, obračuna s korupcijo, samovoljnimi birokrati in inflacijo kot skupnim obrazom vseh teh problemov, nobena skupščina ne bo zadostovala.

Potenciali za ta revolucionarni spoprijem ležijo v osrčju čavizma in vodijo trdno na levo. Nenazadnje venezuelska kriza ni kriza socializma, ampak kriza kapitalizma. (the nextrecession)

https://www.jacobinmag.com/2016/04/chavez-maduro-venezuela-mud-psuv/

 

OD COGESTION DO ESTADO COMUNAL

Potenciali preseganja

Najpogostejši in najočitnejši recept bolivarski vladi, kako se spoprijeti s krizo, navadno začenja pri vprašanju valutnih tečajev. Tako bi nekateri socialdemokratski ekonomisti negativno inflacijsko-gospodarsko spiralo presekali s sproščanjem menjalnega razmerja med bolivarjem in dolarjem. Med njimi prednjači Mark Weisbort iz Center for economic an policy research CEPR.44

S takim ukrepom bi se inflacija res stabilizirala, strukturni incentiv za (pre)prodajo na črnem trgu odpravil in klima za razvejanje gospodarstva sprostila. A razliko bi z drastičnem padcem življenjskega standarda in skokovitim porastom cen vsakodnevnih potrebščin plačali revni in delavski razredi, srce čavistične baze, ki bi jih tako pomanjkanje najbolj prizadelo. Drži, da monetarna receptura vključuje tudi zaščito najrevnejših porabnikov s subvencijo potrošnje iz deviznih rezerv, a to ni strategija z omejenim rokom trajanja učinkovanja. V razmerah zaostrenega razrednega konflikta in groženj tuje intervencije prej vodi v stopnjevanje nestabilnosti in odpiranje levega boka, kot pa v preseganje krizne klopke.

V sredici reševanja gospodarskega vprašanja Venezuele niso valutni tečaji, stimulansi izvoza ali subvencije uvoza. Prav v temelju smo soočeni z vprašanjem politične moči na najbolj elementarnem terenu razrednih družb, terenu proizvodnih in distribucijskih razmerij. Diverzifikacija gospodarstva, pa naj se ta izvaja pod plaščem devalvacije ali ne, potrebuje svojega družbenega nosilca, ki bo hkrati njen motor in zmagovalec. Vprašanje skratka ni, ali sprostiti valuto, ampak v kakšnih razmerah je po tem smiselno poseči, kako naj to spremlja industrializacija in kdo naj bo njen agent.

Vzeto zelo shematično, so nosilci lahko trije. Domača oligarqua, boliburžoazija ali baza čavizma, organizirana v družbenih gibanjih in para-državnih komunah. Prva že poseduje kapital in produkcijska sredstva, a jih motivirano izrablja za režiranja krize s končnim ciljem privatizacije naftnega bogastva in restavracije svojega gospostva. Druga je segment znotraj čavističnih tokov, ki se je polastil političnih in administrativnih vzvodov moči. Dostopa do rent iz naftnih prihodkov ter upravljanja z valutno menjavo.45 Kolikor sta ta dva agenta celokupno interesno vzeto v antagonističnem razmerju, pa v posameznih primerih tihotapljenja dobrin, angažmaja na črnem trgu in koruptivnih poslov vseh sort več kot odlično sobivata.46

Podružbljanje gospodarstva

Tretji akter je tisti, ki je dosihmal stavil na Chaveza in dosledno ubranil revolucijo pred poskusi njenega rušenja, prav tako dosledno pa se je nekdanji voditelj revolucije nanj tudi zanašal. Ob državnem udaru leta 2002 se je vsul na ulice in v kolesnicah ustavil pučistično hunto. *Sabaneta to Miraflores, 16* Med leti 2003 in 2004 je zaobšel sabotažo naftnega menedžmenta in samoiniciativno organiziral njeno samoupravno črpanje in distribucijo. *Sabaneta to Miraflores, 16* Volilno je zvesto stal na strani revolucije in vse do danes zanjo drži ulico.

Prav te izkušnje so socialista Huga Chaveza, ki je začel kot pošteni socialdemokrat, napeljale k razumevanju delavskega (so)upravljanja kot jedrnega vprašaja gospodarskega razvoja, točke, na kateri revolucija stoji ali pade. *cogestion *

Politika delavskega (so)upravljanja – cogestion – se je začela z vpisom v prenovljeno bolivarsko ustavo prav na začetku revolucije leta 1999, nadaljeval pa z nedoločnimi poskusi implementacije v praksi in geslom Cogestion es revolucion. Ker jo je obdajalo pripoznanje treh oblik lastnine – javne, zasebne in družbene, pri čemer je slednja zgolj dopolnilo – je nihala med delavskim lastništvom, soupravljanjem v javnih podjetjih in zadružno organizacijo. A njena reformistična narava je tu naravnost šolsko postregla z omejitvami, ob katere trčijo otoki napredne politike, v katere se zaganja tržno morje kapitalizma – vsem uspehom navkljub.

Tako so se zaradi splošne gospodarske podrazvitosti zadruge lahko pojavile le kot podizvajalec večjih industrijskih proizvajalcev, vezanih predvsem na naftno industrijo. Njihovo ustanavljanje so na veliko podpirale državne subvencije, zato se vrhunec in papirni razcvet med leti 2006 in 2008 ni mogel preliti v samolasten gospodarski zagon. Še več, z obdajajočo tržno motivacijo so začeli neposredni proizvajalci meriti predvsem individualen dohodek, delovni kolektivi pa miselno preobrazili v skupine kolektivnih kapitalistov.*cogestion* Kljub temu zadružno gibanje ostaja živahno in razvojno napredna gospodarska sila.47

Podoben obrat se je dogodil tudi v nacionaliziranih podjetjih, ki so prešla pod delavsko (so)upravo. V tem primeru so dodatno negativno učinkovali prijemi bolivarskih reformistov, ki so delavcem odrekali zmožnost upravljanja in poskuse implementacije aktivno sabotirali.*cogestion* Svoje so prispevali tudi klientelistična zapuščina magične naftne države, neotipljiva povezava med proizvodnjo ter blaginjo skupnosti – ki vloge motivatorja zato ni mogla odigrati – in nizka raven razredne zavesti, ki bi lahko samoniklo vzdrževala pritisk od spodaj.

A bolivarska revolucija je v svojih slabih 20 letih obstoja izkazala izjemno kapaciteto učenja na lastnih izkušnjah, prilagajanja in popravkov svoje smeri. Na podlagi teh izkušenj ter pod teoretskim vplivom Mesarosa in Lebowitza je njen komandant prišel do zaključka, da sožitje treh oblik lastnine, ki jih povezuje cogestion, strukturno ni mogoče. Če naj bolivarska revolucija postane tudi revolucion economica, mora v gospodarstvo vsaditi motiv zadovoljevanja potreb skupnosti in mu zagotoviti skupnostni življenjski prostor demokratičnega planiranja, ki ni (ne)posredno odvisen od disciplinatornih mehanizmov države ali trga. Cogestion je izginil iz vladne retorike, nadomestil pa ga je veliko ambicioznejši in korenitejši Chavez-Lebowitzev trikotnik48: družbena lastnina produkcijskih sredstev, delavsko upravljanje s temi sredstvi in proizvodnja za zadovoljevanje družbenih potreb.

A katera instanca je lahko nosilec družbene lastnine? Državnega aparata revolucija ni razbila in je ostajal klasično odtujeni meščanski aparat, prestreljen s korupcijo in rentniško boliburžoazijo, za vlogo demokratične prenove gospodarstva neprimeren. Kdo bo ugotavljal družbene potrebe? Izkušnje planiranja Sovjetske zveze v učinkovitosti zadovoljevanja potreb in popolni podreditvi delovnega kolektiva vsemogočni državni birokraciji so dovolj zgovorne;*vir?* prav tako je samoupravno Jugoslavijo razgnal trg, ki zapovrh še spodnaša cogstion revolucionaria v podjetjih.49

Če naj revolucija demokratizira gospodarstvo, mora najprej demokratizrati družbo. Ime in ukrep etape revolucije, ki naj tej ugotovitvi sledi? Komuna.

Cogestion es revolucion? Comuna o nada!

