Dimne zavese v Italiji pokrivajo zločinsko naraščanje fašističnih metod v družbenem življenju. Črnožolta vlada izroči libijskim rabljem, ki jih je plačal že “demokrat” Minniti, štiristo brodolomcev, med njimi ženske in otroke. Tam jih čakajo mučenje, posilstva, suženjstvo in lakota. Toda italijansko načelo je “oko ne vidi, srce ne boli”. Tako je ravnala vlada PD in tako ravna Salvinijev režim ob glupi pomoči večinske stranke Gibanja 5 zvezd, ki bi za južnjaške miloščine svojim volilcem prodalo tudi mater, ne samo načela in ponos.

 

{jcomments on}

 

In tako vsi gledajo, kaj se dogaja ćez morje? Kje pa, črički so jim navrgli kost za glodanje. Lino Banfi za UNESCO. Medtem vojska in policija deportirata neznanokam v Abruce in Molise več sto beguncev, tudi otroke, ki so obiskovali šolo že več let. Pa so se svoj čas zgražali, ko je Trump hotel ločiti starše od otrok na mehiški meji! Človečnost je umrla. In kar je še najhujše, ligaško fašistična propaganda deluje kot dobro uglašen stroj ter ponavlja drugo za drugo kopico laži, katerih namen je samo sejati dvoje: strah pred tujci in podporo vladi.

Polidori v Trstu je samo primer neomikanosti in krutosti. Njemu podobnih je sto in sto v vsakem mestu. Kot cilj sovražnega govora pa izberejo levico. Vso, brez razlike.

In če dimnih zaves ne zadostuje, je tu tudi Francija s svojim afriškim kolonializmom. Ta traja že desetletja in vojne, ki jih je zanetil, pehajo milijone revežev čez Sredozemlje v Evropo. Toda italijanska desnica se tega spominja šele sedaj. In ne zato, da bi poudarila protiimperialistične težnje, pač pa samo, da s prstom pokaže na čezalpske lopove in roparje, da bi ljudje ne razumeli, da Italija ni nič drugačna. In če je, drži Leninova definicija, da je italijanski imperializem “beraški”, se pravi, da se zadovoljuje z ostanki.

Namesto, da bi se civiliziran svet pogovarjal o tem, kako nehati vojne v srednji Afriki in na Bližnjem vzhodu ter obnoviti njihova gospodarstva,. Da bi ljudje ostali doma, plačujejo afriške rablje, da zadržujejo val svetovnih sirot, četudi s silo in trpljenjem.

V Italiji se teh dimnih zaves poslužuje tudi PD, ki je prva z notranjim ministrom Minnitijem organizirala v Libiji koncentracijska taborišča in oborožila morsko stražo, zdaj pa brani Francijo pred napadi sedanje vlade. PD pred evropskimi volitvami igra na vse karte, začenši z antifašizmom, da bi le pridobila kaj izgubljenih glasov. Kritične presoje lastnih dejanj pa ni sposobna.

Zato je nesmiselno govoriti o neki “levi sredini”, ki je že desetletje več ni, odkar je Veltroni proglasil PD kot “stranko z večinskimi težnjami”, kar po domače povedano pomeni, da noče zaveznikov, kvečjemu le koristne idiote.

Da rešimo Italijo porajajočega fašizma potrebujemo predvsem trdno enotnost protikapitalističnih in protiimperialističnih sil, predvsem komunistov.

To velja tudi za skorajšnje upravne volitve, na katerih nima hirajoča PD pravice, da bi igrala prvo violino.