V četrtek 31. januarja 2019, je v senatu zapadel rok za predstavitev popravkov k ustavni reformi vladne večine, po kateri se število članov parlamenta skrči za eno tretjino. Torej 400 poslancev in 200 senatorjev.

V zadnjem trenutku smo bili priča nekaterim novostim.

 

{jcomments on}

 

Zadeva s predstavništvom slovenske manjšine se zapleta. Pred iztekom roka je Južnotirolska ljudska stranka (SVP) predložila v senatni ustavni komisiji popravek k ustavni reformi o krčenju števila parlamentarcev, po katerem naj bi v naši deželi povečali število poslancev in senatorjev za dve mesti, da bi Slovencem omogočili izvolitev svojih predstavnikov. Nekaj podobnega, s tremi različicami, je predstavila tudi Tatjana Rojc za PD.

 

Morda se motimo, toda občutek imamo, da gre za propagandistične poteze v okviru tekmovanja med PD in Ssk, ki se preko SVP povezuje s Salvinijevo Ligo ped evropskimi volitvami. Te poteze pa imajo le malo (ali nobene) možnosti uspeha. Najprej zato, ker ustava sprejema splošna načela, ne pa sklicevan je na specifične primere. Niti v primeru Južne Tirolske! Sklicevanje na pravice vseh manjšin je torej možno in koristno, sklicevanje na pravice samo ene pa nesprejemljivo za večino članov parlamenta.

Upati je, da se bo med levičarskimi poslanci in poslankami našel kdo, ki bo s „popravkom k popravku“ stvari spravil na pravo raven.

Sicer bomo kmalu razumeli, da nas imajo za norca. In slovensko diplomacijo tudi.

 

In vendar bi bilo zelo enostavno. K členu /57 ustave bi tam, kjer se omenja novo število poslancev in senatorjev in zastopanosrt Italijanov po svetu bi dodali še stavek „in vsaj po en predstavnik za vsako izmed priznanih jezikovnih manjšin“. Tako bi na stežaj odprli vrata morrebitnim tehničnim ukrepom pri spreminjanju volilnega sistema, ki bo neizogiben.

Medtem pa Ssk in PD polemizirata o tem, kako zajamčiti slovensko zastopstvo, vedoč, da je zgolj propagandno mlatenje prazne slame.

Krovni organizaciji na tihem upata, da bo namesto parlamentarca ustanovljena nekakšna posvetovalna komisija pri vladi… In bi vanjo šli kajpak predvsem oni, „krovneži“… Manjšinski politični turizem.

Stavijo na Fedrigo, ligaškega deželnega predsednika, ki mu je zgolj za to, da doseže sporazum s Ssk, kakor je Liga že dogovorjena s starejšo sestro slovenske „zbirne“ stranke, južnotirolsko SVP. Za evropske volitve bo že šlo, Fedriga ve, da ustavo spreminja parlament in da iz te moke ne bo kruha, toda brenkati na strune, ki vznemirjajo Ssk ne stane nič. Ssk pa potrebuje alibi za nova zavezništva. V deželnem zboru pa potrebuje predvsem zaveznika, ki bi ji nudil kritje, kakor doslej PD. Bo Liga žrtvovala Slokarja za Gabrovca? Bogve.

PD nasprotuje zajamčenemu ali tudi olajšanemu zastopstvu manjšine, če ga ne izbere sama, a dobro ve, da je v prostem padu in ji zaupanje kopni kot lanski sneg. Zato polemizira, potihem pa se muza in razmišlja: Ali bo naš, ali nič. Torej nič.

Lahko noč, Slovenci v Italiji.