Sirija je dežela sonca, saj njeno ime Surija v arabščini pomeni prav to. A ni samo dežela sonca, je tudi večnarodna in večverska dežela, nastala takrat, ko so si Francozi in Britanci delili plen Osmanskega carstva. Meje so risali kar s črtalom na zemljevidu.Zdaj pa jih nekdanji kolonialisti napadajo z izgovori, ki so izvtrte izviti, saj so ameriško-francoske-angleške bombe in rakete skušale samo preprečiti neodvisno strokovno preiskavo o uporabi kemijskih uničevalnih sredstev.

 

{jcomments on}

 

Sirija je v arabskem svetu nekaj posebnega. Zato je motila imperialistične države, multinacionalne korporacije in sionistično državo Izrael.

Kaj je tako posebnega? Je edina država na Bližnjem vzhodu, ki ni dovolila privatizacije naftnih ležišč in plinovodov. Je edina, ki ni odvisna od mednarodnega finančnega kapitala, Mednarodnega denarnega sklada ali Rotschildovih bank.

Je edina država na tem področju, ki je laična, saj je v ustavo zapisala enakopravnost vseh verstev. V Siriji živijo pripadniki najrazličnejših verstev in so še posebej zaščiteni kristjani raznih cerkva. Bili so zaščiteni tudi prebivalci majhne pokrajine, kjer so še govorili aramejskih jezik, se pravi jezik, ki naj bi ga govoril Jezus Kristus. Bili… ker so jih razgnali glavorezci t.im. Islamske države Daesh.

V Siriji so ženske enakopravne moškim in ni jim treba nositi naglavnih rut ali podobnih oblek, če tega nočejo. Žena predsednika Asada je v tem pogledu zgled moderne žene. Kajti Asadova družina je zgodovinsko bila prozahodno usmerjena, vsaj kar zadeva kulturo in stil življenja. Pripada islamski sekti alawitov, ki velja za najbolj strpno skupino islama.

Srijo vodi vlada, ki je koalicijska. V njej sedi večina ministrov iz Asadove stranke Baath (se pravi stranke arabskega socializma) in tudi komunisti, ki skrbijo še posebej za družbeno blagostanje in stanovanjsko politiko.

Skratka, taka kot je bila, je Sirija motila interese Zahoda in njegovih zaveznikov, kot sta Izrael in Saudska Arabija.

Po stari navadi so zahodna trobila nenadoma začela kampanjo proti Asadu in njegovemu „režimu“, češ da je s silo zadušil upor opozicije. V resnici je ta opozicija bila le napoved porajajoče se Islamske države, oziroma Daesha (Isis), ki je zajela sunitske dele Iraka in sosednje Sirije. Krepko so Isisu pomagali ZDA, Turčija, Saudska Arabija in podtalno tudi Izrael in EU.

Cilj zanetene državljanske vojne v Siriji je bil od vsega začetka ustoličenje prozahodnega režima, ki bi imperialističnim državam (ZDA in EU) omogočil izkoriščanje naftnih ležišč in predvsem strateško pomembnih cevovodov iz perzijskega zaliva v Sredozemlje.

Ošibitev Sirije je temeljila na poskusih cepitve celovitosti države, njeno razkosanje po balkanskem zgledu. Divide et impera.

Vendar je pošast ušla z verige. Isis (Daesh) je začel ogrožati tudi Zahod.

Turčija, ki je glavna članica zveze NATO na tem področju, je podpirala Isis in udrihala po Kurdih. Izrael je motilo zavezništvo med Sirijo in Iranom. Asadu so na pomoč priskočile tudi šiitske proiranske milice Hezbollah iz Libanona, ki je nekoč bil le sirska provinca.

V igri so bili tudi Rusi, ki so od nekdaj imeli v sirskem pristanišču Tartus svoje vojaško oporišče, edino v Sredozemlju, kar je bilo trn v peti ameriškemu šestemu ladjevju. Rusom so se pridružili tudi Kitajci s svojimi ladjami.

