Srečno Novo leto 2019! Hm, najbrž ne bo povsem srečno, niti veselo za delovne in napredne ljudi v Italiji in zahodni Evropi. Skoraj gotovo bo, oziroma je, leto strahu, negotovosti in nemoči.

{jcomments on}

To so Tržačani spoznali ob primeru podžupana Polidorija, ki se znaša nad brezdomci in tržiškega odbornika, ki piše in objavlja rasistične pesmice. Ali furlanskega prenapeteža, ki je pretepel Brazilko, ker ni govorila v “marilenghe”…

Leto strahu. Desnica, populistična in rasistična, v črnožolti koaliciji med Ligo in Gibanjem 5 zvezd, se je namreč povzpela na oblast predvsem s širjenjem strahu pred migranti in „posledično“ brezposelnostjo hkrati s širokoustnim trosenjem obljub o temeljnem dohodku in spremembi pokojninskega sistema, glede katerih naj bi se bila pripravljena spopasti tudi z bruseljsko birokracijo oziroma oblastniki EU.

Seveda se nobena juha ne poje vroča, kot je bila skuhana. In tako je vlada „trojke“ Di Maio – Conte – Salvini po volitvah servirala javnosti, med bučnimi kampanjami, dokaj skromne posege, ki so časovno priejeni tako, da bodo ljudstvu ustvarili iluzijo zadovoljstva tik pred evropskimi voltivami, na katerih naj bi utrdili oblast, ali pa obrnili razmerja sil znotraj vladne večine.

Poglejmo torej, kaj je črnožolta vlada „trojke“ prinesla Italiji.

Predvsem ponižanje demokratičnega sistema. Komik Grillo je na svojih zborovanjih poudarjal, da bo njegovo gibanje „odprlo parlament kot škatlico tune“. Dejansko so ga, hkrati pa so mu odvzeli vsako oblast, saj sploh ne sprejema pomembnih zakonov. Le potrjuje vladne dekrete tako in še hujše kot v Renzijevih časih. Tudu zaupnica, ki preprečuje vsako parlamentarno razpravo je postala nekaj običajnega. Najpomembnejši ukrep, državni proračun, ki udejanja program dela vlade za celo leto, so sprejeli v božičnem času tako, da člani parlamenta sploh niso vedeli, o čem glasujejo.

So pa to dobro vedeli tisti, ki „trojko“ vodijo iz ozadja. Ni naključje, da so proračun in prejšnji odloko o varnosti in delovnih razmerjih tero obnovi genovskega porušenega mostu vsebovali vrsto svinjarij. Med njimi so omembe vredni Di Maiovi odpusti za 25 tisoč črnih gradenj na otoku Ischia ob Neaplju (vključeni v dekret o Genovi) ter zaporna kazen za delavce, ki med stavko blokirajo vhode v tovarno ali ceste med sprevodom. Liga je vsilila tudi splošni davčni odpust za male in srednje utajevalce, da je tako zadovoljiula svojo volilno bazo v severni Italiji.

V okvir oženja demokracije v Italiji spada tudi triletna ukinitev „sklada za pluralizem“, iz katerega so črpali podporo mali in srednji časopisi, tudi tisti, ki jih izdajajo v jezikih narodnih manjšin. Na udaru so bili Primorski dnevnik, Novi glas in Novi Matajur. Pritisk slovenske diplomacije s Cerarjem v prvi vrsti je pripomogel k temu, da so obljubili ohranitev pomoči Primorskemu dnevniku, čeprav ni jasno, ali v celoti ali pa le delno. Novi glas in Novi Matajur ostaneta na cedilu, ker je vlada hotela vsekakor pokazati, da udriha tudi po manjšinah. Podobno kot vnaša zmedo in zaostrovanje na meji z ukrepom proti uporabljanju „tujih“ avtomobilskih tablic.

Kaj pa paradna konja vladne večine, se pravi temeljni državljanski dohodek in „kota 100“ za upokojitev? Koliko demagogije so raztrosili na tem terenu. Govorili so, da bodo upokojili 300 tisoč delavcev in da bodo na tista mesta šli mladi brezposelni. V resnici tega avtomatizma ni. (V skandinavskih državah delavec, ki odhaja v pokoj, dobi tudi nalogo, da izuči svojega mladega naslednika…)

A to ni vse. Ni še jasno, za koliko bodo pokojnine nižje za tiste, ki se bodo odločili za upokojitev pri 62 letih in 38 letih dela (a tudi pri 65 letih in 35 letih dela?). Ve se že zdaj, da bodo z nekaj leti zamika prejeli odpravnino. Skratka, masa denarja bo ostala v blagajnah podjetij in države. Kdor je z upokojitvijo upal na pomembne spremembe, bo moral vseeno počakati nekaj let.

In temeljni državljanski dohodek? Še zdaj ni jasno, ali zadostuje denarja za vse revnejše državljane. Tujim priseljencem bo dohodek na razpolago samo, če so redno bivajoči v Italiji celih 10 let, ko lahko zaprosijo za državljanstvo. Kriteriji za dodelitev dohodka pa so še vedno nejasni in čedalje bolj zapleteni. Bo nižji, če je družina številna in bi morala prejeti več temeljnih dohodkov. Bo še nižji, če ima prosilec hišo, čeprav staro. Pa ga ne bo prejel, če ima premočan avto…

Medtem pa je vlada, v desetih minutah, rešila genovsko banko Carige. Čeprav so črički in ligaši svoj čas glasno protestirali zaradi podobnega reševanja bank v preteklosti. (Mimogrede, edina banka, ki je italijanski oblastniki niso hoteli rešiti je bila manjšinska TKB! Morda zato, ker jo je ščitil Londonski Memorandum in so hoteli dokazati, da se zanj ne zmenijo.)

