(Piše Stojan Spetič)

Zadnje čase “odlične” poliične odnose med Slovenijo in njenimi sosedami kalijo zemljevidi, a ne samo ti.

 

{jcomments on}

 

Madžarska je objavila ob obletnici trianonske pogodbe zemljevid, v katerem so tudi romunska Transilvanija, del Slovaške, Banat v Srbiji, Prekmurje v Sloveniji. Istočasno se v Italiji pojavljajo, ob dnevu republike, skomine po ozemljih nekdanje Julijske krajine, pa naj bodo to Salvinijevi in Tajanijevi vzkliki na bazovskem šohtu, postavljanje spomenika D’Annunziu, predfašističnemu pobudniku pohoda na Reko ali pa objavljanje zemljevidov, na katerih so Istra in Dalmacija še vedno italijanske.

Uradna Slovenija se odziva dokaj previdno, s komentarji na spletnih omrežjih in izjavami tiskovnim agencijam, ne pa z verbalno, pisano ali drugo diplomatsko noto, kaj še, da bi poklicala italijanskega veleposlanika na zagovor.

Še več. Slovenski predsednik B. Pahor medtem gosti pobudo “treh morij”, kjer z Italijani, Hrvati in drugimi sosedi načrtuje energetsko neodvisnost od Rusije, tudi za ceno novih uplinjevalnikov v severnem Jadranu. Poudarja tudi zavezništvo z ZDA in podporo mednarodnim misijam NATO pakta, v tihem sozvočju s senatorko T. Rojc.

V tem kontekstu nastaja torej nekaj pobud, ki so odkrito uperjene proti pravicam slovenske manjšine v Italiji. Zanje sta poskrbela poslanec R. Novelli (FI) in deželni predsednik Fedriga (Liga).

Kljub politični kilometrini v deželnem svetu Furlanije Julijske krajine poslanec Roberto Novelli, iz stranke Forza Italia, ni zelo vešč zakonodajnih postopkov, kar dokazuje tudi z nedavno (propagandistično) pobudo proti pravicam slovenske manjšine, katere srž je zahteva po preštevanju.

Kdor piše, da se Slovenci branimo preštevanja, ne pozna zgodovine.

Najprej pojasnilo. Ni res, da italijanski ustavni red ne dovoljuje preštevanja manjšin. To komentirajo neuki predstavniki PD, a je Italija to že delala pred pol stoletja in starejši se najbrž spominjajo pritiskov in manipulacij, ki si jih je tedaj privoščila oblast v naših krajih. To prakso so potem opustili zaradi rastočega pojava mešanih zakonov in številnih priseljencev. Zato pa Italija vsako desetletje posredno ugotavlja prisotnost jezikovnih manjšin, čeprav rezultatov ne objavlja.

Preštevanje je namreč nevtralno samo, če poteka v politično in družbeno pomirjenem vzdušju in če so njegove posledice pozitivne. Vzemimo kot primer Južno Tirolsko. Tam se državljani izrekajo za nemško, ladinsko ali italijansko skupnost. Rezultat so odstotna razmerja, ki vplivajo na razdeljevanje ljudskih stanovanj, javnih služb in funkcij, celo na število častnikov v vojski… Skratka, sodelovati v preštevanju in določanju proporčnosti se na Južnem Tirolskem splača.

Kaj pa pri nas? V Benečiji in Reziji je še do nedavnega vladal politični teror, tajne službe in Gladio so ljudi ustrahovale in izsiljevale, če so se udeleževali slovenskih prireditev. Mnogim ni ostalo drugega, kakor da gredo po svetu s trebuhom za kruhom. Strah je med ljudmi še vedno ukoreninjen in verjetno ne bo splahnel preden mineta vsaj še dve generaciji.

Tudi v Trstu in Gorici je pripadnost slovenski manjšini stigmatizirana, čeprav ne več na grob način, kakor v bližnji preteklosti. Se pa občasno dogajajo izpadi, ki jih oblast ne kaznuje.

