Kaj se plete pred majskimi evropskimi volitvami? Za žoltozeleno vlado bo to prvi pomembnejši politični preizkus, kjer sta pomembna dva podatka: koliko glasov bo Salvinijeva Liga pobrala Gibanju 5 zvezd, da bi tako še bolj uravnovesila svoj vpliv na vlado in, drugič, ali se bo vendar spfremenil odnos Italijanov do EU in njene bruseljske birokracije v službi finančnega kapitala.

{jcomments on}

Drugo pa je vprašanje, kako se bo odrezala italijanska levica.Pred petimi leti je nastopila leva lista Druga Evropa s Ciprasom, v kateri so imeli glavno besedo krogi okoli dnevnika La Repubblica, katerim so se pridružili predvsem voditelji SKP. Drugo komunistično stranko so takrat diskriminirali in vrgli iz igre. Lista Druga Evropa s Ciprasom je za las preskočila volilni prag 4%, ki je pravzaprav edini na celini. Hotel in dosegel ga je Veltroni, tedaj vodja PD, prav zato, da bi levici preprečil preboj v Strassbourg. Na listi DEC sta bila izvoljena dva novinarja Repubblice in prenoviteljica Eleonora Forenza.

Zdaj je Eleonora Forenza, sicer podpredsednica evropske levice, adut v rokavu voditeljev SKP na pogajanjih o sestavljanju nove zbirne liste. Tlo pa zato, ker podpis evropskega poslanca odtehta 150 tisoč podpisov, kolikor bi jih moral zbrati vsak, ki želi sodelovati na volitvah za evropski parlament. In to ni vse. 150 tisoč podpisov mora biti tako porazdeljenih, da jih bo vsaka dežela imela najmanj 3 tisoč, sicer bo nabirka neveljavna in lista zavrnjena. To pa pomeni 3 tisoč podpisov tudi v deželah, ki so ali premajhne ali pa za levice trd oreh, kot naprimer Dolina Aosta, Tridentinska, Bocen, Molize, Bazilikata…

Skratka, za leve sile je nastop na evropskih volitvah znatno otežkočen, posebno še, če bodo spet razdeljene.

Povsem drugače se vedejo v sosednji Franciji, kjer je KPF že dosegla dogovor o kandidaturi nekaterih vidnih “rumenih jopičev” na svojih listah.

Prvi poskus zbiranja sil je opravil neapeljski župan Luigi de Magistris, ki je sicer politično neopredeljen bivši sodnik, ki ga evropske volitve zanimajo predvsem kot generalka, da bi čez dve leti konkuriral za predsednika dežele Kampanija.

Na srečanje je povabil predvsem razpršene skupine italijanske levice (SKP, Italijanska levica, Svobodni enakopravni itd), ne pa KPI in PaP (Oblast ljudstvu). De Magistrisa je iz Grčije podprl Ciprasov tekmec Varoufakis, čigar cilj pa je razbitje Združene evropske levice (GUE) in oblikovanje „tretje sile“, ki bi lahko postala jeziček na tehtnici, če evropska Ljudska stranka in socialdemokrati ne bodo več imeli večine. V tem primeru bi Varoufakis (DIEM) lahko ciljal na evropski komisariat.

Medtem pa se je odvijala dramatična bitka znotraj skupine Oblast ljudstvu (Potere al popolo), ki jo dejansko vodita Neapeljčanka Viola Carofalo in nekdanji sindikalist Giorgio Cremaschi. Ti so namreč poleti sklenili, da koalicijo levice Oblast ljudstvu spremenijo v pravo politično stranko. V nekaj tednih so online dosegli skoraj 9 tisoč članov, ki bi se morali izreči o statutu. Predložena sta bila dva statuta, enega skupina Carofalo-Cremaschi, drugega pa SKP, ki je svoje člane množično usmerila v PaP, a se je čez noč premislila, ko ji je postalo jasno, da bo prevladal statut, ki uvaja strogo enotnost v novi stranki. Kakor so se množično vpisovali, tako so člani SKP zapustili Pap in vnela se je ostra polemika, ki je prešla tudi meje žalitev in sovražnosti. Pap je obtoževal SKP, da si je želela podrediti novo stranko za svoje interese, SKP pa jim ni ostala dolžna. Koordinacijski odbor Pap je zapustila tudi evroposlanka Eleonora Forenza, sicer voditeljica SKP.

Druga komunistična stranka, KPI, je na svojem državne kongresu v Orvietu lansko poletje, sklenila, da se ne bo pridružila poskusom oblikovanja novih strank na levici, medtem ko bo rada sodelovala v levih koalicija ali frontah, ki bi bile jasno profilirane kot protikapitalistične in kritične do EU in njene politike. KPI zagovarja izstop iz EU , evroobmočja in pakta NATO.

V tej zmedi je De Magistris sklical v Neaplju javno skupščino, da bi predstavil svojo listo, a se je zadeva sfižila, saj so razne komponente v zadnjem trenutku odpovedale udeležbo in skupščina je bila v porazno prazni dvorani.

Medtem so drugi zasčeli razmišljati, kaj narediti. KPI je ponudila Pap skupno listo, vendar tako, da so komponente razpoznavne tudi na simbolni ravni. Po domače povedano, zahtevala je, naj bosta v simbolu liste tudi srp in kladivo. Neapeljčani so zamisel zavrgli, vendar se pogovori nadaljujejo tudi s skupino Patria e costituzione, ki jo vodi levi demokrat Fassina.

KPI je medtem navezala stike z vsemi komunističnimi partijami Evropske Unije in sodelovala pri oblikovanju skupne platforme evropskih komunistov. Podpisali so jo pred božičen v Bruslju, v drugi polovici januarja pa bo predstavljena tudi v Italiji.

Seveda bi bila najboljša rešitev enotna lista komunistov in drugih levih sil. Navsezadnje raziskave javnega mnenja v zahodni Evropi kažejo, da se bosta okrepili desnica in skrajna levica (GUE), ošibile pa Ljudska in socialdemokratska komponenta. Liste bodo itak odprte in volilci bodo odločali s preferencami, kar pomeni, da bo vsaka stranka ali gibanje dobila to, kar bo prispevala.

Je to za italijansko levico pretežka preizkušnja? Ne vemo. Posebno še, ker se je že začela igra izključevanj na osnovi zgodovinskih in političnih presodkov. Vodja ultrastalinistične komunistične stranke/ljudska levica Marco Rizzo je pred kratkim na shodu v Atenah izjavil, da je največji izdajalec med komunisti Enrico Berlinguer in da se z njegovimi somišljeniki noče pogovarjati…

Začetek dober, konec še slabši?