Pustimo to. Črnožolta trojka dobro ve, da ji ti ukrepi prinašajo le del volilne podpore na skorajšnjih deželnih in nato evropskih volitvah. Gibanju 5 zvezd temeljni dohodek, „kota 100“ in odpusti pa Ligi.

Vendar poteka v vladni većini tudi postra tekma za prevlado. Po volitvah 4.marca letos sedi v parlamentu dvakrat več parlamentarcev Gibanja 5 zvezd kot pa ligašev. In vendar se sliši samo Mattea Salvinija, ki pustno oblečen v vse mogoče uniforme kroži po Italiji in si dela ceneno propagando.

Leit motiv ligašev je sovraštvo do tujcev, predvsem migrantov in beguncev. Kakor janpevci v Sloveniji tudi Liga trosi floskulo, da so begunci del zarotniškega načrta „zamenjave prebivalstva“, ko naj v v neakaj letih, tudi s pomočjo rodnosti, priseljenci iz Afrike in Azije nadomestili belopolto krščansko prebivalstvo Evrope. Nekateri pravijo temu „načrt Kalergi“ ali kako drugače. Da so migracije posledica imperialističnih vojn in prelivanja krvi za nafto in plin, tega ne bodo priznali.

Strah, so pravili naši stari, je znotraj votel, zunaj pa ga ni. Dejansko pa z lažnimi novicami in tendencioznimi interpretacijami vsake dogodke v kroniki skuša desnica ustvariti vzdušje strahu, ko ljudje začnejo tarnati, da potrebujejo varnost. Varnost tudi če ni dela. Varnost tudi za ceno svoboščin. Varnost v vsakem primeru, kar pomeni več policije, več represije, manj upiranja ali stavk. Skratka, višek varnosti je diktatura.

Od tod igračkanje z usodo mater in otrok, ki jih je pobrala kaka reševalna ladja v Sredozemlju. Od tod zapiranje luk, policijske racije, izseljevanje iz okupiranih stanovanjskih blokov (kar ne velja za fašiste Casapound, ki v teh blokih nezakonito živijo, ne da bi jim kdorkoli skrivil las na glavi).

Predvsem pa sejanje sovraštva. Če italijanski domačin posili ali ubije dekle ali ženo je to vestička na 34 strani časopisa, nekje spodaj, z naslovom čez en stolpec, če pa stori to tujec, prosilec za azil, se dvigne vik in krik, javnost zahteva smrtno kazen in čedalje bolj se pripravlja kar na zasebni linč. Ljudje, ki se ne zavedajo, da je migrantska kriza po zmagi Sircev in Rusov nad Islamsko državo, dejansko splahnela. K nam prihajajo predvsem Afganci iz „dežele, kamor so ZDA ponesle demokracijo“ in zavezniškega Pakistana. Preko Sredozemlja, če jih ne prestreže libijska obalna straža ali katera od privatnih milic, pa prihajajo le redki Nigerijci, krivi, da je rečna delta polna nafte in jo Zahod pridno izkorišča, ljudi pa nasilno izseljujejo. Ali iz po rudah bogatega Konga, kjer so razve vojne terjale že 6 milijonov nevidnih žrtev.

Vzdušje rasizma in sovraštva je zajelo domala vse nižje sloje prebivalstva. Kdor vlada računa na vojno med reveži. Dokler so bili v Nemčiji 30 let vsega krivi judje, je Hitler lahko mirno vladal ob podpori svojega naroda, Pri nas smo bili dežurne tarče „ščavi“. Zdaj pa se dogaja, da se tudi (redki) Slovenci pridružujejo zboru brambovcev čiste rase. „Slovenska zbirna stranka“ celo računa na volilno zavezništvo z Ligo, kakor ji svetuje tudi slovenska desnica onkraj meje.

Seveda je krivcev mnogo. Cilj rasistov in mlačnih liberalcev (italijanskih „demokratov“) je potisniti na desno evropsko politično os, le da se ubrani pred razkrojem EU, kletke finančnega kapitala, in NATO, ki je dolga roka ameriškega imperializma na celini.

Raziskave javnega mnenja kažejo, da se bo desno krilo v evroparslamentu vsekakor okrepilo, a tudi levica in zeleni. Poraženi bodo sredinci.

Desnica pa računa predvsem na vzdušje strahu, vznemirjenosti, zaskrbljenosti za bodočnost ob porajajoči novi gospodarski krizi svetovnega kapitalizma in postopnemu zmanjšanju cene delovne sile, ki jo marsikje (v okviru četrte industrijske revolucije) nadomeščajo roboti. Ti pa ne stavkajo. Kakor ne stavkajo novodobni črni sužnji, ki v Evropi opravljajo nižja slabo plačana dela na gradbiščih in poljih.

Kaj je torej dolžnost levice, politične in kulturne? Predvsem razkrinkati in premagati to vzdušje ustrahovanja javnosti. Preprečiti širjenje laži. Odpirati ljudem oči.

Sicer tvegamo, da bo evropski fašizem dvignil glavo. Ali da kratek stk sproži jedrsko vojno „nižje napetosti“, ki bi evropsko celino spremenila v puščavo. Tudi brez klimatskih sprememb.

Evropska levica in komunisti v njej iščejo odgovor na te epohalne izzive, čeprav so bili poraženi konec prejšnjega stoletja. A sedaj spet dvigajo glavo. Razmišljajo, načrtujejo, se povezujejo.