Naši stari so radi govorili: „Bukal so menjali, dreka pa ne.“ Nekaj podobnega se dogaja zdaj, ko je propadlo zavezništvo med kvalunkvističnim gibanjem 5 zvezd (črički) in Salvinijevo Ligo, ki se kaže čedalje bolj avtoritarno in celo fašistično nastrojena.
{jcomments on}
Salviniju je uspel veliki met, da je dvakrat močnejše čričke izčrpal in izsesal njihov življenjski sok, ob spoznanju, da so nesposobni in politično slepi. Na evropskih volitvah jim je pobral 6 milijonov glasov in se povzpel tako, da ga je podprla tretjina volilcev, zdaj pa starta na končni cilj: zbrati na predčasnih volitvah vsaj 40%, oblikovati desno večino z neofašisti FdI Giorgie Meloni in ostanki Berlusconijeve stranke.
Seveda bi on postal premier in bi vodil s trdo roko Italijo, saj mu Italijani ploskajo in sledijo tudi zato, ker prave alternative ni na obzorju. Črički so le senca samega sebe, Demokrati pa še sami ne vedo, kam in kaj. Igrajo neoliberalno alternativo, kar pomeni, da bi nadaljevali dosedanjo politiko krčenja državljanskih in socialnih pravic. Da bi zbrali kak glas več bodo igrali na karto antifašizma, pozabljajoč, da so nekatere policijske in nečloveške ukrepe izvedli sami, kot Minnitijeve pogodba z libijskimi tolpami mučilcev in zasužnjevalcev svetovnih sirot…
Na socialnem področju pa ljudje niso pozabili ukinitve 18.člena delavskega statuta, ki jih je ščitil pred neupravičenimi odpusti z dela, da o Fornerini reformi pokojninskega sistema in poskusu sprevračanja ustave sploh ne govorimo.
Prava alternativa desni vladi bi lahko bila samo leva koalicija, ki pa je ni niti na obzorju. Drugod po Evropi so take koalicije možne, očitno pa je v Italiji kriza levice tolikšna, da se še ni opomogla. Komunisti se pričkajo, ostala levica pa si zabada nož v hrbet in še sama ne ve zakaj. (PC, PRC, PCL, PCI, CraC,Potere al popolo, Dema, Snistra italiana…) Vpršanje je že to, ali ji bo uspel preboj v parlament in skok čez visoki vstopni prag, ki so si ga izmislili Demokrati v svojem napuhu, ko so govorili, da imajo „večinsko poslanstvo“.
Levica se lahko zdubi samo, če prepriča 45% italijanskih državljanov, naj se vrnejo na volišča in oddajo svoj glas.
Rekli boste, da je to nemogoče? Za ustavni referendum se je zgodilo, zakaj bi se tudi tokrat ne ponovilo. Brez teorij o koristnem glasovanju in antifašističnih preoblek italijanskih konzervativcev.
