Zid med Izraelomm in Libanonom.

Trideset let mineva od dne, ko je vzhodnonemški minister Schwabowski sporočil javnosti, da so meje z zahodnim Berlinom odprte. Berlinski zid ni bil več potreben in so ga v nekaj dneh porušili. Postal je simbol krize in konca eksperimentov „realnega socializma“ in združitve Nemčije v velesilo. Zgodovina Evrope se je spremenila. Kako?

 

{jcomments on}

 

 

 

Zgodba je znana. Bilo je poletje 1989. V ZSSR je vladal Mihajl Gorbačev, ki je napovedoval korenite reforme in liberalizacijo gospodarstva. Obiskal je Kitajsko in izruhnili so nemiri na Tienanmenu. Srečal se je z ameriškim predsednikom Reaganom, ki mu je obljubljal pomoč, če privoli v nemško združitev. Verjel je obljubi, da NATO se ne bo približal ruskim mejam.

Tisto poletje je veliko vzhodnih Nemcev dopustovalo na Jadranu, ob Balatonu ali v Bolgariji. Domov grede so oblegali mejno žico z Avstrijo in Madžarska jim je dovolila prost prehod. V DDR so se medtem vrstile demonstracije z zahtevo po združitvi nemškega naroda. Rušenje berlinskega zidu je bilo simbol te spremembe, ko je Zvezna republika Nemčija s kanclerjem Kohlom dejansko anektirala razpuščeno DDR. Brez mednarodnega dogovarjanja, le zvezni ustavi so dodali pet novih „Landerjev” in dveh Nemčij je bilo konec, kakor tudi socializma. Tistega s človeškim obrazom in onega drugega, z deficitom potrošnega blaga in osebnih svoboščin. V krvi se je zrušil tudi samoupravni socializem v Jugoslaviji.Sledile so krvave vojne na Balkanu, da bi obglavili tudi gibanje neuvrščenih in ves svet podredili imperialističnim velesilam.

Dogodek v Berlinu je imel svoja epiloga s pučem v Romuniji, kjer so ubili predsednika Ceausescuja z ženo in z razpustitvijo ZSSR, ki jo je simbolično ponazarjal spust rdeče zastave s kremeljskega stolpa.

Kaj se je zgodilo potem? Kakšne so bile posledice teh zgodovinskih dogodkov?

Mnogi so hiteli s trditvijo, da je socializma konec, pravzaprav da je konec zgodovine in da bo poslej edini zmagoviti družbeni model tržno gospodarstvo z liberalnim predznakom, se pravi kapitalizem. Tako je trdil ameriški zgodovinar japonskega porekla Francis Fukujama, pa se je z leti premislil.

Šlo je za propagandistične trditve, ki niso upoštevale resničnosti. Propadel je sovjetski model, ne pa ideje socializma in komunizma. Te so ostale in se razvijale na Kubi, v Vietnamu, Indokini, na Kitajskem, mnogokje v Latinski Ameriki, v Nepalu, v dobri tretjini indijskih držav… Tajnica indijske komunistične partije se je nekoč pohvalila, da komunisti na indijski podcelini vladajo 300 milijonom ljudi, torej več kot jih je v ZDA. Trenutno živi v tranziciji k socializmu več kot tri milijarde ljudi.

Na Zahodu je kriza „realnega socializma“ pretresla levico kot še nikoli prej. Kapitalisti so namreč razumeli, da jih vzhodni blok ne ogroža več, torej ni več potrebna koncesija socialnih storitev in uslug, ki so bile rezultat strahu pred grožnjo socializma. Začelo se je obdobje klestenja welfare in sploh pravic delovnih ljudi. Cilj je bil spet dobiček na najvišji možni stopnji. Brez ovir.

Levica bi bila morala tedaj strniti svoje vrste in braniti dosežene pravice, a so se ponekod njeni voditelji ustrašili in iskali bližnjice v spreobračanju. Tak je primer mladih voditeljev KPI, največje in tudi najbolj originalne komunistične partije kapitalističnega sveta. Prepričani, da bodo prišli zlahka na oblast, če se prelevijo v liberlane demokrate, so razpustili KPI, se predali kapitalističnemu sistemu in stopili na pot mutacij: PDS, DS in končno PD, ki je zdaj v zadnji fazi, ko žanje poraz za porazom. Saj volilci med slabo kopijo in izvirnikom izberejo slednjega, ki se mu pravi Salvinijeva desnica s priveski.