Geostrateška igra se je nadaljevala v potokih krvi. Vsakokrat ko so glavorezci (tisk jih je oklical zdaj za opozicijo, drugič pa za teroriste) začeli izgubljati na terenu, so zahodni viri začeli obtoževati Asadov režim, vladno vojsko in Ruse, da uporabljajo kemično orožje proti nedolžnemu prebivalstvu in še posebej proti ženskam in otrokom. Pojavljale so se slike in pričevanja t.im. Belih čelad, se pravi civilne zaščite Isisa. Pri tem pa so bili propagandisti Zahoda zelo nerodni, saj smo vsi videli Bele čelade, ki so domnevno zastrupljene z nevarnim plinom odnašali, ne da bi imeli maske na sebi. Skratka, fake news brez sramu, saj so bile le alibi za napade.

Trump je prvič napadel Sirijo s 50 raketami Tomahawk (ki jih sam proizvaja in prodaja državi), a ni dosegel bogvekaj. Zdaj grozi z napadom v zvezi z izmišljenim kemijskim napadom v mestu Duma (al Gouta) zraven Damaska, iz katerega so vladne sile z rusko pomočjo izgnale „opozicijo“, se pravi borce Al Kaide in Isisa. 10 tisoč borcev se je umaknilo iz obleganega mesta. Zakaj naj bi Asad svojo zmago ogrozil in se izpostavil napadu?

Pred tem je prišlo do zamenjave vlog. ZDA so v boju proti Daeshu podprle Kurde, katerim so očitno obljubile samostojno državo, medtem ko so jim na pogajalski mizi pod ruskim pokroviteljstvom v Astani ponujali federativno Sirijo, v kateri bi imeli avtonomijo. Vendar so Kurde hkrati napadli tudi Turki, ameriški „zaveznik“ pa jih je prepustil na cedilu.

Zdaj Trump spet grozi z raketnim napadom, vendar ve, da imajo Rusi v Siriji dobro protiletalsko raketno obrambo in da je torej verjetno, da bodo njegove rakete sestreljene v zraku.

Se mu splača dvigati temperaturo v svetu? Najbrž da, a ne iz geostrateških, pač pa notranjepolitičnih razlogov, saj je pod udarom javnega mnenja zaradi nesposobnosti.

Kljub temu pa so se mu hlapčevsko takoj uklonili državni voditelji EU in NATO. In to kljub spoznanju, da sirska vojna priliva na evropske obale tisoče in tisoče novih beguncev.

Rožljanje z raketami je skrajno nevarno. Lahko „tretjo svetovno vojno na obroke“, kakor jo je poimenoval papež Frančišek, spremeni v dejansko atomsko tretjo svetovno vojno.

Čas je, da se iz spanja zbudijo pacifisti in da postanejo zunanjepolitične izbire spet pomembne za javnost in italijansko politiko.

Trenutno je slika taka: PD in Svobodni in enakopravni (Leu) podpirajo agresivnost ZDA in EU, Gibanje petih zvezd se tudi nagiba k podobni podpori (Di Maio je Washingtonu in Bruslju obljubil lojalnost), medtem ko Salvinijeva Liga ne ve, kaj bi storila. Zdi se pa, da vojne noče. Odločno na stran miru se je postavil papež Frančišek.

Zanimivo je tudi, da je Peking ugotovil, da je „sirski koridor“ pomemben za strateško „svileno pot“, ki naj bi azijsko velesilo povezala z evropskimi tržišči. Zato se je Kitajska že ponudila, da bi v mirnem obdobju pripomogla k obnovi porušene države.

Z leve medtem prihajajo pobude, da bi 25.april in Prvi maj poudarili prav privrženost miru in zahtevo, naj sirski narodi sami rešujejo svoje probleme.