Sistem komun je poskus demokratizacije venezuelske družbe od spodaj navzgor, ki se je v samoorganiziranih zametkih pojavil kot odziv zoper pritiske neoliberalnih reform konec 80. let, institucinalno obliko pa mu je nadela bolivarska revolucija. Začenja iz svetov skupnosti, v katerih do 400 družin voli svoje izvršne predstavnike neposredno. Območja svetov skupnosti se naprej združujejo v komune, ki lahko izvajajo večje in obsežnejše projekte. Komune skupaj tvorijo comunal, komunitarno? Komunalno? Skupnostni? Parlament, ki odloča o proizvodnji in distribuciji dobrin. V mehanizem je vključenih več stotisoč ljudi, 45.000 svetov skupnosti in 1500 komun.50

Šele ta aparat, dasiravno v povojih, je zmožen neodtujenega, demokratičnega ugotavljanja potreb skupnosti in spremljajočega planiranja *cogestion, citat lebowitz*. Odpravlja tudi profitni motiv, ki spremlja trg. Neposredni producenti se lahko otipljivo zavedajo, da je njihov naročnik ne birokratski izračun ali trg, marveč družba – njihovi znanci, sosedje ali so-komunardi na drugi strani hriba, oskrbujoč jih z dobrinami ki jih sami ne proizvajajo.

Gospodarska ustreznica cogestion med državo in trgom v obliki izoliranih zadrug, delavske souprave javnih podjetji ali delavskega delničarstva je s komuno postalo Empresa por produccion social EPS oz. njihove naslednjice*cogestion*, vpete v komunitarno mrežo.*Venezuela communal movement, 46* Trije koti Chavez-Lebowitzevega trikotnika družbenega lastništva, delavskega upravljanja in proizvodnje za potrebe so tako strukturno in psihološko spete v krog, komuna pa osrednja institucija perspektiv revolucije.

Tako izrasla estado comunal51 odpravlja buržoazno ločitev države od družbe.52 Socialno, politično in gospodarsko življenje ljudi integrira v en sam vključujoč proces, medtem ko v istem zamahu razbija meščansko državo53, s prekomerno centralizacijo in birokratizacijo državnih aparatov vred.54 Medtem ko v tem procesu ljudje razvijajo vse svoje potenciale*cogestion*, ljudstvo postaja ”objekt in subjekt moči.” *Chavez and the communal state, 47*

Otipljiva in celovita narava komune jo je usidrala usidrala kot končno postaja revolucije, branik njenih pridobitev in garan trajnosti oziroma kar revolucija sama – tudi v Chavezovih očeh. V Golpe de Timon, nagovoru, namenjenem prvem zasedanju vlade po izvolitvi na mesto predsednika leta 2012, odmeva klic k njeni krepitvi: ”Nicholas {Maduro}, zaupam ti to nalogo, kot bi ti zaupal svoje življenje. Komune.”55 Cogestion es revolucion! se je dokončno preobrazil v Comuna o nada!

Seveda je proces demokratizacije naletel na odpor ukoreninjenih politično-administrativnih struktur, ki so jim kot vzporedni sistem začeli prevzemati pristojnosti in ogrožati razlog njihovega obstoja. *The communal state, 50* A največja ovira je strukturna in je globlja, Michael Lebowitz pa jo je povzel z izrazom izpodbijana reprodukcija.56 Če naj trikotnik zaživi in preide v samogibanje, morajo součinkovati vsi njegovi deli hkrati – in to dovolj dolgo, da ustvarjajo pogoje svoje lastne reprodukcije, da postanejo samoumevni kot način bivanja na ravni posameznika in kot praksa urejanja zadev skupnosti, torej kot politika.

Če je proizvodnja stvar neposrednih proizvajalcev, je distribucija stvar skupnosti. Tudi v tej smeri so se komune že začele razvijati, dodaten korak pa je naredila tudi bolivarska vlada. Comites Local de Abasteciemento y Produccion CLAP dobavljajo dobrine neposredno v skupnost in na ta način odhajajo špekulante in trgovske verige.57 Prav CLAPi so veliko prispevali k temu, da se pomanjkanje v državi zmanjšuje, saj dobrine ne odtekajo na črni trg ali trohnijo v skritih skladiščih, marveč dosegajo končnega porabnika.58

Aktualno vprašanje pri tem pa je razmerje moči med državnim aparatom in komunami. Kljub temu, da komune že ponujajo ready-made demokratični mehanizem distribucije in infrastrukturo, se je Madurova vlada odločila za močnejši top-down administrativni sistem, kar je vir diskusij in mestoma napetosti.59 *nekje je bilo opisano kako so sestavljeni clapi in zakaj je to problem*Če Maduro v svojih strategijah zagotovo niha, pa invencija CLAPov zagotovo kažejo na to, da je klic svojega predhodnika slišal. In čeprav se (pre)pogosto zapleta v strategije pomiritve s sekcijami venezuelske buržoazije, ni pozabil na krepitev svoje leve, komunitarne roke in z njo povezane družbene proizvodnje.60

Socialistična industrializacija

S tem v mislih se vrnimo k vprašanju izgradnje industrijske baze. Princip pogajanj in subvencioniranja zasebnega kapitala kot agensa industrializacije se je izkazal kot politično kratkoviden, celo samomorilski. In to celo, če pustimo ob strani, da kaj prida uspehov ne žanje, saj oligarquio bolj kot produktivna vlaganja mami restavracija lastne oblasti in naftna renta. Industrializacija z javnimi vlaganji pod okriljem države neposredno bi okrepila kontra-revolucionarne elemente znotraj venezuelskega državnega aparata. Ne, razvojni preboj je mogoč samo na način, da je socialističen in diverzifikacija gospodarstva že izrašča v socializirani obliki – v partnerstvu z družbenimi gibanji in komunami, ki to tudi zahtevajo.61

Chavez se je vsega tega dobro zavedal, a se je na oblast povzpel z volitvami, ne revolucionarnim razbitjem meščanske države. Državnega aparata zato ni mogel preprosto razpustiti, saj bi na široko odprl zunanji intervenciji in nazadnjaškim elementom znotraj države – s čavističnimi čepicami ali brez njih – ki bi si podali roke z opozicijskim kapitalom. Lahko pa je stopil na dialektično pot grajenja protiuteži od-spodaj-navzgor, ki revolucijo v družbi poglablja, meščansko državo pa demontira. Prav te sile so srce socialne revolucije62 in tisti razredi, na katerih mora sloneti vsak napreden politični projekt – tudi naš domači.

 

VZPOREDNI SISTEM KOT REVOLUCIONARNA POLITIKA

Odnosi odvisnosti

V globalni delitvi dela je Sloveniji odmerjena vloga bazena poceni delovne sile in podizvajalca zahodnih koncernov, ki ga še cementira kombinirana moč pravne nadstavbe Evropske unije in brezprizivni položaj finančnih trgov. Ne slepimo se: bolj ko nas finančni velikaši in politični agenti kapitalizma Bruslja, Berlina in Washingtona trepljajo po hrbtih, z višjo prestavo drvimo v razmere tretjega sveta. Škarje grške izkušnje finančnega terorja, evropskih institucij in razvojne odvisnosti so zarezale še preveč zgovorno. *vir*

Maneverski prostor domače levice je tako omejen. A ravno v razmerah vsestranske podrejenosti globalnega juga je, kot projekt spremembe družbe in razvojnega preboja hkrati, izrasla praksa bolivarske revolucije. Zato je communal state strategija, ki levici periferije ponuja izhod iz slepe ulice, v kateri se je znašla po izčrpanju na ulicah v variacijah vstajniškega gibanja Occupy ter institucionalni nemoči – če se je le loti dovolj resno.

Za začetek je infrastruktura ready made. Solidarnostne mreže med aktivisti se hitro nadgradijo v tokove vzajemnega zadovoljevanja potreb. Izčrpavanje v redko uspešnih uličnih projektih pritiska se lahko preobrazi v ustvarjanje trajnih, avtonomnih in naprednih gospodarskih oblik. Protesti, stavke in terenski sindikalizem pa so že tako embrionalni stebri skupnosti. Z nekaj koordinacije se lahko napredne sile družno vživijo v vzporedni sistem in, sloneč na vseh treh kotih Chavez-Lebowitzevega trikotnika, napadejo reprodukcijo kapitalizma neposredno. Iztočnica je kaj preprosta: zakaj bi šel po kruh v trgovski center, če se lahko zanj obrnem na svojega tovariša?

Politična strategija gibanja tako postane strategija preživetja posameznikov – in obratno. Če v kapitalizmu čez dan divjamo med prekarnimi zaposlitvami, smo zvečer propagandisti in ponoči organizatorji, z gradnjo avtonomnega gospodarstva tukaj in zdaj počnemo vse v enem zamahu.

Z isto operacijo vzporedni sistem prebija okvirje zgolj-notranje ekonomije levice in podaja roko širokim delavskim množicam, saj s solidarnostnimi mrežami seka negativno spiralo revščine in bede neposredno. Pri tem je morda najpomembneje, da družbi vrača osrednje mesto pri upravljanju sami s seboj in presega obsodbo človeka na vlogo brezmočnega okruška, ki ga melje tržni stroj.