Lagali bi, če bi ne priznali tudi, da je bil sicer pogumni poskus obnove komunistične stranke v Italiji zaradi razprtij, sektaštva in nedorečenosti, dejansko obsojen na propad.Komunstična diaspora je sedaj razklana in šibka kot še nikoli prej.

Drugod po Evropi ni bilo tako. Komunisti so ubrali druge poti, iskali nova zavezništva, ponekod pogojujejo vlade, kot na Portugalskem, na Cipru in v Skandinaviji, drugod so pomembna parlamentarna opozicija.

Medtem se je v svetu zgodilo marsikaj. Ni bilo konec zgodovine, kakor so trdili nekateri. Največji narod na svetu, Kitajci, so analizirali vzroke propada socialističnega modela ZSSR in ubrali nove poti. Vrnili so se k Leninovim in Buharinovim idejam o tržnem gospodarstvu pod državnim vodstvom (NEP). Kitajska je na ta način danes najrazvitejša industrijska država na svetu, finančni mogotec, ki pogojuje politiko na planetu ter kljubuje ZDA v okviru neformalne povezave BRICS, v kateri so še Indija, Rusija, Južna Afrika in nekatere države Latinske Amerike.

V Rusiji vladajo Putinovi „narodnjaki“, vendar so komunisti močna opozicija, ki vlada v marsikateri izmed zveznih republik.Kakor prej SZ je Rusija obdana z vojaškimi oporišči NATO, na njenem pragu Zahod podpira neonacistično in vojnohujskaško Ukrajino.

Padec oziroma rušenje Berlinskega zidu proslavljajo in kujejo v zvezde propagandisti imperializma, molčijo pa pred dejstvom, da je na svetu trenutno več kot 170 zidov, ki ločujejo narode in ozemlja. Zidovi in pregrade, ki so večji, daljši in nevarnejši od berlinskega.

So zidovi, ki preprečujejo revnim svetovnim sirotam, da bi se približali bogatemu svetu. Ziod med ZDA in Mehiko meri več kot 3 tisoč km, zid med Judi in Palestinci v Sveti deželi pa več sto kilometrov. Balkan je kar prepreden z zidovi in bodežimi žicami: med Slovenijo in Hrvatsko, med Madžarsko in Srbijo, med Makedonijo in Grčijo, med Bolgarijo in sosedami. Pregrade so postavili celo sredi reke, če so preko nje plavali migranti…

In še. Zidovi ločujejo Španijo in Maroko, Avstrija je postavila pregrade na svojih mejah. Nevidna pregrada pa ločuje afriške obale Sredozemlja od Evrope, vmes je mokro pokopališče, kjer so morski psi požrli več tisoč fantov, žena in otrok, ki jim ni bilo dano, da bi se rešili vojn in lakote ter dosegli evropske obale.

Kapitalistični svet ne cveti. Prav nasprotno. Potrebuje osvajalne vojne, da po nizkih cenah pridobi energetske vire in poganja svoja gospodarstva. Od tod vojne v Afganistanu, Iraku, Siriji, Libiji, Ukrajini… Kljub temu pretresajo kapitalizem hude krize. Prva je bila leta 2008 in je trajala skoraj do danes, a se že napoveduje nova, morda še hujša kriza za prihodnje leto 2020. Zato si skuša finančni kapital zagotoviti pogoje dela s krčenjem svobode in demokratične soudeležbe delovnih ljudi. Ponekod državljani iščejo rešitev na desnici, v rasizmu in nasilju, drugod pa se delovni ljudje množično upirajo, kot v Latinski Ameriki.

Zaman so poskusi malomeščanskih strank, da bi obsodile komunizem in ga postavile na isto raven z nacizmom, tudi z divjim potvarjanjem zgodovine, pri čemer Italija in Slovenija nista med zadnjimi.

Komuniste, socialiste, ostale napredne ljudi čaka trdo delo, ker je nasprotnik močan in razpolaga z ogromnimi sredstvi in oblastjo. Ne more, ne sme nas ustrašiti neuspeh na volitvah. Kajti poraženi smo bili v Umbriji, a smo zmagali v nemški Turingiji. In na Portugalskem, v Argentini, Boliviji… Medtem gorijo Čile, Ekvador in Haiti. Občila skušajo vse to prikriti, vendar novice vseeno krožijo in navdajajo z upanjem.

Kakor Mojzesove Izraelce nas čaka dolga pot preko puščave, da dosežemo „obljubljeno deželo“. Razlogov za obup res ni. (sts)