Contejeva rožnatorumena vlada je predstavila svoj program. Po pričakovanju ni velikih novosti, le nekaj smetane na star program neoliberalcev in finančnega kapitala EU/NATO.

 

{jcomments on}

 

 

Glede migrantov je vlada sprejela razsodnejše metode, brez Salvinijevega slepomišenja in sejanja rasističnega sovraštva. Z EU bo delila prebežence, v zameno zahteva evropsko financiranje izgona nezaželjenih priseljencev. Tudi ne spreminja pristopa do libijskih koncentracijskih taborišč in mučilnic, ki si jih je zamislil “dem” Minniti v času Renzijeve vlade. Na trgu dela vse po starem, bliža se huda recesija in delavce bodo metali na cesto tako kot prej in še bolj kot prej. Zato pa se vlada dobrika okoljevarstvenikom in napoveduje vračanje k prodaji hrane brez pakiranja in plastičnih vrečk. Skratka, nekaj cukrčkov za propagando.

 

Je pa vendarle res, da so si ljudje oddahnili, ker ni več Salvinija, čeprav je združena desnica nevarnejša kot prej, čeprav obljublja v bistvu enako politiko kot “democrats” in zavaezniki petih zvezdic. Izmislili so si tekmovanje med “evropeisti” in “suverenisti”, kakor če diskriminanta bi ne bil fašizem in imperializem, pač pa podrejanje EU, kakor je danes.

PD skuša izrabljati to, da je mnogim odleglo ob Salvinijevem odhodu (čeprav je še bolj nevaren kot prej) in upajo, da se jim bo podpora povečala. Tu pa je štrene zmešal preračunljivi Matteo Renzi, ki je PD razbil, napovedal oblikovanje svoje stranke, medtem ko ima že svoje parlamentarne skupine. Renzi je tako dosegel dvojni cilj. Ošibil je sedanje vodstvo PD, obenem pa postal jeziček na tehtnici v vladni koaliciji. Že je napovedal, da bo Contejevo vlado podpiral do volitev predsednika republike, se pravi 2022. Še dve leti in pol, skoraj do konca mandatne dobe.

Kaj hoče? Seveda želi vplivati na izbiro novega državnega poglavarja, od katerega je odvisno imenovanje novih vlad. Kot kandidata za Kvirinal sta se omenjala Romano Prodi in sam Giuseppe Conte, zdaj pa ima adut v roki Renzi in ga bo očitno zaigral ob pravem trenutku. Hkrati koketira z ostanki Berlusconijevega gibanja, da bi os vladne koalicije čimbolj pomaknil proti desnici.

Možnih scenarijev je več. Prva preizkušnja za rožnatorumeno koalicijo bo krčenje števila parlamentarcev, ki ga črički vztrajno in trmasto zahtevajo. Ker morajo svojim volilcem dokazati, da se niso spremenili in prilagodili “eliti”, saj kasto tolčejo po glavi. V resnici pa jim krčenje parlamenta pomaga pri prikrivanju bodočih neuspehov. Saj upajo, da bo krčenje potrdil ljudski referendum, ki bo za Di Maia, Di Battista in druge prava volilna kampanja.

Vendar mora krčenje števila parlamentarcev pospremiti novi volilni zakon. Drugače ne gre. In ob tem se lomijo kopja med pristaši proporčnega in večinskega sistema. Proporčni sistem odslikava razmerja v družbi in daje parlamentu vso moč, da v svoji notranji dialektiki doseže kompromis, ki je potreben za vladanje v državi. Zanj je večina v gibanju 5 zvezdic in del “demokratov”, za večinski sistem (“Takoj po objavi volilnih izidov morajo vsi vedeti, kdo bo vladal.”) pa je stara garda PD (Prodi, Veltroni, D’Alema) in vsa desnica s Salvinijem na čelu. V PD upajo, da bodo ohranili čimveč elementov njihovega priljubljenega “Rosatelluma”, ki je proporčen a z većinsko nagrado in vstopnim pragom, ki proporčnost tako izkrivljata, da je skoraj ni opaziti in čutiti.

Salvini očitno hoče pogojevati snovanje novega volilnega sistema, zato grozi s svojim “večinskim” referendumom, ki naj bi Rosatellum očistil proporčne navlake. Zato potrebuje sklep petih dežel, kar ni nemogoče. Liga nadzoruje in vlada v Lombardiji, Venetu in Furlaniji Julijski krajini, desnica z ligo pa v Liguriji in Sardiniji. Zadostuje za izsiljevanje kompromisa.

Mimogrede. V tem okviru naj bi parlament odločal tudi o zastopanosti slovenske manjšine… Dejansko smo Slovenci zamudili vse vlake, ki so oddrdali s postaje. Možnosti, da bi jih dohiteli na naslednji postaji je tako malo, da jih skoraj ni. Zato se zdi optimizem, ki ga trosijo občila in prijatelji PD zares odveč.

Pri vsem tem nekaj manjka: levica. Ne tista, ki je pobrala drobtinice z mize PD in Gibanja 5 zvezd, pač pa alternativna levica, ki se bori proti kapitalu, za koristi delovnih ljudi, za uresničitev italijanske napredne ustave, skratka za korenite spremembe dosedanje politike, začenši z vrnitvijo pravic delavcev in upokojencev in krepkim posegom države v gospodarstvo, v brk bruseljskim prepovedim.

Ta levica obstaja, njeni volilci so v tisti polovici državljanov, ki se zaradi razočaranja sploh ne udeležuje volitev, a so se oglasili in izkazali pred tremi leti, ko smo vsi skupaj ubranili ustavo. A ne najde skupnega jezika, se prepira za prvorojenstvo in tone v morju razočaranja.

Dolžnost komunistov je, da so katalizator, hrbtenica obnovljene enotnosti vseh zares levih sil. Enotnosti, ki ne pomeni zopetno snovanje nove stranke, pač pa najrpej akcijsko enotnostt za skupne nastope ob ključnih problemih, ko se utišajo polemike in psovke in zaživi dialektika, ki priznava načelo enotnost v raznolikosti. Nastop na volitvah je zadnji problem, prej je treba zorati ledino in posejati zdrava semena.

Preiti moramo od lepih pozivov k dejanju. Ki se mu pravi pogovor, dogovarjanje, približevanje enotnosti korak za korakom. Tokrat ne smemo zgrešiti, ker popravnega izpita ni.