Demokratska stranka je na primarnih volitvah v nedeljo izvolila svojega novega tajnika. To je lacijski guverner Nicola Zingaretti, ki je prejel dobri dve tretjini glasov članov stranke in simpatizerjev. Gotovo je pomembno dejstvo, da se je teh primernih volitev udeležilo skoraj milijon 800 tisoč ljudi, kar priča predvsem o njihovi želji po novosti in prekinitvi s preteklo prakso.

 

{jcomments on}

 

In vendar. Zingaretti je gotovo „nov obraz“, a ne prinaša nove politike. Nasprotno, njegov namen je očitno nadaljevati z dosedanjo politko PD, pa čeprav z novimi metodami in najbrž z manj napuha kot njegov predhodnik Renzi.

Bodimo iskreni. Zingaretti trdno stoji za ukinitvijo delavskih pravic v Job’s Actu, podpira osovraženo reformo šole, zagovarja pokojninsko reformo ministrice Fornero, zasidranost Italije v NATO, Minnitijevo pogodbo z libijskimi rablji, ki upravljajo koncentracijska taborišča za migrante… Po izvolitvi ni obiskal delavce kriznih žarišč, pač pa podjetnike, ki so zainteresirani v faraonsko gradnjo hitre železnice med Turinom in Lionom.

In še bi lahko nadaljevali, tja do njegove izjave 10.februarja letos, ko se je spomnil „žrtev fojb, ki so jih ubili samo zato, ker so bili Italijani“.

PD je poiskala torej novo preobleko za staro neoliberalno politiko. Se ni premaknila na levo, kot mnogi mislijo ali upajo. Kvečjemu računa, da bo igrala na dveh mizah: na zmerni levici in zmerni desnici.

In vendar je bil naval na gazebe in volišča iskren. Veliko ljudi je delilo utvaro, da Zingaretti prinaša nekaj novega. Morda nov obraz, bolj enotno vodenje stranke, ki sicer kopni kot lanski sneg. Njegovi cilji so kratkoročni: preživeti evropske volitve brez prehudih posledic.

In potem? Novega tajnika vlečejo za rokav. Eni bi radi, da bi se po razbitju koalicije med Ligo in Gibanjem 5 zvezd dogovoril s slednjimi, ki v parlamentu še vedno imajo večino. Drugi upajo, da bo prišlo do dogovora med liberalnimi skupinami, od Berlusconija do Boninove in Calende.

Ne dvomimo v dobro vero tistih, ki sanjajo o obnovi levosredinskih koalicij, vendars se moramo vprašati, kaj je danes leva sredina. Sredina je znana, in vanjo spada cela PD. Na levici je malo, ker je razdrobljena in poražena, tudi po zaslugi liberalnih demokratov in njihovih volilnih in drugih zakonov. Dovolj je pomisliti na skorajšnje evropske volitve, kjer bi morala radikalna levica zbrati 160 tisoč overovljenih podpisov in sicer minimum 3 tisoč podpisov v vsaki od italijanskih dežel, vključno s Tridentinsko, Južno Tirolsko, Dolino Aosto, Molizejem in Bazilikato… Mission impossible!

Težko je tudi nasedati na sirene „zmernega antifašizma“, ki vabi k pozabi zgodovinskega revizionizma in rehabilitacije fašistov, za katero nosijo „zasluge“ ljudje kot Violante, Fassino in drugi.

Vemo, da se mnogi „dem“ čutijo naslednike KPI, pozabljajoč, kdo jo je dal likvidirati in kako. Prej se bodo tega otresli, bolje bo za vse.