Pa smo tam. Ponavlja se čilski primer. Ko ZDA nekaj hočejo, izropajo, a pred tem si ustvarijo alibi v javnem mnenju. Tako so najprej demonizirali bolivarsko revolucijo v Venezueli in njena predsednika, najprej Chaveza in nato Madura. Sledila je trdna gospodarska blokada, zaradi katere sicer z nafto bogata država ni mogla kupovati živil in hzdravil na tujem. Kot Kuba.

 

{jcomments on}

 

Zdaj pa se je našel nekdo, navadna politična lutka, ki se je proglasil za novega predsednika, ker noče priznati Madurove zmage na nedavnih volitvah.

Seveda je samooklicanega predsednika parlamenta takoj priznal Trump, za njim pa njegovi pajdaši v Latinski Ameriki in v EU zunanja ministrica Federica Mogherini (PD).

Tolikšna je podpora samooklicanega voditelja desne opozicije, da se je zatekel v kolumbijsko predstavništvo. Kolumbija ima reakcionaren režim in je sovražno razpoložena do Venezuele.

Napredni svet (začenši z Rusijo in Kitajsko) podpira legitimnega predsednika Venezuele in njegovo vlado. Mehika se ponuja kot posrednica v morebitnem mirovnem dialogu. Organizacija ameriških držav, ki jo je Trump hotel mobilizirati, ni bila sklepčna. OZN se s tem ne ukvarja. Kljub temu pa je nevarnost državljanske ali meddržavne vojne velika, kajti ZDA ne skrivajo svojega pohlepa po venezuelski nafti, ki je kakovostna in je njena rezerva največja na svetu. Večja kot saudska!

Katere nevarnosti pretijo bolivarski revoluciji? Državljanska vojna, ki jo ščuvajo ZDA, morebitna vojaška intervencija plačancev iz sosednje Kolumbije, morda celo ameriški vojaški poseg z izgovorom, da bodo ščitili 200 tisoč državljanov ZDA, ki živijo v tej karibski državi.

Naša solidarnost z bolivarsko revolucijo je brezpogojna. Roke proč od Venezuele. Tam naj odloča ljudstvo.

Nikakor ne gre pozabiti, da so državljani Venezuele v slabih desetih letih šli na volitve dvajsetkrat. 19 jih je zmagala Chavezova/Madurova socialistična stranka, eno pa izgubila. Poštenost volitev je potrdilo 3000 mednarodnih opazovalcev.

Kljub temu pa domača buržoazija z ameriško podporo sodeluje pri rušenju bolivarske revolucije, ki je Venezueli prinesla šolstvo, zdravstvo in odpravo revščine. Kako? Venezuela ni socialistična država in bogastva, od tovarn in trgovin, so še v rokah buržoazije, domačih kapitalistov, ki nalašč ne zalagajo trgovin s hrano in lekarn z zdravili, da bi se ljudstvo uprlo.

Opozicija ima v rokah glavna občila, od časopisov do televizijskih kanalov. Madurov režim jih ni nikoli preganjal. Od tod tudi mobilizacije in spopadi na ulicah. Pri tem se je desnica posluževala najbolj podlih metod. Ne pozabimo mladega „chavista“, ki so ga živega zažgali!

Kaj sedaj? Upati je, da bo v Venezueli prišlo do dialoga med vlado in opozicijo. Vendar v to iskreno dvomimo. Zato bolivarski revoluciji ne preostane drugega, meni KP Venezuele, kot da gre do konca in odvzame buržoaziji sredstva gospodarskega in političnega manevriranja, ZDA pa izsiljevanja na mednarodnem trgu nafte.

Revolucija naj naredi dva koraka naprej, ne enega nazaj. Naj onesposobi buržoazijo in kapitaliste, ki so državi naredili dovolj škode. Hkrati pa naj utrdi demokratični sistem, tudi z reformami, ki bi bile potrebne. Imajo ustavodajno skupščino, ki lahko utrdi demokratični in hkrati socialistični značaj bolivarske revolucije.

Mi zanjo tiščimo pesti.