Proces pospešuje samega sebe. Medtem ko oblega denimo trgovske verige, ki nas pitajo z drugorazredno prehrano63 in grobo izkoriščajo zaposlene *vir*, jih že izrinja z otipljivo alternativo. Namesto lažnih instant rešitev potrošniškega ujetništva, plastično obeta materialno, idejno in čustveno polnost. Da gremo lahko skozi življenje ne kot poškodovano blago, čustvene in psihične groteske samih sebe, ampak kot razviti posamezniki.64 In ko enkrat ljudje občutimo svobodo svojih sproščenih združenih moči, si je zlepa ne pustimo vzeti.

Avtokataliza je tudi strukturna. Obsežnejši kot je vzporedni sistem, stabilnejša postaja notranja abolicija trga. Bolj kot je sklenjen krogotok koordinirane proizvodnje in porabe, manj je ranljiv za zunanje krizne sunke in močnejši je njegov vztrajnostni moment. Dlje kot napreduje komuna, bliže je socializem in politična moč levice večja. Z materialno podlago je ofenzivni klin za hegemonijo skupnosti zabit casa per casa, strada per strada (*vir*beringlieri). Z vsakdanjim izkustvom in mimo režimskega medijskega primeža.

Koraki zvenijo kot preludij v revolucijo, saj natančno to tudi so. A tvorno učinkujejo tudi elektoralno. Volilni izplen, ki se ga napredne sile lahko nadejajo iz kapilarnega prodora vzporednega sistema, je očiten. Ponuja pa odgovore na še globlje zadrege.

Leo Panich opozarja na pasti vsrkavanja naprednih sil v kolesje meščanske države, ko so te enkrat dovolj blizu oblasti in izpostavljene privilegijem funkcionarskega udobja. Ista mehanika hkrati za seboj pušča kadrovski vakuum v gibanju na terenu. *vir* A s solidarnostno mrežo za svojim hrbtom so politični funkcionarji razbremenjeni preživetvene odvisnosti od stabilnosti kapitalističnega sistema, saj ta dostavlja potrebno številno delovnih mest. Korenček morda ostaja, a palica je odpravljena. Še več, funkcionarji se lahko v vzporedni sistem vračajo, medtem ko ta vzgaja, kali in preživlja nove in nove vrste družbenih delavcev in s tem ustvarja pogoje za kadrovsko neoviran tako stranke kot gibanja.

Prav slednji premošča tudi razkorak med biti na oblasti in dejansko vladati. Vzporedni sistem simulira sklenjeno narodno gospodarstvo, ki so se mu politični razredi evropske periferije odrekli. Namesto, da gospodarske enote medsebojno komunicirajo v odvisnosti od metropol in zahodnih koncernov kot njihovi podizvajalci*vir*, se v njem neposredno medsebojno oplajajo. In brez dostojno mere samooskrbnih kapacitet, je vsaka vlada talec nadnacionalnih pravno-političnih aparatov kapitalizma. Le spomnimo se kako so nemška EU, nemški evro in nemška ECB zavili vrat Grčiji *vir* ali na dolžniško haranje IMF globalnem jugu *vir*. Tako pa levica lahko zagotovi, da ne glede na globalni razplet, doma nihče ne bo lačen ali brez strehe nad glavo.

Vzporedni sistem, skratka, nase prevzema funkcije narodnega gospodarstva. A zmaga lahko le, če preseka z gospodarstvom drobnih mešetarjev in se polasti še razvojnih funkcij. Prav to je največ, kar lahko stori institucionalno krilo naprednih sil: omogoči vzporednemu gospodarstvu in celotnemu vzporednemu sistemu, da polno dozori, oblast meščanske države odpravi in v istem zamahu zakoraka naravnost v brezrazredno družbo.

 

 

 

https://venezuelanalysis.com/analysis/13145

1 www.electionguide.org/countries/id/231/

 

2 www.venezuelanalysis.com/news/7272

 

3 https://venezuelanalysis.com/analysis/2958

 

4 https://www.greenleft.org.au/content/standoff-venezuela

 

7 www.wsj.com/articles/SB1044507827950759093

 

8 http://www.opec.org/opec_web/en/about_us/171.htm

 

9

 

10 www.telesurtv.net/english/multimedia/Massive-Stockpile-of-Hoarded-Goods-Uncovered-in-Venezuela-20150113-0031.html

 

11 www.venezuelanalysis.com/analysis/10317

 

12 https://www.theguardian.com/world/2016/jul/17/at-least-35000-venezuelans-cross-border-to-colombia-to-buy-food-and-medicine

 

13 www.telesurtv.net/english/news/Is-There-Really-Hunger-In-Venezuela-20160506-0029.html#

 

14 https://venezuelanalysis.com/news/10502

 

15 https://venezuelanalysis.com/news/12942

 

16 http://www.telesurtv.net/english/analysis/Chavez-Legacy-in-Venezuela-Transforming-Millions-of-Lives-20150304-0035.html

 

17 https://venezuelanalysis.com/news/10869

 

18 http://newpol.org/content/sabaneta-miraflores-afterlives-hugo-ch%C3%A1vez-venezuela

 

19 https://www.jacobinmag.com/2015/12/venezuela-elections-hugo-chavez-maduro/

 

20 http://www.telesurtv.net/english/opinion/Venezuela-Chavistas-Gain-Upper-Hand-Big-Challenges-Remain-20170815-0030.html

 

21 http://www.mladina.si/150454/maduro-zaradi-visokih-cen-ukazal-zaseg-verige-trgovin/

 

22 https://venezuelanalysis.com/analysis/11764

 

23 http://www.telesurtv.net/english/analysis/Venezuelas-Caracazo-State-Repression-and-Neoliberal-Misrule-20150226-0028.html

 

24 http://www.telesurtv.net/english/analysis/Venezuelan-Guarimbas-11-Things-the-Media-Didnt-Tell-You-20150211-0025.html

 

25 http://www.telesurtv.net/english/analysis/Social-Media-Coup-The-Vile-Virality-of-Venezuelas-Opposition-20150210-0029.html

 

27 https://www.theguardian.com/commentisfree/2014/mar/20/venezuela-revolt-truth-not-terror-campaign

 

28 https://nacla.org/news/2017/07/03/venezuela-why-don’t-popular-sectors-revolt

 

29 http://www.telesurtv.net/english/news/Heres-Your-Guide-to-Understanding-Protest-Deaths-in-Venezuela-20170422-0016.html

 

32 https://venezuelanalysis.com/news/13135

 

33 https://venezuelanalysis.com/analysis/13332

 

34 http://www.telesurtv.net/english/news/US-Oil-Industry-Warns-Washington-Over-Venezuela-Sanctions-20170728-0017.html

 

35 http://www.telesurtv.net/english/news/Trump-Does-Not-Rule-Out-a-Military-Option-for-Venezuela-20170811-0023.html

 

37 https://venezuelanalysis.com/analysis/13348

 

38 http://www.mladina.si/181332/strah-pred-vrnitvijo-desnice/

 

39 https://www.theguardian.com/politics/2017/aug/03/ken-livingstone-venezuela-crisis-hugo-chavez-oligarchs

 

40 http://www.telesurtv.net/english/news/US-Has-Budgeted-49M-for-Venezuelan-Right-Wing-Since-2009-20170517-0018.html

 

41 http://www.telesurtv.net/english/opinion/Why-Does-Venezuela-Have-a-National-Constituent-Assembly–20170820-0021.html

 

42 https://venezuelanalysis.com/analysis/13284

 

43 https://www.greenleft.org.au/content/chavismo-hidden-victory-new-twist-latin-america-pink-tide

 

 

44 http://cepr.net/publications/op-eds-columns/fixing-the-venezuelan-economy

 

45 https://www.jacobinmag.com/2017/05/unfinished-business

 

46 https://venezuelanalysis.com/analysis/12030

 

47 https://venezuelanalysis.com/analysis/11034

 

48 Avtor Cogestion es revolucion Federico Fuentes dosledno govori o Chavezovem trikotniku, ki pa je domači napredni javnosti poznan kot Lebowitzev trikotnik. Zato posegamo po združeni formulaciji Chavez-Lebowitzevega trikotnika.

