Na dan, ko Slovenci praznujejo Dan kulture, ob obletnici Prešernove smrti, je RAI3 v večernem terminu predvajala v italijanskih ezulskih, nacionalističnih in neofašističnih krogih zelo odmeven film »Rosso Istria« režiserja Maximiliana Hernanda Bruna.

 

{jcomments on}

 

Film je bil predvajan praktično v istem terminu kot festival iz Sanrema na RAI1. Baje naj bi ga v kratkem predvajali v vseh italijanskih šolah kot “dokumentarno gradivo”.

Film se v grobem nanaša na dogodke t.i. »istrskih fojb«, ko so partizani po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 v Istri pobili nekaj sto oseb, predvsem tistih, ki so bile izpostavljene v fašistični oblasti (film sicer trdi, da je bilo v teh dogodkih ubitih 1.000 oseb). Posebej pa znotraj te zgodbe vloga glavne protagonistkinje pripade Normi Cossetto, triindvajsetletni študentki iz Labinca pri Kaštelirju – Santa Domenica di Visinada, ki so jo partizani v okviru »istrskih fojb« ubili 4. ali 5. oktobra 1943.

Zgodovinska dejstva pričujejo, da se je Norma Cossetto rodila v Labincih pri Kaštelirju – Santa Domenica di Visinada 17. maja 1920. Bila je iz družine lokalnih veleposestnikov, njen oče pa je bil izpostavljeni lokalni fašist in načelnik Vižinade, eden najvišjih fašističnih hierarhov v Istri. Tudi sama je bila aktivna fašistka in članica univerzitetne fašistične skupine. Gimnazijo je končala 1939 v Gorici, v Padovi pa je študirala književnost in filozofijo. Od leta 1941 je ob študiju učila na šolah v Pazinu in Poreču, poleti 1943 pa je domnevno pripravljala svoje diplomsko delo o Rdeči Istri – geografskem delu Istre, ki ga zaznamuje rdeča, z boksitom bogata zemlja. Po vzpostavitvi oblasti narodnoosvobodilnih odborov je bila hiša Cossettovih 25. septembra 1943 izropana, dan kasneje pa so Normo odpeljali na partizansko poveljstvo v Višnjanu, vendar so jo izpustili. Ponovno so jo aretirali 27. septembra, skupaj z več prebivalci Labincev, ter odpeljali v Poreč, nekaj dni kasneje pa prepeljali v Tinjan. Tam naj bi jo mučili in večkrat posilili, ter v noči med 4. in 5. oktobrom 1943 vrgli v jamo pri Šurani pri Tinjanu, skupaj s še 25 drugimi ujetniki. Po nemški zasedbi Istre je bilo njeno truplo 10. decembra 1943 prineseno iz jame. Na podlagi pričevanja njene sestre so bili identificirani njeni domnevni posiljevalci in mučitelji. Nemci so jih 16 aretirali in prisilili, da so morali noč prebedeti ob Norminem truplu, nakar so jih postrelili. Normino truplo pa je bilo nato pokopano na Labičanskem pokopališču. Ali je bila res mučena in posiljena ali pa je to zgolj kasnejša nemško-republikanska propaganda, do današnjih dni ni razjasnjeno. Zgodba o njeni tragični usodi je postala znana že v času Italijanske socialne republike (RSI – Repubblica Sociale Italiana) in se je na veliko uporabljala v propagandne namene s strani Nemcev in fašistov. Leta 1944 so v Trstu po njej poimenovali žensko paravojno fašistično enoto RSI, leta 1949 so ji na Univerzi v Padovi podelili posmrtno častno diplomo, več italijanskih mest ima po njej poimenovane ulice ali institucije, predsednik Italije Carlo Azeglio Ciampi jo je leta 2005 posrmtno odlikoval z zlato medaljo za civilne zasluge, od leta 2009 ima v Trstu tudi spomenik. Tisto, kar ostaja sporno, je resnična vloga Norme Cosseto. Predsednik federacije ezulov Antonio Ballarin jo je opisal kot »italijansko Anno Frank«, italijanski antifašisti pa so jo opisali kot fanatično fašistko. Kaj je resnica? No, tega v filmu zagotovo ne boste izvedeli.

Film »Rosso Istria« so oglaševali kot film, ki mnogo bolj objektivno kot »Srce v breznu« (Il cuore nel pozzo) prikaže zgodovinsko resnico. Treba je priznati, da je film res boljši od »Srca v breznu«, čeprav še vedno daleč od dobrega filma, vendar o objektivnosti ni ne duha ne sluha. Film praktično ignorira celotno predzgodovino nasilja v septembru in oktobru 1943 – tako fašistični teror kot prehodne socialne težave hrvaškega prebivalstva tega dela Istre. Komajda jih omeni. Namesto tega film nasilje očitno poveže z genocidnim nagnjenjem lokalnih »Slovanov«, ki hočejo pregnati vse Italijane. Torej nagnjenjem, ki se je v očeh italijanskih domnevno potrdilo kot resnično v zadnjih Balkanskih vojnah.

