Na evropski celini narašča napetost. Zaradi beguncev? Ne, zaradi imperialističnih manevrov in novih poskusov delitve interesnih sfer, od Urajine do Balkana. V ospredju je predvsem agresivna vojaška organizacija NATO, kateri pripadata tako Slovenija kakor Italija. V nevarnosti je tudi Primorje s Trstom in Koprom, saj NATO hoče spremeniti obe luki v svoji oporišči. In to prav v dneh, ko vsi delajo račune o koristih, ki jih prinaša širokopotezni načrt “svilene poti” od kitajske do Evrope po kopnem in po morju. Gre za načrt gospodarskega in trgovskega sodelovanja, kateremu niso tuje niti obsežne kitajske investicije v Afriki.

 

{jcomments on}

 

NATO pripravlja pod pokroviteljstvom ZDA obsežne vojaške manevre “Trident”, ki naj bi zajele mejna področja med Rusijo, Ukrajino in Zahodno Evropo. Hkrati je Rusija pričela svoje vojaške manevre s 300 tisoč vojaki in tisoči tankov in letal, medtem ko se Siriji pričenjajo zaključni spopadi za pokrajino Idlib, kjer so poleg islamskih skrajnežev Daesha tudi ameriški in britanski svetovalci. O njihovi tihi evakuaciji se pogajajo s Turki in Rusi.

Olja na ogenj prilivajo tudi na Balkanu. Makedonija glasuje na referendumu o svojem novem imenu, Severna Makedonija, kar naj bi ji odprlo vrata v NATO in morda tudi EU.

Makedonija je bila po razpadu Jugoslavije najšibkejša točka, saj je niso marali ne Bolgari, niti Grki. Atene so jo blokirale na poti v evropske povezave, češ da mora spremeniti svoje ime, ker je istoimenska dežela deodtujčjivi del Grčije. Res je namreč, da imajo Grki podoben sindrom kot Italijani v Trstu. Glavno mesto grške Makedonije so namreč v drugi svetovni vojni osvobodili jugoslovanski partizani, med katerimi je bilo veliko “egejskih Makedoncev”, Slovanov, ki so živeli v okoliških vaseh in tudi na otokih, medtem ko je bil Solun pretežno grški.

V mednarodni skupnosti so državo imenovali z akronimom FYROM (Former yougoslav republic of Macedonia), dejansko pa je bla povsem osamljena glede na sosede. Celo Bolgare so sprejeli v EU in NATO, ker so za Zahod stražili Črno morje. In Bolgari, ki niso pozabili svojih skomin po makedonskem ozemlju, kjer sploh niso priznavali obstoja nekega makedonskega naroda, so prebivalcem FYROMa množično ponujali in delili državljanstvo ter s tem tudi evropske potne liste. Vlada v Sofiji že razmišlja, kako bi Makedoncem nagajala na prihodnjih pogajanjih, saj sta Zujev in Cipras pri izbiri imena pozabila (oziroma namerno spregledala), da v Bolgariji obstaja pokrajina, ki ji je ime “Severna Makedonija”. Mi smo ji nekoč pravili “pirinska Makedonija”. In je nov spor na dlani.

Skratka, Makedonija (ops, zdaj Severna Makedonija) je postala nekakšna polkolonija, na katero sta vplivali obe sosedi. In to ni vse. Tretjina prebivalcev te države je albanske narodnosti, od Tetova do Albanije in Kosova, kjer se šopiri največja ameriška vojaška baza v Sredozemlju, široka kar 25 km.

Čemu sploh S. Makedonija v EU in NATO prav sedaj, ko je evropska povezava v globoki krizi? Iz vojaško strateških razlogov, seveda, saj ima Zahod na Balkanu velike interese. Čez Balkan gredo begunci, a  tudi plinovodi iz Kaspijskega morja v Italijo. Tudi tam išče NATO zaveznike, poleg Turčije in Gruzije.

Vrnimo se na Balkan, kjer še vedno tli pod pepelom. Razdrtje Jugoslavije je namreč temeljilo na nekakšnem načelu “etnično čistih” držav, kar je porodilo nekajletno splošno vojno, predvsem na Hrvstskem in v Bosni in Hercegovini. Nekdaj srbska avtonomna pokrajina Kosovo in Metohija pa je postala, po letalskem obračunu NATO s Srbijo, neodvisna, čeprav v glavnem nepriznana, država Kosovo, kjer za narodnostno premirje skrbijo čete KFOR (vedno NATO).

Srbija, oziroma njen predsednik Vučić, ki tudi čaka s klobukom v roki, da bi mu dovolili na pot evroatlantskih povezav, je predlagala zamenjavo ozemelj, torej korekturo meje in sicer tako, da bi severni del Kosova (Sremska Mitrovica) pripadel Srbiji, v zameno pa bi Srbija prepustila Kosovu dolino Preševo, ki je pretežno naseljena z Albanci.

Pogajanja so v slepi ulici, tudi zato, ker se mnoge evropske države spreminjanju meja na Balkanu odlločno protivijo. Upravičeno se boje verižne reakcije, ko bi srbska republika v BiH gotovo zahtevala priključitev k “matični domovini”, Hrvati bi zahtevali Hercegovino, isto pa bi storili makedonski Albanci. Okoli Kosova bi nastala Velika Albanija, ki bi za NATO bila zvesta zaveznica, tudi če bi Srbija rinila v rusko pokroviteljstvo ali tvegala neuvrščenost.

Apetitom na Balkanu še ne bi bilo konec. Navsezadnje je tu tudi Vojvodina z madžarskim prebivalstvom Banata. Tja mežika madžarski vodja Orban, ki že gospodarsko kolonizira tudi z Madžari naseljena področja Prekmurja.

Rešitev vseh teh problemov je kajpada s spoštovanjem meja in suverenosti vseh držav, ki morajo ščititi svoje manjšine. Pojem etnično čistih držav je nesprejemljiv, posebno v modernih časih, čeprav se po tem načeku kolca desničarjem po vsej evrospki celini.

Zato zaključna misel. Kdo priliva olja na tlečo žerjavico na Balkanu?