 

49 Kirn, Gal. Partizanski prelomi in protislovja tržnega socializma v Jugoslaviji.

 

50 https://venezuelanalysis.com/analysis/12865

 

51 https://monthlyreview.org/2015/04/01/chavez-and-the-communal-state/

 

52 Marx, Karl. Državljanska vojna v Franciji.

 

53 Lenin, V.I. Država in revolucija.

 

54 https://nacla.org/article/communal-state-communal-councils-communes-and-workplace-democracy

 

55 https://monthlyreview.org/commentary/strike-at-the-helm/

 

56 Lebowitz, Michael. Build it now: socialism for the 21st century.

 

57 https://nacla.org/news/2016/11/03/hunger-venezuela-look-beyond-headlines

 

58 http://www.mladina.si/181370/ne-obstaja-revolucija-ki-bi-ji-bogati-ploskali/

 

59 https://venezuelanalysis.com/analysis/12784

 

60 https://www.jacobinmag.com/2017/07/venezuela-elections-chavez-maduro-bolivarianism

 

61 https://venezuelanalysis.com/news/13123

 

62 https://www.jacobinmag.com/2014/03/venezuelan-jacobins

 

63 http://www.rtvslo.si/evropska-unija/tuji-jogurt-ima-v-sloveniji-zaradi-prilagajanja-lokalnemu-okusu-manj-jagod-kot-v-avstriji/432729

 

64 Marx, Kapital I, ”crippled monstrosity”

 

Pišemo o nedokončani zgodbi delavskega upravljanja bolivarske revolucije in poti, ki jo je prehodilo v prvih letih Huga Chaveza. Besedilo je polemično, saj se spoprijema s tezo nekaterih preučevalcev, udeležencev in sopotnikov revolucije, da se je delavsko upravljanje po letu 2006 iz prvega presedlo na zadnji sedež. Kot pokaže avtor, temu ni tako. Izraz cogestion – soupravljanje – je morda res izginil iz besednjaka oblasti, a se je njegov duh radikaliziral in prelil v nove oblike organizacije gospodarske hrbtenice družbe.

Za nas tema ni zanimiva samo posredno, kot čezatlantski dialog z našo lastno zgodovino jugoslovanskega samoupravljanja ali radovedni vpogled v protisloven tek bolivarske revolucije. Zanimiva je zato, ker je življenjsko vkoreninjena v potrebe domačega projekta radikalne prenove družbe – a ne kot modelski posnetek politik ali njihovo mehanično prenašanje. Etape venezuelskega samoupravnega projekta so poučne, ker natančno in dosledno odsevajo univerzalne težave revolucionarne demokracije v gospodarstvu, ki želi presegati kapitalizem in trg. Ta vlada celotnemu svetu, zažrt je v družbene pore in individualne psihologije, za obstanek svojega režima izkoriščanja pa se je pripravljen boriti od znotraj in od zunaj – do konca. Izkušnje delavskega (so) upravljanja bolivarske revolucije so za nas intimno zanimive, skratka, če jih beremo s poudarkom na bolivarska revolucija.

Venezuelska zgodba tako postane naša lastna. In ker je zgodba naša lastna, bi lahko poudarek tudi obrnili, saj se bolivarska revolucija že od svojega prvega zmagoslavja naprej sooča z vsesplošnim obleganjem kapitalističnih centrov moči doma in na tujem ter jim kljubuje že skoraj dve desetletji. Zasluži si našo solidarnost, pozornost in podrobnejše proučevanje, kot nam ga servirajo globalne medijske korporacije s svojimi lokalnimi medijskimi podaljški.

DIAGNOZA KRIZE

Demokratična zapuščina v slepi ulici?

Da to obleganje revolucije še kar ni spravilo na kolena, se ima ta zahvaliti naprednemu zavezništvu vojske in ljudstva, ki pa prav v zadnjih letih preživlja svoje najhujše preizkušnje kontra-revolucionarnega pritiska. Liberalni propagandisti in režimski mediji tako kar tekmujejo v opisih groznih razmer, razglašajo polom revolucije in ji prerokujejo konec. Začetek tega konca navadno datirajo s smrtjo Huga Chaveza in si ob tem samovšečno čestitajo k ugotovitvi, da imamo pač opravka s krvavo diktaturo, ki se po smrti diktatorja kaj rada zamaje v temeljih.

Dejstva jih pri tem ne motijo. Chavezovo Movimiento V Republica MVR in kasneje Partido socialista Unido de Venezuela PSUV se je na oblast povzpelo z volitvami in se demokratično tam tudi obdržalo. Že formalno se je od začetka revolucije leta 1999 dalje v državi odvilo kar 14 volitev ali referendumov za politične organe samo na nacionalni ravni.1 Zavolj preprečevanja poneverb je beleženje rezultatov avtomatizirano, saj volilci glasujejo preko zaslonov na dotik in se identificirajo s prstnim odtisom, po glasovanju pa jim volilni strojčki izdajo tudi listek, ki potrjuje njihovo izbiro. To je napeljalo celo nekdanjega ameriškega predsednika in opazovalca volitev Jimmyja Carterja k zaključku, da je venezuelski volilni sistem ”najboljši na svetu.”2

Vladajoči čavisti so rezultate glasovanja priznali tudi, ko so te izgubili, kar se je zgodilo dvakrat: na referendumu za spremembo ustave leta 20073 in na zadnjih volitvah v Assembleo Nacional leta 2015. *vir* Prav nasprotno pa opozicijske sile starega režima, od leta 2008 dalje organizirane v Mesa de la Unidad Democratica MUD, ob izgubljenih volitvah prav vselej razglašajo prevare, diktaturo, kličejo na tujo intervencijo in se podajajo na ulice, da politično razmerje moči spremenijo s prelivanjem krvi.4 Ob tem jim izdatno pomagajo centri moči zahodnih držav in globalni mediji, ki širokogrudno servisirajo opozicijsko linijo kaosa v senci diktature, dasiravno krizne razmere ustvarjajo ravno aktivnosti desnice same.

Podobno žoglira argument svobode medijev. A enako kot pri obtožbah s poneverjanjem volitev, tudi te trditve ne preživijo srečanja z dejstvi, saj ima opozicija večji medijski domet kot vlada ne samo mednarodno, ampak tudi znotraj države.5 Tako mednarodni medijski konglomerati kot venezuelski domači zasebni mediji pa si delijo neslavno zgodovino podpore desničarskim kampanjam destabilizacije, na čelu s poskusom vojaškega udara 2002.6

 

Gospodarska kriza

Bolivarska revolucija ni odpravila zasebne lastnine produkcijskih sredstev. Uvoz in distribucija dobrin sta pretežno v rokah zasebnega kapitala in šele pred kratkim stopila na pot podružbljanja. Je pa uvoz vezan na fiksni valutni tečaj med bolivarjem in dolarjem, ki ga je vpeljala prva Chavezova vlada v razmerah menedžerske naftne blokade začetek leta 2003, da je državo zaščitila pred odlivom kapitala.7 Kako uničujoče posledice ta lahko ima se je le leto dni poprej pokazalo v Argentini, ko je vezavo pesa na dolar odpravila.*vir*.

Prav izvoz in uvoz sta življenjskega pomena za Venezuelo, ki že od odkritja nafte naprej trpi za ”nizozemsko boleznijo”: kolikor bolj se razvija ena veja industrije, toliko bolj so na udaru stagnacije preostale. *Vir* Naftna zasvojenost je razvidna tudi statistično, saj se delež nafte v celotnem izvozu povzpenja na kar 95 odstotkov,8 medtem ko večina osnovnih dobrin prihaja iz uvoza.*vir* Poleg tega je z naftnim bogastvom država v očeh prebivalcev postala magičen vir dohodka in statusa, na katero se interesno pripenjajo arhaične družbene formacije; korupcija in klientelizem sta v relaciji do magične petro-države norma družinskih in drugih klanovskih ideologij. *cogestion* Popolna odvisnost od uvoza in izvoza ter s tem povezano gibanje deviz je zato, ob podrazvitosti preostalih gospodarskih panog, osrednja točka dnevnega obrata venezuelskega gospodarskega kolesja.

Devize izdaja vladna agencija CADIVI po več različnih tarifah glede na naravo uvoženih dobrin, začnejo pa se pri razmerju 1 t.i preferenčnega dolarja za 6,3 bolivarjev. Precenjeni bolivar tako subvencionira uvoz, medtem ko izvoz potegne kratko.9 Čeprav uvozniki prejemajo preverenčne, subvencionirane dolarje in čeprav so dobrine v programih porabe pri končni ceni subvencionirane še enkrat *vir*, ga namerno grmadijo, skrivajo in ne spuščajo v obtok po reguliranih cenah.10

Še več, uvozniki posegajo po dodatnih zaslužkih s tihoptapljenjem proizvodov v Kolumbijo, kjer jih na pogon venezuelskih subvencij preprodajo za nekajkrat višjo ceno. S podobno motivacijo zalagajo tudi črni trg, kjer se lahko nadejajo vrtoglavih zaslužkov, oziroma vsem v brk prodajno ceno preprosto nastavijo glede na gibanja črnega trga, ne pa z ozirom na realne stroške. Črni trg, tihoptapljenje, zadrževanje dobrin in regulacija valutne menjave: inflacijska spirala je sklenjena.11

