Kaj je novega na levici? Seveda, ni govora o samozvani „levici“, ki to v resnici ni in nikoli ni bila (namreč PD), pač pa o drugi, nekateri ji pravijo „skrajna“, drugi „alternativna“, po domače bi rekli kar komunistična levica, ki je bila na zadnjih marčnih volitvah poražena in osamljena.

{jcomments on}

Bridka resnica je namreč, da so glasovi z leve tokrat šli predvsem k Gibanju 5 zvezd, ne toliko zaradi njegove propagande, pač pa zaradi zavesti, da je lahko omogočilo poraz PD, njene arogance in politike, ki je šla na roko samo bogatejšim slojem, finančnemu kapitalu in ameriškemu imperializmu. Računajo, da je tretjina glasov za Grillovo gibanje prišlo z leve… Verjetno se sedaj že kesajo, ko vidijo, kam so ti ljudje investirali prejete glasove: v pogodbeno zavezništvo z rasistično, skorajda fašistično Ligo.

Zadostuje to, kar počne Salvini kot notranji minister zadnje čase. Najprej je pregnal ladjo s 629 prebeženci v Španijo, dejansko zaprl italijanska pristanišča, kršil mednarodno zakonodajo in zdaj izsiljuje druge evropske države.

A to ni vse. Salvini zdaj predlaga „evidentiranje“ Romov, da bi jih izgnali iz države, pri čemer dodaja, da „žal moramo italijanske Rome obdržati“. Resnici na ljubo bo moral obdržati tudi bolgarske, madžarske, slovaške in španske Rome, ki so državljani EU, kar pomeni, da bo lahko deportiral samo balkanske…

Policijski minister Lige dejansko uvaja „etnično čiščenje“ Italije, kar nas vrača v fašistično obdobje. Dejstvo, da tokrat Slovenci ne bomo tarča, nas ne more tolažiti.

In levica? Salvinijevo ministrovanje se je pričelo z znanim vzklikom: „Konec je zabave!“ Sledil je mafijski umor črnopoltega sindikalista nabiralcev paradižnikov v Kalabriji, redni prijavljenega v Italiji, državljana Malija Sumaila Sacka. Star je bil 29 let. Sprva so skušali prikazati sindikalista kot tatu, da bi Italijane prepričali, kako je prav, da se na tatove strelja, a je ta laž imela na srečo kratke noge.

Pred tremi desetletji, ko so na podoben način ubili Jerryja Massla, je vlada sprejela dekret o pravicah priseljencev, v Rimu pa je proti rasizmu demonstrirala množica 200 tisoč ljudi, domačinov in tujcev. Za Sumaila je te dni na pobudo baznega sindikata in skrajne levice demonstriralo 20 tisoč ljudi. Kajti velika večina Italijanov odobrava pregon tujih priseljencev in najbrž tudi deportiranje Romov.

Komunisti obnovljene KPI se pripravljajo na svoj kongres, ki bo prvi teden julija v Orvietu. Koalicija Oblast ljudstvu pa napoveduje svojo skupščino septembra.

Vsi medtem razmišljajo o novi volilni preizkušnji, ki bo prihodnje leto: na evropske volitve.

Scenarijev je več. SKP računa na Evropsko levico, saj ima v Strassbourgu svojo parlamentarko Eleonoro Forenzo, izvoljeno na Ciprasovi listi. Njen podpis odtehta 160 tisoč podpisov, kolikor jih morajo zbrati druge liste, ki v evroparlamentu niso zastopane.

Problem pa ni v imenu liste, pač pa v odnosu, ki ga bo imela glede EU. Oblast ljudstvu je v svojem programu podčrtala nujnost „razbitja EU“, saj je le kletka finančnega kapitala, ki avtoritarno vsiljuje gospodarsko politiko šibkejšim državam, da rušijo sistem socialnih storitev in širijo privatizacije na vse strani. So pa tudi druga stališča. Španski Podemos in francoske levica nekdanjega predsedniškega kandidata Melenchona skupaj s Portugalci predlagajo izhod v dveh potezah: najprej zahteva po koreniti reformi EU, ker pa je ne bodo sprejeli, izstop iz povezave in iskanje drugih rešitev v okvirih evro-sredozemskega sodelovanja.

Tu je še nekdanji grški minister Varoufakis, ki z neapeljskim županom De Magistrisom snuje svojo listo.

Vsi pa startajo, da bi preskočili 4% vstopni prag, ki ga ima v vsej EU samo Italija in sicer po zaslugi Veltronijeve in nato Renzijeve PD.

Komunistom je vsekakor nekaj jasno. V tej EU ni mogoča ne socialistična, niti socialdemokratska politika. Ni naključje, da zmaguje povsod desnica.

Naloga komunistov in alternativne levice je zato spodbujati razredne spopade povsod, kjer je nujno, obenem kljubovati desničarski črnožolti vladi in njenim ukrepom. Hkrati pa delati za čimvečjo enotnost, brez presodkov ali vnaprejšnjih diskriminacij.

Pot navzgor iz brezdna ne bo lahka, a je edina možna. Da jo prehodimo pa potrebujemo vse svoje energije. Levica v Sloveniji je dokazala, da je to mogoče. Ali, kot pravijo severni narodi: „Kjer je volja, tam je pot.“