Neonacistična skupina Casapound je napovedala, da bo v Trstu dne 3.novembra vsedržavni shod, da bi proslavili konec prve svetovne vojne z določitvijo novih (rapalskih) meja Italije. Računajo, da jih bo več deset tisoč in da se bodo podali tudi h kraškim fojbam.
{jcomments on}
Dan pozneje bo v naših krajih italijanski predsednik republike Mattarella, ki se bo konca prve svetovne vojne bržkone spomnil v bolj spravljivih tonih, saj ob teh priložnostih podčrtuje predvsem mir in sožitje. Govori se tudi, da naj bi se srečala tudi s slovenskim predsednikom Pahorjem. Tržaški levičarji in predvsem komunisti javno zahtevamo, naj oblasti shod prepovejo zaradi razlogov javnega reda (možnost razgrajanja, napadov na Slovence ali migrante) in zato, ker gre za izrazito provokacijo na meji s prijateljsko Slovenijo. Ne gre pozabiti, da se fašistični shod sklicuje v Trstu, mestu, ki je odlikovano z zlato kolajno za zasluge v odporniškem gibanju in je tudi mesto Rižarne, kjer so nacisti ubili in v krematorijskih pečeh upepelili tisoče antifašistov vseh narodnosti, na tisoče Judov pa odpravili v taborišča smrti v Nemčiji.
Provokacije se sploh zadnje čase stopnjujejo. Najprej je skupina fašističnih aktivistov paradirala po mestnih ulicah, češ da bo “skrbela za red”. Potem je celo napovedala, da bodo njeni aktivisti stražili vzdolž doline Glinščice mejo s Slovenijo, od koder prihajajo begunci itd. Shod neonacistov bo torej krona niza izzivanj, kamor spada tudi včerajšnja proslava obletnice D’Annunzijevega pohoda na Reko v Ronkah. Ligaški župani so se proslave, kjer je govoril bivši deželni svetnik Ritossa (MSI), udeležili uradno, s trobarvnimi trakovi, ni pa jih bilo na spregled med občuteno komemoracijo borcev proletarske brigade, ki so se po kapitulaciji Italije 8.septembra 1943 spopadli s prodirajočo nemško vojsko v “goriški fronti”. V tem boju se je skovalo bratstvo med slovenskimi, italijanskimi in furlanskimi partizani.
Zadnji primer je raziskava o rasističnih zakonih, ki jih je Mussolini proglasil prav v Trstu pred stotisočglavo množico in s katerimi so izločili Jude iz šol in gospodarstva ter prirpavili teren za poznejše deportacije in ubijanje. Licej Petrarca je pripravil raziskavo in video ter nameraval vse to pokazati v nekiu občinski dvorani, a jo je odbornik za kulturo Rossi zavrnil zaradi plakata, na katerem so tri deklice in tedanji časnik Piccolo z napovedjo izgona Judov iz šolskih klopi. Rossi in župan Di Piazza sta trdila, da je plakat “pretiran”, čeprav je šlo za fotografijo izvirnika. Župan je celo trdil, da bi se morali vsi drug drugemu opravičevati in je tako spravil na isto raven žrtve in krvnike. Zanimivo pa je, da so se odvzvali izobraženci in kulturniki, levičarji in protifašisti, tržaška judovska skupnost pa ne, ker je njena glavna skrb boj proti Palestincem…