Temu navkljub so medijska poročanja o razmerah najmanj pomanjkljiva in pretirana oziroma kar nameren fake news. Da problem ni vsesplošno zatikanje proizvodnje pod socializmom, marveč njeno zasebno lastništvo in tržni mehanizmi distribucije dokazuje dejstvo, da imajo venezuelci dovolj kupne moči za nakupe v sosednji Kolumbiji12, najverjetneje kar svojih lastnih, pretihotapljenih dobrin. Kalorični vnos po podatkih WHO in FAO ostaja na visoki ravni in nad kritično mejo13. Mision alimentacion zagotavlja subvencionirano košarico živil14, sestavni del prehranskih ukrepov pa so tudi delavski živilski boni, ki držijo tempo z razmerami.15 Revolucija je ravni revščine in skrajne revščine dramatično znižala in krizi navkljub ta dosežek ohranja.16 Lakote, skratka, ni, h vrstam v trgovini pa prispeva tudi dejstvo, da kot proti-črnoborzijanski ukrep kupce osnovnih živil na blagajnah preverjajo.17

Realnost in vzroki gospodarske vojne venezuelcem niso skriti. A ne uhaja jim niti dejstvo, da se ta gospodarska vojna odvija že sila dolgo, vlada pa s posledicami spopada bolj slabo. Če je Chavez metodično stopnjeval revolucijo po vsaki zmagi nad desnico18, Maduro prvenstveno zasleduje strategijo stabilizacije, nihajoč med pogajanji in paktiranjem s sekcijami venezuelske buržoazije ter med poskusi revolucionarnega ostrenja.19

Politična kriza

Volitve so izvrsten indikator razpoloženja čavistične baze. Ta je, razočarana nad kompromisno Madurovo držo, na zadnjih volitvah v Asambleo nacional leta 2015 abstinirala. V primerjavi s prejšnjimi volitvami je število glasov PSUV padlo za 2 milijona20, MUD pa prevzel parlamentarno večino. Še nedolgo pred tem je PSUV na lokalnih volitvah prepričljivo slavila*vir*. Da je ravno v času pred lokalnimi volitvami vlada potegnila odločno protišpekulantsko potezo in za uveljavitev maksimiranih cen nad zasebne trgovske verige poslala vojsko21ni naključje. Očitno je, da ljudsko razpoloženje drži z revolucijo, izgublja pa zaupanje v njeno vodstvo.22

Kljub temu se venezuelsko delavstvo zelo dobro spominja revščine, izključenosti, brezupa in bede življenja pred revolucijo. Vtis Caracaza, izbruha ljudske jeze leta 1989, ko je takratna vlada implementirala recepture Mednarodenga denarnega sklada, med katerimi je bila tudi ukinitev subvencij za prevoz, na katere so se revni caraquenios in prebivalci drugi mest dnevno zanašali za prevoz na delo in brez katerih si niso mogli privoščiti niti tistega malo bornega zaslužka, ni še zbledel. Kako le bi: končal se je z režimskim pokolom 3000 protestnikov in socialnih aktivistov.23

Poskusi zavzeništva buržoaznih in kontrarevolucionarnih strank MUD teh spominov ne morejo izbrisati, čeprav si na vse kriplje prizadeva svoj projekt rušenja dosežkov revolucije prikazati kot spontan, množičen gnev. Tako je MUD po izvolitvi Madura na čelo republike breuzspešno sprožil kampanjo nasilja pod imenom La Salida, s katero je želel paralizirati državo, se navzven predstaviti kot žrtev in sprovocirati zunanjo intervencijo svojih političnih prijateljev in finančnih sponzorjev iz Združenih držav.*vir o La salidi*

Nasilje in pritisk naj bi Madura spodnesla iz funkcije. Po bogatih četrteh Caracasa so zrasle guarimbe, barikade smodečih se gum. Ko se niso zabavali s stražarjenjem ulic, so ”spontani in miroljubni” protestniki požigali simbole čavizma kot so to klinike in bolnišnice, z napeljavo žic preko ulic pa so obglavili tudi tri čavistične motoriste. *vir* Kot posledica tega divjanja so smrtne žrtve kaj kmalu porasle do številke 43. Guarimberos so si predaha vzeli zgolj toliko, da so vmes kričali o diktaturi, manjku demokracije in represiji oblasti,24 socialna omrežja25 in mednarodni mediji *vir* pa so tulež potecirali še navzven.

Gre za preizkušen scenarij mavrične revolucije z očitnimi prstimi odtisi tujine, na čelu z ZDA.26 Sledi istemu scenariju, kot smo ga lahko nedavno spremljali v Ukrajini, Siriji, Libiji; a če je v omenjenih primerih morda še obstajal emancipatorični moment, ki so ga za svoje smotre vpeli tuji interesi z domačimi pomagači, v Venezueli ni niti tega.27 Da se je barbarsko divjanje kampanje La Salida brezuspešno poskuša razširiti na delavske in revne četrti, je dovolj zgovorno. 28

Z vzorcem destabilizacije desnica nadaljuje do danes, brutalnost pa še stopnjuje. Število žrtev zadnjega vala nasilja se je že povzpelo preko 10029, grozodejstva pa razširila na ciljane umore skupnostnih in čavističnih aktivistov.30 Najodmevnejši primer, o katerem so bili primorani poročati celo mainstream mediji, je Orlando Jose Figuera: opozicijski protestniki so ga 20. maja letos pri belem dnevu na sredi ulice polili z bencinom in zažgali pri živem telesu.31 Primer ni osamljen. Ogenj ostaja njihovo priljubljeno sredstvo, saj nadaljujejo tudi s požigi institucij javnega dobrega. Med drugimi so se na njihovi muhi (spet) znašle porodnišnica32, ki so jo oblegali dva dni zapored, skupnostni mediji, bolnišnice in klinike *vir*

Hkrati se stopnjujeta pritisk iz severa in grožnja vojaške intervencije. Združene države so zaostrile gospodarske sankcije, ki bodo prvič zares zabolele33; v paradoksalnem obratu pa stopnjevanju ne nasprotujejo le venezuelski geopolitični zavezniki, ampak tudi krilo ameriških proizvajalcev nafte.34 Vzporedno ZDA aktivno sestavljajo regionalno koalicijo voljnih za imperialistično vojaško posredovanje35, tako skozi regijska telesa36 kot neposredno37 – zaenkrat brezuspešno.

Da tri leta opozicijskega divjanja zamanj čakajo obsodbo zahodnih geopolitičnih igralcev, tako ne preseneča. So pa toliko bolj pogosta zgroženi klici nad koncem demokracije, ker so nekateri vodje desnice končali za rešetkami. A kjerkoli na zahodu bi se politična sila poslužila prijemov venezuelske oligarquie, bi bile zaporne kazni še najnežnejša reakcija države.38

V luči zadnjega dogajanja je razumljiva tudi izjava nekdanjega londonskega župana Kena Livingstona – ”rdečega Kena” – ki je dejal, da je ”ena izmed stvari, ki jih je Chavez storil ta, da ni pobil oligarhov. Kakih 200 družin je obvladovalo 80 odstotkov vsega venezuelskega bogastva.”39 Podlaga izjave ima dvajsetletno brado. Sile, ki se danes v mednarodnem medijskem prostoru predstavljajo kot borci za demokracijo in njihovi zunanjepolitični podporniki imajo za seboj državni udar (2002), menedžersko sabotažo naftne industrije (2003), gospodarsko blokado (2012-), La Salido (2013), aktualno divjanje (2017) in neprestane mednarodne kampanje destabilizacijo vmes. *Standoff in Venezuela, 3* Kot smo pokazali že zgoraj, so pri vsem tem deležne odkritega financiranja iz tujine.40

Zadnji manever vlade za nadigranje destabilizacijskih sil je sklic ustavodajne skupščine, ki naj bi presekala z vsestransko krizo in mrtvim tekom institucij. Po zmagi MUD na parlamentarnih volitvah so se te namreč vkopale vsaka na svojem bregu razrednega boja, glede na to, kdo jih pač obvladuje. 41 Opozicija je volitve v ustavodajno skupščino bojkotirala in poskušala spodnesti z blokadami in nasiljem.42 Kljub temu so ponovno glavanizirale čavistično bazo, ki se je z 8 milijoni glasov oziroma 42 odstotki udeležbo prikazala na voliščih – v upanju na rešitev gospodarskega vprašanja, želji po pregonu korupcije in v brk zastraševanju guarimb in grožnji vojaške intervencije ZDA.*Chavista gain upper hand, 18*

A če so z ustavodajno skupščino tokovi čavizma nagnili politično tehtnico v svoj prid, vrnili latinskoameriško rožno plimo nazaj v prvi plan43 in vzpostavili formalni mehanizem za reševanje kriznega gordijskega vozla, bosta uspeh in politična motivacija baze kaj kmalu izpuhtela. Brez spoprijema z vzroki gospodarske in politične volatilnosti, obračuna s korupcijo, samovoljnimi birokrati in inflacijo kot skupnim obrazom vseh teh problemov, nobena skupščina ne bo zadostovala.

