Nekaj besed o Evropski Uniji, ki jo zgrešeno imenujejo kar “Evropa”, čeprav predstavlja le njen zahodni del. Nekaj zgodovine in kritičnih komentarjev, kot pripomoček pri razčiščevanju pojmov.

 

{jcomments on}

 

 

Prvi, ki je pisal o “Združenih državah Evrope” je bil, še pred prvo svetovno vojno, Leon Trockij. Seveda je, dosledno s svojo teorijo o permanentni revoluciji, mislil na skupek evropskih socialističnih držav. Odgovoril mu je Lenin s člankom v reviji Socialdemokrat. V njem polemično ugotavlja, da bi Združene evropske države bile zgolj tvorba kapitalizma, ki bi povezal svoje koristi in dejavnost.

K pojmu združene Evrope se je vrnila skupina na otoku Ventotene v času fašizma zaprtih levičarjev, med njimi Altiero Spinelli. Izdali so “manifest”, v katerem so zagovarjali zamisel evropske povezave z naprednimi socialnimi ureditvami in temeljeće na načelu vzajemnosti.

Spinellijev program ni uresničil nihče. Pač pa so konzervativni, v glavnem demokrščanski državniki v letih hladne vojne leta 1956 podpisali “rimski sporazum” o sodelovanju na področju premoga in jekla, torej industrijalizacije. Vanj se je vključilo glavnih šest kapitalističnih držav zahodne Evrope, ki so bile tudi članice pakta NATO in torej tesno politično in vojaško povezane z ZDA. To so bile Italija, Francija, Nemčija in Beneluks.

Konec blokovske konfrontacije z rušenjem berlinskega zidu in propadom socialističnega sistema v vzhodni Evropi je dal zagona novim oblikam združevanja. Italianski zunanji minister De Michelis je misel strnil tako: “Združevanje za zahodno Evropo, razkroj za vzhodno.”

Kljub zagotovilom, danim Gorbačovu pri nemški združtvi, je NATO vključila vse nekdanje socialistične države in dejansko obkolila SZ, pozneje Rusko federacijo.

Leta 1992 je bila v Maastrichtu podpisana pogodba o skupnem gospodarskem prostoru, sledile so še lizbonska in druge pogodbe, ki so dale EU sedanjo obliko z 27 članicami.

Zagovorniki EU trdijo, da je povezava zajamčila več kot pol stoletja miru na celini. Kar ni povsem res. Francija in Nemčija se nista več vojskovali, saj sta bili obe pod pokroviteljstvom ZDA in NATO. Vendar EU ni jamčila miru na Balkanu, kljub prisotnosti svojih odposlancev. Geslo “Evropa zdaj” je pomenilo razbitje Jugoslavije in kolonizacijo njenih ločenih delov. Pozneje je preko NATO tudi vojaško posegla proti Srbiji, medtem ko so ZDA pomagale Hrvatski pri izgonu srbskega prebivalstva (Oluja).

To pa ni vse. EU in njen dvojček NATO sta podprla nacistični puč v Kijevu in posledično vojno na vzhodu te države, kjer živi rusko govoreče prebivalstvo.

EU naj bi bila demokratična. Spet laž. Vso oblast v povezavi ima odbor predsednikov vlad držav članic, medtem ko je evropski parlament samo za okras in brez vsakršne pristojnosti.

EU zagotavlja odprte meje in prosto kroženje ljudi. A res? Po eni strani Schengen piše o odprtih mejah, po drugi pa vse evropske države varujejo svoje meje, celo z rezilno žico, da bi vanje ne prišli “tujci”. Lahko prosto krožimo, a le v svoji kletki, pa naj bo še tako pozlačena. Milijoni mladih brez dela in upanja pa si potovanja sploh ne morejo privoščiti.

EU usklajuje gospodarstvo na celini. Kje pa. Uvedba “evra” kot skupne valute in oblast evropske banke, ne da bi v povezavi uskladili davčne in socialne politike, dejansko potrjuje le premoč Nemčije (in deloma Fran cije), ki preko “trojke” izsiljujejo evropske narode in jih pogosto spravijo na beraško palico. Primer Grčije je zgovoren.

Skratka, EU ni napredna demokratična tvorba, pač pa kletka finančnega kapitala, ki izkorišča narode celine in jih podreja koristim peščice ljudi, ki posedujejo večji delež premoženja.

Najbrž ni naključje, da se EU boji sodelovanja s Kitajsko, Rusijo, Indijo in državami t.im. skupine BRICS, se pa tudi zapleta v carinsko in trgovinsko vojno z ZDA.

Toda evropske pogodbe je mogoče spremeniti, izboljšati in uvesti demokratično in napredno povezavo… Vse evropske pogodbe so napisane tako, da jih je mogoče spremeniti samo s SOGLASJEM vseh 27 držav članic, kar je objektivno nemogoče. Pogajanja bi trajala desetletja. To so spoznali Angleži, ki so se odločili za izstop iz EU.

Toda izstop iz EU zagovarja predvsem nacionalistična desnica. Res, a samo z besedami propagande. Dejansko je desnica vezana na interese finančnega kapitala. Izsiljuje druge za lastne koristi,a to je tudi vse.

Dejansko pa je v korist delovnih ljudi, ki so v EU leto za letom revnejši in brezpravni, da se ta EU razbije, da popoka po šivih in da začnemu razmišljati o drugačnih povezavah, ki ne bodo vojaško pogojene, kot sedaj.

V mislih imamo evropske povezave do Uralov in čez, v evrazijski prostor, kakor tudi v Sredozemlje. Gre za nujno mrežo pogodb in dogovorov, ki naj upoštevajo specifične razvojne koristi posameznih držav in njihovih skupin. Take povezave, ki naj poudarijo tudi socialno naravnanost gospodarskih programov in širjenje demokracije, ki je sedaj na tesnem.

EU prepoveduje državam, da bi posegale v gospodarstvo, medtem ko komunisti mislimo, da je prav javni poseg tisti, ki lahko gospodarstvo usmerja, krepi in osamosvaja.

V enem stavku. V EU, kakor jo poznamo, ni mogoče misliti na socializem, tudi v najbolj blagi obliki. Zato je zaklinjanje na EU le sprenevedanje.