Poznamo poštene ljudi, , ki so navdušeni nad novo vlado med Demokratsko stranko in Gibanjem 5 zvezd, češ “glavno je, da smo se rešili Salvinija, ki nam je pripravljal fašizem.” In tako, v navdušenju, zapojejo Bella ciao in zamahnejo z roko, če jim kdo reče, da bi bilo treba pogledati tudi vladni program in načrte za bodočnost.

 

{jcomments on}

 

Pojdimo po vrsti. Matteo Salvini se je izločil sam. Maocetung je pravil, da je “reakcionar tisti, ki z velikim naporom dvigne skalo in si jo nato spusti na prste, da se zdrobijo”. Vodja Lige je gotovo zmagal na evropskih volitvah in spoznal, da je njegova stranka prva v državi, čeprav ob polovični abstinenci državljanov. Nekaj časa je okleval, izsilil od ponižnih in pokornih “čričkov” dva dekreta o “varnosti” (proti priseljencem in delavskim protestom), nato pa vladi odpovedal podporo, kar je pospremil z zahtevo o takojšnjih predčasnih volitvah. Pri tem mu je celo ušlo, da hoče “polno oblast”, kar sta pred njim zahtevala (in dosegla) samo Mussolini in Hitler.

Pa se je Salvini bridko zmotil. Prav zato, ker ne pozna ustavnega reda in parlamentarnih navad, je osupnil ob spoznanju, da se snuje drugačna koalicija med G5z in PD…

Pa kaj se je čudil. Navsezadnje je G5z pred letom dni najprej poskusilo zavezništvo z demokrati in šele potem, ko je PD to možnost ogorčeno zavrnil, so se obrnili k Ligi, s katero so bili odnosi prav tako sovražni. Tri dolge mesece so trajala oklevajoča pogajanja, v katerih je predsednik republike Mattarella celo zagrozil z novim mandatarjem (Cottarello) in tako izsilil “pogodbo”, ki ni bila niti vladni program, pač pa seznam sklepov, ki so zdaj ugajali “čričkom”, spet drugič pa legionarjem.

Nastala je čudna “trojka” na vrhu vlade, kjer sta v resnici odločala vse vodja “čričkov” pohlevni Di Maio in agresivni Salvini, ki je – poleg vsega – dobil notranje ministrstvo in s tem pravico določati o politiki zapiranja obale pred priseljenci in begunci, s tihim ali glasnim pristankom zaveznikov. Včasih so celo tekmovali, kdo je bolj sovražno razpoložen do beguncev in nevladnih organizacij, ki so jih reševale.

Pogodba vlade je imela več postavk. Ki so povsem ustrezale neoliberalni politiki krčenja pravic delovnih ljudi s krepko primesjo sovražnega rasizma in neustavnih diskriminacij. Salvini je obljubljal malomeščanom nižje davke, kar bi kajpak pomenilo krčenje uslug socialne države revnejših slojev, v zameno pa je Di Maio delil miloščino nekakšnega temeljnega državljanskega dohodka.

“Črički” so iz gole sle po oblasti sprejemali vse točke programa, ki jih je vsiljevala sicer manjšinska Liga, tudi za ceno načelnim odpovedim.

Ko je počilo je Salvini bil prepričan, da je napočil njegov trenutek. Očitno ni razumel, da je njegova sla po absolutni oblasti prestrašila tudi del meščanstva in finančne trge, ki so se ustrešili, da jim bo ušel izpod nadzora. Tako so začeli navijati za dogovor med PD in G5z, vedoč, da je PD krotkejši pred kapitalom in Brusljem. Navsezadnje so “črički” podprli Val den Leyevo za predsednico evropske komisije in to odločilno. Za nagrado so bili sprejeti v “klub poslušnih”. Pozabljeno je bilo Di Maievo koketiranaje z rumenimi jopiči v Franciji, prej suhoparni in dolgočasni premier Conte pa je postal čez noč miljenček finančnih trgov, Macrona in Trumpa…

Zdaj imamo novo vlado. Brez Salvinija, a s starim programom, ki so ga samo malo polakirali in pocukrali, da bi postal užitnejši. Vendar star pregovor pravi, da krožnik gnoja ostaja neužiten, četudi ga posipamo s sladkorjem čez in čez.

Kaj je novega v programu druge Contejeve vlade, ki jo propagandistično imenujejo “rumeno-rdeča”, čeprav je na njej le majhen rožnat madež osamljenega ministra iz vrst reformistične levice. Problemi varnosti in migracij bodo enako strogo obravnavani. Navsezadnje je to politiko trde roke in libijskih lagerjev pričel dem Minniti, nadaljevala pa jo bo ministrica, prefekt in sodelavka nekdanjega ministra Alfana.

In kaj si lahko mpričakujejo delovni ljudje? Morda ukinitev Job’s Acta? Kje pa, navsezadnje je njegov sponzor Matteo Renzi krepko prisoten v novi vladi s svojimi ministri, pa tudi sicer ima v rokah večino parlamentarcev PD. Vrnitev 18.člena proti krivičnim odpustom? To si lahko pišete za uho.

Čaka nas finančni manever, ki ne bo dobrohoten. Govori se o davčnih olajšavah za revnejše sloje, a to je tudi vse. Kajti nad gospodarsko politiko bdi minister, ki prihaja naravnost iz Bruslja, kjer so strogo nadzorovali italijanske proračunske manevre, zdaj pa bo nadzornik sam predsednik PD Gentiloni, ki bo nadomestil Francoza Moscovicija.

Zavedati se moramo, da nas prihodnje leto čaka krepka ekonomska kriza, ki v Nemčiji že kaže zobe in bo kaj kmalu zagrizla tudi v druge narode. Ni zaman rekel bivši predsednik evropske komisije Jean Claude Junkers: “Conte je naš Cipras”. Hotel je reči, da bo ubogal, kakor je Cipras pod taktirko EU spravil Grčijo na kolena, rešil pa nemške banke.

V tem vzdušju nova vladna koalicija napoveduje krčenje števila parlamentarcev, kakor zahtevajo “črički”, da bodo lahko o tem izvedli referendum in mobilizirali ljudstvo v kampanji proti “eliti” ali “kasti”. Da bi več prihranili, če bi znižali svoje pretirane plače niti ne pomislijo.

Dejstvo je, da krčiti parlament za trejtino pomeni krepko zarezati v sistem družbene zastopanosti, posebno še, ker imamo krivični volilni sistem. Govori se, da ga bodo spremenili z ukinitvijo tretjine enomandatnih okrožij, najbrž zato, ker se boje združene desnice. Je pa tudi res, da prav PD vztraja, da bi sprejela edino pravični proporčni sistem, a le pod pogojem, da se določi dovolj visok vstopni prag.

Zakaj? Ker PD noče imeti nikogar na levi, ki bi ga kritiziral in spodbujal, oziroma predstavljal socialistično obarvano alternativo, interese delovnih ljudi in manjšin.

Ker smo že pri manjšinah, naj bo jasno, da nas vodo spet vodili žejne čez vodo s problemom slovenske zastopanosti. Tudi zato, ker nimamo jasnih idej in skupnih stališč. Senatorka Rojčeva že leto dni napoveduje nekakšno “študijo” o tem, a je doslej ni objavila, niti razkrila, kakšne rešitve predlaga. Civilna družba pa se obotavlja brez besed.