Potenciali za ta revolucionarni spoprijem ležijo v osrčju čavizma in vodijo trdno na levo. Nenazadnje venezuelska kriza ni kriza socializma, ampak kriza kapitalizma. (the nextrecession)

https://www.jacobinmag.com/2016/04/chavez-maduro-venezuela-mud-psuv/

 

OD COGESTION DO ESTADO COMUNAL

Potenciali preseganja

Najpogostejši in najočitnejši recept bolivarski vladi, kako se spoprijeti s krizo, navadno začenja pri vprašanju valutnih tečajev. Tako bi nekateri socialdemokratski ekonomisti negativno inflacijsko-gospodarsko spiralo presekali s sproščanjem menjalnega razmerja med bolivarjem in dolarjem. Med njimi prednjači Mark Weisbort iz Center for economic an policy research CEPR.44

S takim ukrepom bi se inflacija res stabilizirala, strukturni incentiv za (pre)prodajo na črnem trgu odpravil in klima za razvejanje gospodarstva sprostila. A razliko bi z drastičnem padcem življenjskega standarda in skokovitim porastom cen vsakodnevnih potrebščin plačali revni in delavski razredi, srce čavistične baze, ki bi jih tako pomanjkanje najbolj prizadelo. Drži, da monetarna receptura vključuje tudi zaščito najrevnejših porabnikov s subvencijo potrošnje iz deviznih rezerv, a to ni strategija z omejenim rokom trajanja učinkovanja. V razmerah zaostrenega razrednega konflikta in groženj tuje intervencije prej vodi v stopnjevanje nestabilnosti in odpiranje levega boka, kot pa v preseganje krizne klopke.

V sredici reševanja gospodarskega vprašanja Venezuele niso valutni tečaji, stimulansi izvoza ali subvencije uvoza. Prav v temelju smo soočeni z vprašanjem politične moči na najbolj elementarnem terenu razrednih družb, terenu proizvodnih in distribucijskih razmerij. Diverzifikacija gospodarstva, pa naj se ta izvaja pod plaščem devalvacije ali ne, potrebuje svojega družbenega nosilca, ki bo hkrati njen motor in zmagovalec. Vprašanje skratka ni, ali sprostiti valuto, ampak v kakšnih razmerah je po tem smiselno poseči, kako naj to spremlja industrializacija in kdo naj bo njen agent.

Vzeto zelo shematično, so nosilci lahko trije. Domača oligarqua, boliburžoazija ali baza čavizma, organizirana v družbenih gibanjih in para-državnih komunah. Prva že poseduje kapital in produkcijska sredstva, a jih motivirano izrablja za režiranja krize s končnim ciljem privatizacije naftnega bogastva in restavracije svojega gospostva. Druga je segment znotraj čavističnih tokov, ki se je polastil političnih in administrativnih vzvodov moči. Dostopa do rent iz naftnih prihodkov ter upravljanja z valutno menjavo.45 Kolikor sta ta dva agenta celokupno interesno vzeto v antagonističnem razmerju, pa v posameznih primerih tihotapljenja dobrin, angažmaja na črnem trgu in koruptivnih poslov vseh sort več kot odlično sobivata.46

Podružbljanje gospodarstva

Tretji akter je tisti, ki je dosihmal stavil na Chaveza in dosledno ubranil revolucijo pred poskusi njenega rušenja, prav tako dosledno pa se je nekdanji voditelj revolucije nanj tudi zanašal. Ob državnem udaru leta 2002 se je vsul na ulice in v kolesnicah ustavil pučistično hunto. *Sabaneta to Miraflores, 16* Med leti 2003 in 2004 je zaobšel sabotažo naftnega menedžmenta in samoiniciativno organiziral njeno samoupravno črpanje in distribucijo. *Sabaneta to Miraflores, 16* Volilno je zvesto stal na strani revolucije in vse do danes zanjo drži ulico.

Prav te izkušnje so socialista Huga Chaveza, ki je začel kot pošteni socialdemokrat, napeljale k razumevanju delavskega (so)upravljanja kot jedrnega vprašaja gospodarskega razvoja, točke, na kateri revolucija stoji ali pade. *cogestion *

Politika delavskega (so)upravljanja – cogestion – se je začela z vpisom v prenovljeno bolivarsko ustavo prav na začetku revolucije leta 1999, nadaljeval pa z nedoločnimi poskusi implementacije v praksi in geslom Cogestion es revolucion. Ker jo je obdajalo pripoznanje treh oblik lastnine – javne, zasebne in družbene, pri čemer je slednja zgolj dopolnilo – je nihala med delavskim lastništvom, soupravljanjem v javnih podjetjih in zadružno organizacijo. A njena reformistična narava je tu naravnost šolsko postregla z omejitvami, ob katere trčijo otoki napredne politike, v katere se zaganja tržno morje kapitalizma – vsem uspehom navkljub.

Tako so se zaradi splošne gospodarske podrazvitosti zadruge lahko pojavile le kot podizvajalec večjih industrijskih proizvajalcev, vezanih predvsem na naftno industrijo. Njihovo ustanavljanje so na veliko podpirale državne subvencije, zato se vrhunec in papirni razcvet med leti 2006 in 2008 ni mogel preliti v samolasten gospodarski zagon. Še več, z obdajajočo tržno motivacijo so začeli neposredni proizvajalci meriti predvsem individualen dohodek, delovni kolektivi pa miselno preobrazili v skupine kolektivnih kapitalistov.*cogestion* Kljub temu zadružno gibanje ostaja živahno in razvojno napredna gospodarska sila.47

Podoben obrat se je dogodil tudi v nacionaliziranih podjetjih, ki so prešla pod delavsko (so)upravo. V tem primeru so dodatno negativno učinkovali prijemi bolivarskih reformistov, ki so delavcem odrekali zmožnost upravljanja in poskuse implementacije aktivno sabotirali.*cogestion* Svoje so prispevali tudi klientelistična zapuščina magične naftne države, neotipljiva povezava med proizvodnjo ter blaginjo skupnosti – ki vloge motivatorja zato ni mogla odigrati – in nizka raven razredne zavesti, ki bi lahko samoniklo vzdrževala pritisk od spodaj.

A bolivarska revolucija je v svojih slabih 20 letih obstoja izkazala izjemno kapaciteto učenja na lastnih izkušnjah, prilagajanja in popravkov svoje smeri. Na podlagi teh izkušenj ter pod teoretskim vplivom Mesarosa in Lebowitza je njen komandant prišel do zaključka, da sožitje treh oblik lastnine, ki jih povezuje cogestion, strukturno ni mogoče. Če naj bolivarska revolucija postane tudi revolucion economica, mora v gospodarstvo vsaditi motiv zadovoljevanja potreb skupnosti in mu zagotoviti skupnostni življenjski prostor demokratičnega planiranja, ki ni (ne)posredno odvisen od disciplinatornih mehanizmov države ali trga. Cogestion je izginil iz vladne retorike, nadomestil pa ga je veliko ambicioznejši in korenitejši Chavez-Lebowitzev trikotnik48: družbena lastnina produkcijskih sredstev, delavsko upravljanje s temi sredstvi in proizvodnja za zadovoljevanje družbenih potreb.

A katera instanca je lahko nosilec družbene lastnine? Državnega aparata revolucija ni razbila in je ostajal klasično odtujeni meščanski aparat, prestreljen s korupcijo in rentniško boliburžoazijo, za vlogo demokratične prenove gospodarstva neprimeren. Kdo bo ugotavljal družbene potrebe? Izkušnje planiranja Sovjetske zveze v učinkovitosti zadovoljevanja potreb in popolni podreditvi delovnega kolektiva vsemogočni državni birokraciji so dovolj zgovorne;*vir?* prav tako je samoupravno Jugoslavijo razgnal trg, ki zapovrh še spodnaša cogstion revolucionaria v podjetjih.49

Če naj revolucija demokratizira gospodarstvo, mora najprej demokratizrati družbo. Ime in ukrep etape revolucije, ki naj tej ugotovitvi sledi? Komuna.

Cogestion es revolucion? Comuna o nada!

Sistem komun je poskus demokratizacije venezuelske družbe od spodaj navzgor, ki se je v samoorganiziranih zametkih pojavil kot odziv zoper pritiske neoliberalnih reform konec 80. let, institucinalno obliko pa mu je nadela bolivarska revolucija. Začenja iz svetov skupnosti, v katerih do 400 družin voli svoje izvršne predstavnike neposredno. Območja svetov skupnosti se naprej združujejo v komune, ki lahko izvajajo večje in obsežnejše projekte. Komune skupaj tvorijo comunal, komunitarno? Komunalno? Skupnostni? Parlament, ki odloča o proizvodnji in distribuciji dobrin. V mehanizem je vključenih več stotisoč ljudi, 45.000 svetov skupnosti in 1500 komun.50

Šele ta aparat, dasiravno v povojih, je zmožen neodtujenega, demokratičnega ugotavljanja potreb skupnosti in spremljajočega planiranja *cogestion, citat lebowitz*. Odpravlja tudi profitni motiv, ki spremlja trg. Neposredni producenti se lahko otipljivo zavedajo, da je njihov naročnik ne birokratski izračun ali trg, marveč družba – njihovi znanci, sosedje ali so-komunardi na drugi strani hriba, oskrbujoč jih z dobrinami ki jih sami ne proizvajajo.