Svoj čas je bila izrečena zahteva, naj morebitno preštevanje pomeni predvsem preverjanaje učinkovitosti zaščitnih ukrepov zoper asimilacijske procese. Če bi število pripadnikov neke manjšine upadalo, bi nujno zahtevali okrepitev varstva in pravic.

Kdor zahteva preštevanje samo zato, da bi varstvo manjšin zmanjšal ali okrnil, gre proti ustavi in njenim osnovnim izhodiščem.

Poslanec Novelli pa vztraja, češ da bi na osnovi štetja morali drugače porazdeliti sredstva namenjena manjšinam. Pri tem očitno ne ločuje med zakoni in normami, ki jih je pred skoraj dvajsetimi leti sprejel parlament. Furlani in Nemci so namreč zaščiteni na osnovi zakona št. 482 iz leta 1999, ki manjšinam na polotoku namenja skromno vsoto 20 milijard lir (torej 10 milijonov evrov), najbrž z domnevo, da bodo skromne podpore obogatile posamezne dežele iz svojih proračunov. To se tudi dogaja, a ne povsod.

Slovence ščiti zakon št.38 z leta 2001, ki sicer omenja pravice Nemcev iz Kanalske doline, vendar namenja slovenskim ustanovam drugače razčlenjene podpore (za šolstvo, kulturne ustanove itd).

Skratka, poskus desničarskega poslanca, da bi vse spravil v isti koš, je naravnost smešen in brez smisla. Čeprav je vsem jasno, kam pes taco moli. Novelliju in tistim, ki ga navdihujejo, gre za izničenje pravic Slovencev in krčenje ozemlja, na katerem se izvaja zakon št.38/01. Metoda štetja pa ni sprejemljiva iz preprostega razloga, ker je bilo ozemlje zaščite že določeno s kriterijem izrekanja izvoljenih občinskih svetnikov v vsaki občini posebej, kar je dalo 32 občin v seznam, ki ga je s svojim odlokom potrdil predsednik republike. In s tem je zadeve konec.

Skratka, poslancu Novelliju bi svetovali, naj se nauči brati zakone, začne pa naj kar pri ustavi in njenih prvih šestih členih. Podrobno naj si prebere vsakega posebej. Če jih bo razumel, saj zanj velja definicija funkcionalnega analfabeta, se pravi človeka, ki ne razume tega, kar bere.

Vsekakor je malo verjetno, da se bo parlament lotil tega predloga. Novelli nima toliko ugleda, da bi mu sledili. Kvečjemu neofašisti stranke FdI.

Bolj kot propagandna pobuda opozicijskega poslanca pa zaskrblja predlog predsednika deželnega odbora Fedrige, naj bi uvedli “dvojni tir” pri razdeljevanju prispevkov slovenskim kulturnim ustanovam, pri čemer naj bi nekako zaščitili tiste, ki se odrekajo pripadnosti slovenski jezikovni skupnosti. Resnici na ljubo bi te organizacije ne smele prejeti niti stotinke iz državnega finančnega sklada, namenjenega Slovencem. Kdor to noče biti, naj se pač obrne drugam. Če jim Fedriga želi nekaj dati, naj seže v svoj žep, oziroma deželni proračun, Slovence pa naj pusti pri miru. “Vindišarstvo” bi moralo biti že zdavnaj “ad acta”.

Kaj bi rekla Italija, od vlade do deželnega predsednika, če bi Slovenija in Hrvatska delile pripadnike italijanske narodnosti v Istri, na Reki in otokih med “pristne Italijane”, “Istrovenete” , “bumbare” ali kaj podobnega?

Skratka, pobuda deželne vlade se zdi skrajno nevarnejša od samopromocije poslanca Novellija in bi ji morali posvetiti več pozornosti. Začenši s predvidenim srečanjem zunanjega ministra Mira Cerarja z ministrom Mocaverom in predsednikom deželne vlade Fedrigo prihodnji torek v Trstu.

Stojan Spetič