Sam film sicer operira s celotnim modernim psihološkim imaginarijem italijanskega ezulskega in nacional-šovinističnega sveta. Začne se s posnetki iz tržaškega starega pristanišča in Skladišča št. 18, torej tistega, ki ga je v svojih predstavah dodobra izrabil Simone Cristicchi. V nadaljevanju so vsi zavedni Italijani prikazani kot dobri, patriotski, intelektualni (brava gente), edina izjema so domači revolucionarji, komunisti, ki izdajo svoj narod, svoje družine in svoje prijatelje. To storijo zaradi naivnosti, ker so zaslepljeni z ideologijo, ali pa zaradi karakternih napak (ljubosumje, dezerterstvo). S tem film zopet ugodi kolektivnim ezulskim predstavam o njih, ki so trpeli za svoje italijanstvo, in izdajalskih »rimasti«, torej Italijanih, ki so ostali pod komunisti, ker so z njimi simpatizirali. Seveda pa ezulski svet benevolentno sprejema svoje zablodele brate in sestre, kakor tudi vsi italijanski komunisti v filmu »Rosso Istria« spoznajo svojo zmoto. Tretji mit ezulskega imaginarija je, da so »titini« pobijali »solo perché erano italiani«, torej zgolj zato, ker so bili Italijani. Tudi Norma je bila ubita zgolj zato, ker je bila Italijanka. Mate, glavni zlobnež v filmu, partizanski titin, ki je prišel v Istro iz Dubrovnika (še en ezulski mit – z lokalnimi Slovani smo se dobro razumeli, dokler niso razdora vnesli od zunaj), ima za cilj iz Istre pregnati vse Italijane, ker je to slovanska dežela. Gre torej za projekt etničnega čiščenja, popolnoma enako kot med Balkanskimi vojnami po razpadu SFRJ. Večino ljudi v filmu tudi pobijejo zato, ker so Italijani. Njihova fašistična dejavnost je komajda omenjena. S tem pridemo do naslednjega povezanega mita – fašisti sploh niso bili fašisti. Ko Mate zaslišuje profesorja Ambrosina in mu očita, da ima fašistično izkaznico, mu ta zabrusi, da jo ima praktično vsak, ki je delal, saj je tako določil Mussolini. Fašisti sploh niso pravi fašisti, so zgolj ubogi ljudje, ki so iz praktičnih razlogov vstopili v fašistično stranko. Biti fašist torej sploh ni nič slabega. S tem postane nepomembno, da so bili tudi Cossettovi izpostavljeni fašisti. Nekdo je pač moral biti. Naslednji ezulski mit je, da so Slovani divjaki, barbari, oni pa nosilci dvatisočletne rimske kulture. Vsi partizani oz. titini v filmu so prikazani kot zanemarjeni divjaki, dolgolasi, neobriti, bradati, z nožem za pasom. Na pogled bolj četniki kot partizani. Italijani, celo komunistični kolaboranti, so vsi urejeni in civilizirani. Skratka, dva svetova. In končno, zadnji ezulski mit je, da je med titini že ves čas obstajal plan entičnega čiščenja, sami pa so njegova žrtev. Mate jasno pove, da se bodo zdaj pred Nemci taktično umaknili, potem pa se bodo vrnili in zapisali v zgodovino. Tako so praktično vsi ezuli po svetu žrtve sadističnega in psihopatskega Mateja, ki se je aprila in maja 1945 vrnil in dokončno uresničil svoj načrt. Pustimo ob strani, da je velika večina ezulov v resnici optantov. Poleg tega film posreduje še eno močno sporočilo – komunisti (oz. kar levica na sploh) so pokvarjeni izdajalci in tudi sama Norma trmasto zatrdi, da nikoli ne bo sprejela komunizma.

Mimogrede, v filmu se lokalni hrvaški partizani ves čas imenujejo »titini«, kar je čisti anahronizem. Leta 1943 je v Istri le redkokdo vedel kdo je sploh Tito, kaj šele, da bi njegovo ime povezoval z lokalnimi dogodki. To je veljalo celo za istrske Hrvate, kaj šele za Italijane. Praktično nemogoče je, da bi takratni istrski Italijani partizane imenovali »titini«. Celo osmrtnica Norme Cossetto zapiše, da je bila žrtev balkansko-komunističnega barbarstva in ne »titinov«.

Če zaključimo, lahko ugotovimo, da je film sicer res bolj gledljiv od »Srca v breznu«, v resnici pa predstavlja zgolj nadgradnjo propagandistične orodjarne italijanskih neofašistov, nacionalistov in šovinistov. Film v ničemer ne skuša realno in objektivno ovrednotiti dogodkov iz leta 1943, ravno obratno, še dodatno utrjuje določene predsodke italijanskih nacional-šovinistov in ezulov. Ta film je treba poimenovati s pravim imenom – gre za propagandistični izdelek najnižje vrste. Film v ničemer ne predstavlja prispevka k pomiritvi in spravi. Ravno obratno, film predstavlja triumf italijanske nacional-šovinistične politike in lobistične moči ezulskih krogov v italijanski politiki.

Za konec izpostavimo še pikantno podrobnost. Glavnega negativca v filmu, sadističnega in psihopatskega morilca, titina Mateja igra slovenski igralec Romeo Grebenšek. To mu je res prineslo slavo in pohvale v italijanskem tisku, kar pa je vsebinsko več kot dvomljivo. Samo vprašamo se lahko, kaj ti mora biti, da kot Slovenec sprejmeš vlogo glavnega negativca v takšnem propagandističnem pamfletu od filma? Res so negativci v danem primeru Hrvati, vendar v italijanskih očeh (večine) med Hrvati in Slovenci ni razlike. Vsi smo »slavi«. Oziroma za mnoge še vedno »s’ciavi«.