Gospodarska ustreznica cogestion med državo in trgom v obliki izoliranih zadrug, delavske souprave javnih podjetji ali delavskega delničarstva je s komuno postalo Empresa por produccion social EPS oz. njihove naslednjice*cogestion*, vpete v komunitarno mrežo.*Venezuela communal movement, 46* Trije koti Chavez-Lebowitzevega trikotnika družbenega lastništva, delavskega upravljanja in proizvodnje za potrebe so tako strukturno in psihološko spete v krog, komuna pa osrednja institucija perspektiv revolucije.

Tako izrasla estado comunal51 odpravlja buržoazno ločitev države od družbe.52 Socialno, politično in gospodarsko življenje ljudi integrira v en sam vključujoč proces, medtem ko v istem zamahu razbija meščansko državo53, s prekomerno centralizacijo in birokratizacijo državnih aparatov vred.54 Medtem ko v tem procesu ljudje razvijajo vse svoje potenciale*cogestion*, ljudstvo postaja ”objekt in subjekt moči.” *Chavez and the communal state, 47*

Otipljiva in celovita narava komune jo je usidrala usidrala kot končno postaja revolucije, branik njenih pridobitev in garan trajnosti oziroma kar revolucija sama – tudi v Chavezovih očeh. V Golpe de Timon, nagovoru, namenjenem prvem zasedanju vlade po izvolitvi na mesto predsednika leta 2012, odmeva klic k njeni krepitvi: ”Nicholas {Maduro}, zaupam ti to nalogo, kot bi ti zaupal svoje življenje. Komune.”55 Cogestion es revolucion! se je dokončno preobrazil v Comuna o nada!

Seveda je proces demokratizacije naletel na odpor ukoreninjenih politično-administrativnih struktur, ki so jim kot vzporedni sistem začeli prevzemati pristojnosti in ogrožati razlog njihovega obstoja. *The communal state, 50* A največja ovira je strukturna in je globlja, Michael Lebowitz pa jo je povzel z izrazom izpodbijana reprodukcija.56 Če naj trikotnik zaživi in preide v samogibanje, morajo součinkovati vsi njegovi deli hkrati – in to dovolj dolgo, da ustvarjajo pogoje svoje lastne reprodukcije, da postanejo samoumevni kot način bivanja na ravni posameznika in kot praksa urejanja zadev skupnosti, torej kot politika.

Če je proizvodnja stvar neposrednih proizvajalcev, je distribucija stvar skupnosti. Tudi v tej smeri so se komune že začele razvijati, dodaten korak pa je naredila tudi bolivarska vlada. Comites Local de Abasteciemento y Produccion CLAP dobavljajo dobrine neposredno v skupnost in na ta način odhajajo špekulante in trgovske verige.57 Prav CLAPi so veliko prispevali k temu, da se pomanjkanje v državi zmanjšuje, saj dobrine ne odtekajo na črni trg ali trohnijo v skritih skladiščih, marveč dosegajo končnega porabnika.58

Aktualno vprašanje pri tem pa je razmerje moči med državnim aparatom in komunami. Kljub temu, da komune že ponujajo ready-made demokratični mehanizem distribucije in infrastrukturo, se je Madurova vlada odločila za močnejši top-down administrativni sistem, kar je vir diskusij in mestoma napetosti.59 *nekje je bilo opisano kako so sestavljeni clapi in zakaj je to problem*Če Maduro v svojih strategijah zagotovo niha, pa invencija CLAPov zagotovo kažejo na to, da je klic svojega predhodnika slišal. In čeprav se (pre)pogosto zapleta v strategije pomiritve s sekcijami venezuelske buržoazije, ni pozabil na krepitev svoje leve, komunitarne roke in z njo povezane družbene proizvodnje.60

Socialistična industrializacija

S tem v mislih se vrnimo k vprašanju izgradnje industrijske baze. Princip pogajanj in subvencioniranja zasebnega kapitala kot agensa industrializacije se je izkazal kot politično kratkoviden, celo samomorilski. In to celo, če pustimo ob strani, da kaj prida uspehov ne žanje, saj oligarquio bolj kot produktivna vlaganja mami restavracija lastne oblasti in naftna renta. Industrializacija z javnimi vlaganji pod okriljem države neposredno bi okrepila kontra-revolucionarne elemente znotraj venezuelskega državnega aparata. Ne, razvojni preboj je mogoč samo na način, da je socialističen in diverzifikacija gospodarstva že izrašča v socializirani obliki – v partnerstvu z družbenimi gibanji in komunami, ki to tudi zahtevajo.61

Chavez se je vsega tega dobro zavedal, a se je na oblast povzpel z volitvami, ne revolucionarnim razbitjem meščanske države. Državnega aparata zato ni mogel preprosto razpustiti, saj bi na široko odprl zunanji intervenciji in nazadnjaškim elementom znotraj države – s čavističnimi čepicami ali brez njih – ki bi si podali roke z opozicijskim kapitalom. Lahko pa je stopil na dialektično pot grajenja protiuteži od-spodaj-navzgor, ki revolucijo v družbi poglablja, meščansko državo pa demontira. Prav te sile so srce socialne revolucije62 in tisti razredi, na katerih mora sloneti vsak napreden politični projekt – tudi naš domači.

 

VZPOREDNI SISTEM KOT REVOLUCIONARNA POLITIKA

Odnosi odvisnosti

V globalni delitvi dela je Sloveniji odmerjena vloga bazena poceni delovne sile in podizvajalca zahodnih koncernov, ki ga še cementira kombinirana moč pravne nadstavbe Evropske unije in brezprizivni položaj finančnih trgov. Ne slepimo se: bolj ko nas finančni velikaši in politični agenti kapitalizma Bruslja, Berlina in Washingtona trepljajo po hrbtih, z višjo prestavo drvimo v razmere tretjega sveta. Škarje grške izkušnje finančnega terorja, evropskih institucij in razvojne odvisnosti so zarezale še preveč zgovorno. *vir*

Maneverski prostor domače levice je tako omejen. A ravno v razmerah vsestranske podrejenosti globalnega juga je, kot projekt spremembe družbe in razvojnega preboja hkrati, izrasla praksa bolivarske revolucije. Zato je communal state strategija, ki levici periferije ponuja izhod iz slepe ulice, v kateri se je znašla po izčrpanju na ulicah v variacijah vstajniškega gibanja Occupy ter institucionalni nemoči – če se je le loti dovolj resno.

Za začetek je infrastruktura ready made. Solidarnostne mreže med aktivisti se hitro nadgradijo v tokove vzajemnega zadovoljevanja potreb. Izčrpavanje v redko uspešnih uličnih projektih pritiska se lahko preobrazi v ustvarjanje trajnih, avtonomnih in naprednih gospodarskih oblik. Protesti, stavke in terenski sindikalizem pa so že tako embrionalni stebri skupnosti. Z nekaj koordinacije se lahko napredne sile družno vživijo v vzporedni sistem in, sloneč na vseh treh kotih Chavez-Lebowitzevega trikotnika, napadejo reprodukcijo kapitalizma neposredno. Iztočnica je kaj preprosta: zakaj bi šel po kruh v trgovski center, če se lahko zanj obrnem na svojega tovariša?

Politična strategija gibanja tako postane strategija preživetja posameznikov – in obratno. Če v kapitalizmu čez dan divjamo med prekarnimi zaposlitvami, smo zvečer propagandisti in ponoči organizatorji, z gradnjo avtonomnega gospodarstva tukaj in zdaj počnemo vse v enem zamahu.

Z isto operacijo vzporedni sistem prebija okvirje zgolj-notranje ekonomije levice in podaja roko širokim delavskim množicam, saj s solidarnostnimi mrežami seka negativno spiralo revščine in bede neposredno. Pri tem je morda najpomembneje, da družbi vrača osrednje mesto pri upravljanju sami s seboj in presega obsodbo človeka na vlogo brezmočnega okruška, ki ga melje tržni stroj.

Proces pospešuje samega sebe. Medtem ko oblega denimo trgovske verige, ki nas pitajo z drugorazredno prehrano63 in grobo izkoriščajo zaposlene *vir*, jih že izrinja z otipljivo alternativo. Namesto lažnih instant rešitev potrošniškega ujetništva, plastično obeta materialno, idejno in čustveno polnost. Da gremo lahko skozi življenje ne kot poškodovano blago, čustvene in psihične groteske samih sebe, ampak kot razviti posamezniki.64 In ko enkrat ljudje občutimo svobodo svojih sproščenih združenih moči, si je zlepa ne pustimo vzeti.

