Kdor prehod meje naredi nevaren in neurejen samo za nekatere ljudi, to naredi zato, da so osebe izčrpane in podvržene izkoriščanju.

Kdor gradi taborišča imenovana CPR, to dela zato, da zagotovi tistim, ki izkoriščajo, orodje izsiljevanja za ljudi brez urejenega statusa.

 

{jcomments on}

 

 

 

Območje zaznamovano z mejo, a vendar od nekdaj mešano in večkulturno, bi lahko ponovno gostilo etnični zapor. Prefektura v Gorici je v skladu z uredbo Minniti-Orlando, ki jo je uvedla Renzijeva vlada, objavila razpis za dodelitev upravljanja CPR (Stalni center za repatriacijo, nekdanji CIE in še zgodnejši CPT) v nekdanji vojašnici Polonio v Gradišču ob Soči (GO). Prvi možni datum začetka je 1. junij 2019.

Od odprtja CPT leta 2006 je bila v nekdanja vojašnica Polonio v središču polemik, sodnih preiskav, protestov in dogodkov, ki jih organizirajo protirasistične in solidarnostne mreže. Priporniki so v preteklih letih izvajali različne prakse odpora, tudi v obliki samopoškodb, in povzročili veliko uporov, kar je vodilo do zaprtja centra leta 2013, po smrti Majida El Kodre.

CPR je dejansko zapor, katerega “priporniki” (ne »pridržani«, ker je interniranje v CPR določeno zupravnim ukrepom, ne s kazensko sankcijo) ne morejo zapustiti. Objekt v Gradišču je znan predvsem po podobnosti z najbolje varovanimi zapori, kar se kaže v razdrobljenosti prostorov, prisotnosti rešetk, ki pokrivajo tudi notranja dvorišča, pri pritrjevanju pohištva na stene in tla.

Preiskovalni sodnik na goriškem sodišču je leta 2014 opredelil življenjske pogoje v njem kot »nečloveške«.

CPR je totalna institucija za nadzorovanje oseb, ki vzpostavlja hierarhijo med državljan*kami/i in nedržavljan*kami/i na podlagi rasne pripadnosti, družbenega razreda, potnega lista. To je kraj segregacije, kjer je mogoče biti zaprt do 180 dni (v skladu z novo omejitvijo, določeno v Salvinijevem varnostnem odloku), preprosto zaradi posedovanja dovoljenja za prebivanje, ki mu je potekel rok veljavnosti. To je pravna ostudnost, ki ne zagotavlja minimalne zaščite, ki jo priznava italijanski pravni sistem za zapornice in zapornike.

CPR je le zadnji člen v verigi, ki se začne z neokolonialnim gospodarskim izkoriščanjem tako imenovanih “držav v razvoju”, tudi z vojaškimi intervencijami, neposredno ali prek posrednikov, ki ustvarjajo večna “destabilizirana” območja, ki jih je mogoče zlahka izropati. Ta sistem prisili milijone ljudi, da se selijo in poskušajo doseči Evropo. Zaradi nezmožnosti pridobitve potrebnih vizumov za zakonit prehod meje so se prisiljeni gibati ilegalno, plačevati trgovce z ljudmi in se
soočati z napornimi in zelo nevarnimi potovanji.

 

Evropske države boj proti migracijam prenašajo na različne brezvestne subjekte: na libijske vojaške poveljnike (na primer na sporazume, ki jih je podpisal nekdanji italijanski minister Minniti in ga je obnovila vlada Liga-M5S); Erdoğanu, za katerega je EU plačala 3 milijarde EUR; Policijam Hrvaške, Srbije in Madžarske, ki so že dolgo obtožene nasilja nad migranti na balkanski poti.

Kljub propagandi pa ta boj ni namenjen blokiranju pojava, ki je po svoji naravi neustavljiv, temveč,da so te meje prava mesoreznica, naprave primerne za preoblikovanje tistih, ki jim je uspelo, všibke osebe, ki so se pripravljeni pustiti izsiljevati, da bi ohranili nagrado za težko potovanje. Prav

zaradi tega zakon Bossi-Fini iz leta 2002 povezuje pogodbo o zaposlitvi in obnovitev dovoljenja za prebivanje, pri čemer tiste, ki prihajajo brez vizuma, prisilijo, da sprejmejo delovne pogoje, ki so pogosto nepredstavljivi za državljane EU, da le ne bi tvegali deportacije.

CPR so končni odvračilni dejavnik za tiste, ki se mislijo upreti temu peklenskemu mehanizmu.

To je sistem, ki si prizadeva, da bi tuje delavce lahko izkoriščala podjetja, kar ustvarja delitve in konkurenco med samimi delavci, kar omogoča reakcionarnim in rasističnim silam, da gradijo svoje politične agende, ki špekulirajo o vojni med revnimi, ki so jih povzročile svetovne sile.
Prelomitev te verige je temeljnega pomena za začetek izgradnje odprte, solidarne in vključujoče družbe.

 

Začnimo s prvim členom: začnimo s CPR v Gradišču!

NEDELJA, 9. JUNIJ ob 15.00, Trg Unità, Gradišče ob Soči

 

Smo množična in heterogena skupščina, ki se ne zbira pod nobeno zastavo. Zato prosimo, da na čelu shoda ni nikakršnih simbolov organizacij, da si ne bi kdorkoli lahko lastil shoda. Obveščamo vas tudi, da ne bomo dopuščali simbolov političnih sil, odgovornih za rasistične zakone.