Avtokataliza je tudi strukturna. Obsežnejši kot je vzporedni sistem, stabilnejša postaja notranja abolicija trga. Bolj kot je sklenjen krogotok koordinirane proizvodnje in porabe, manj je ranljiv za zunanje krizne sunke in močnejši je njegov vztrajnostni moment. Dlje kot napreduje komuna, bliže je socializem in politična moč levice večja. Z materialno podlago je ofenzivni klin za hegemonijo skupnosti zabit casa per casa, strada per strada (*vir*beringlieri). Z vsakdanjim izkustvom in mimo režimskega medijskega primeža.

Koraki zvenijo kot preludij v revolucijo, saj natančno to tudi so. A tvorno učinkujejo tudi elektoralno. Volilni izplen, ki se ga napredne sile lahko nadejajo iz kapilarnega prodora vzporednega sistema, je očiten. Ponuja pa odgovore na še globlje zadrege.

Leo Panich opozarja na pasti vsrkavanja naprednih sil v kolesje meščanske države, ko so te enkrat dovolj blizu oblasti in izpostavljene privilegijem funkcionarskega udobja. Ista mehanika hkrati za seboj pušča kadrovski vakuum v gibanju na terenu. *vir* A s solidarnostno mrežo za svojim hrbtom so politični funkcionarji razbremenjeni preživetvene odvisnosti od stabilnosti kapitalističnega sistema, saj ta dostavlja potrebno številno delovnih mest. Korenček morda ostaja, a palica je odpravljena. Še več, funkcionarji se lahko v vzporedni sistem vračajo, medtem ko ta vzgaja, kali in preživlja nove in nove vrste družbenih delavcev in s tem ustvarja pogoje za kadrovsko neoviran tako stranke kot gibanja.

Prav slednji premošča tudi razkorak med biti na oblasti in dejansko vladati. Vzporedni sistem simulira sklenjeno narodno gospodarstvo, ki so se mu politični razredi evropske periferije odrekli. Namesto, da gospodarske enote medsebojno komunicirajo v odvisnosti od metropol in zahodnih koncernov kot njihovi podizvajalci*vir*, se v njem neposredno medsebojno oplajajo. In brez dostojno mere samooskrbnih kapacitet, je vsaka vlada talec nadnacionalnih pravno-političnih aparatov kapitalizma. Le spomnimo se kako so nemška EU, nemški evro in nemška ECB zavili vrat Grčiji *vir* ali na dolžniško haranje IMF globalnem jugu *vir*. Tako pa levica lahko zagotovi, da ne glede na globalni razplet, doma nihče ne bo lačen ali brez strehe nad glavo.

Vzporedni sistem, skratka, nase prevzema funkcije narodnega gospodarstva. A zmaga lahko le, če preseka z gospodarstvom drobnih mešetarjev in se polasti še razvojnih funkcij. Prav to je največ, kar lahko stori institucionalno krilo naprednih sil: omogoči vzporednemu gospodarstvu in celotnemu vzporednemu sistemu, da polno dozori, oblast meščanske države odpravi in v istem zamahu zakoraka naravnost v brezrazredno družbo.

 

 

 

https://venezuelanalysis.com/analysis/13145

1 www.electionguide.org/countries/id/231/

 

2 www.venezuelanalysis.com/news/7272

 

3 https://venezuelanalysis.com/analysis/2958

 

4 https://www.greenleft.org.au/content/standoff-venezuela

 

7 www.wsj.com/articles/SB1044507827950759093

 

8 http://www.opec.org/opec_web/en/about_us/171.htm

 

9

 

10 www.telesurtv.net/english/multimedia/Massive-Stockpile-of-Hoarded-Goods-Uncovered-in-Venezuela-20150113-0031.html

 

11 www.venezuelanalysis.com/analysis/10317

 

12 https://www.theguardian.com/world/2016/jul/17/at-least-35000-venezuelans-cross-border-to-colombia-to-buy-food-and-medicine

 

13 www.telesurtv.net/english/news/Is-There-Really-Hunger-In-Venezuela-20160506-0029.html#

 

14 https://venezuelanalysis.com/news/10502

 

15 https://venezuelanalysis.com/news/12942

 

16 http://www.telesurtv.net/english/analysis/Chavez-Legacy-in-Venezuela-Transforming-Millions-of-Lives-20150304-0035.html

 

17 https://venezuelanalysis.com/news/10869

 

18 http://newpol.org/content/sabaneta-miraflores-afterlives-hugo-ch%C3%A1vez-venezuela

 

19 https://www.jacobinmag.com/2015/12/venezuela-elections-hugo-chavez-maduro/

 

20 http://www.telesurtv.net/english/opinion/Venezuela-Chavistas-Gain-Upper-Hand-Big-Challenges-Remain-20170815-0030.html

 

21 http://www.mladina.si/150454/maduro-zaradi-visokih-cen-ukazal-zaseg-verige-trgovin/

 

22 https://venezuelanalysis.com/analysis/11764

 

23 http://www.telesurtv.net/english/analysis/Venezuelas-Caracazo-State-Repression-and-Neoliberal-Misrule-20150226-0028.html

 

24 http://www.telesurtv.net/english/analysis/Venezuelan-Guarimbas-11-Things-the-Media-Didnt-Tell-You-20150211-0025.html

 

25 http://www.telesurtv.net/english/analysis/Social-Media-Coup-The-Vile-Virality-of-Venezuelas-Opposition-20150210-0029.html

 

27 https://www.theguardian.com/commentisfree/2014/mar/20/venezuela-revolt-truth-not-terror-campaign

 

28 https://nacla.org/news/2017/07/03/venezuela-why-don’t-popular-sectors-revolt

 

29 http://www.telesurtv.net/english/news/Heres-Your-Guide-to-Understanding-Protest-Deaths-in-Venezuela-20170422-0016.html

 

32 https://venezuelanalysis.com/news/13135

 

33 https://venezuelanalysis.com/analysis/13332

 

34 http://www.telesurtv.net/english/news/US-Oil-Industry-Warns-Washington-Over-Venezuela-Sanctions-20170728-0017.html

 

35 http://www.telesurtv.net/english/news/Trump-Does-Not-Rule-Out-a-Military-Option-for-Venezuela-20170811-0023.html

 

37 https://venezuelanalysis.com/analysis/13348

 

38 http://www.mladina.si/181332/strah-pred-vrnitvijo-desnice/

 

39 https://www.theguardian.com/politics/2017/aug/03/ken-livingstone-venezuela-crisis-hugo-chavez-oligarchs

 

40 http://www.telesurtv.net/english/news/US-Has-Budgeted-49M-for-Venezuelan-Right-Wing-Since-2009-20170517-0018.html

 

41 http://www.telesurtv.net/english/opinion/Why-Does-Venezuela-Have-a-National-Constituent-Assembly–20170820-0021.html

 

42 https://venezuelanalysis.com/analysis/13284

 

43 https://www.greenleft.org.au/content/chavismo-hidden-victory-new-twist-latin-america-pink-tide

 

 

44 http://cepr.net/publications/op-eds-columns/fixing-the-venezuelan-economy

 

45 https://www.jacobinmag.com/2017/05/unfinished-business

 

46 https://venezuelanalysis.com/analysis/12030

 

47 https://venezuelanalysis.com/analysis/11034

 

48 Avtor Cogestion es revolucion Federico Fuentes dosledno govori o Chavezovem trikotniku, ki pa je domači napredni javnosti poznan kot Lebowitzev trikotnik. Zato posegamo po združeni formulaciji Chavez-Lebowitzevega trikotnika.

 

49 Kirn, Gal. Partizanski prelomi in protislovja tržnega socializma v Jugoslaviji.

 

50 https://venezuelanalysis.com/analysis/12865

 

51 https://monthlyreview.org/2015/04/01/chavez-and-the-communal-state/

 

52 Marx, Karl. Državljanska vojna v Franciji.

 

53 Lenin, V.I. Država in revolucija.

 

54 https://nacla.org/article/communal-state-communal-councils-communes-and-workplace-democracy

 

55 https://monthlyreview.org/commentary/strike-at-the-helm/

 

56 Lebowitz, Michael. Build it now: socialism for the 21st century.

 

57 https://nacla.org/news/2016/11/03/hunger-venezuela-look-beyond-headlines

 

58 http://www.mladina.si/181370/ne-obstaja-revolucija-ki-bi-ji-bogati-ploskali/

 

59 https://venezuelanalysis.com/analysis/12784

 

60 https://www.jacobinmag.com/2017/07/venezuela-elections-chavez-maduro-bolivarianism

 

61 https://venezuelanalysis.com/news/13123

 

62 https://www.jacobinmag.com/2014/03/venezuelan-jacobins

 

63 http://www.rtvslo.si/evropska-unija/tuji-jogurt-ima-v-sloveniji-zaradi-prilagajanja-lokalnemu-okusu-manj-jagod-kot-v-avstriji/432729

 

64 Marx, Kapital I, ”crippled monstrosity”