Kdor čaka, tudi dočaka. Po dolgih letih jalovih polemik in ločevanja ter improviziranih poskusov predvolilnih zavezništev se je večina komunistov in opredeljenih levičarjev odločila in skilicala v Rimu skupščino „opozicijske levice“, ki je privabila ogromno ljudi, saj jih je nekaj sto moralo ostati pred gledališčem, kjer je potekala. Mnogi so ji sledili preko internetne povezave ali prisluhnili pozneje z registracijo vseh posegov. Zaključek je kar se da preprost: akcijska enotnost ob skupnih ciljih, sklic podobnih enotnih skupščin po deželah in organizacija skupne demonstracije konec januarja.

 

{jcomments on}

 

Sklicatelji skupščine so bili trije: KPI, Delavska komunistična stranka in Protikapitalistična levica. Na poziv se je odzvala množica drugih skupin, gibanj in krožkov. Omeniti velja stranko „Oblast ljudstvu“ (Potere al popolo), Stranko komunistične prenove, bazične sindikate, feministična združenja, delegacije zaposlenih v kriznih podjetjih ILVA iz Taranta, Whirpool in drugi. Sodelovanje je odklonila samo komunistična stranka Marca Rizza.

Na shodu so spregovorili prof. Ferrando, Giorgio Cremaschi, Maurizio Accerbo in mnogi drugi. Zaključke je povzel državni tajnik KPI Mauro Alboresi, ki je tudi napovedal oblikovanje koordinacijskega odbora opozicijske levice in sklic skupne demonstracije 24. in 25.januarja prihodnjega leta.

Vsi so poudarili, da je akcijska enotnost prvi korak, ki mora voditi v novo dejavnost in organizacijo nastopov v družbenih konfliktih.

Udeleženci skupščine imajo o marsičem različna mnenja, vendar je skupno geslo „enotnost v raznolikosti“.

Na področju zunanje politike se vsi strinjajo, da mora Italija umakniti svoje vojake iz tujih vojnih področij, odpovedati se mora nakupu dragih vojnih letal F36, zapustiti agresivni pakt NATO.

Kapitalizem rešuje svojo krizo na koži delovnih ljudi in z večanjem revščine. Cilj opozicijske levice mora biti krčenje delovnega urnika ob enaki plači, država mora poseči v gospodarstvo tudi s potrebnimi nacionalizacijami strateških vej gospodarstva ter podjetij v krizi, ki so last multinacionalk ali jih selijo na tuje, kjer je delovna sila cenejša in jo je mogoče izkoriščati še bolj surovo.

Četrta industrijska revolucija mora biti priložnost, da se uveljavijo pravice delavcev in zaščiti okolje, ne pa dobičke finančnega kapitala.

Vsi skupaj zahtevamo odpravi „odlokov o varnosti“, ki močno krčijo svoboščine državljanov. Preklicati je treba zločinske dogovore z Libijo, kjer delujejo koncentracijska taborišča za migrante. Zavzemamo se za skupen boj italijanskih in tujih delavcev za svoje pravice, proti rasizmu in ksenofobiji.

Zahtevamo odpravo pokojninske reforme ministrice Fornero in tak socialnovarstveni sistem, da bodo zajamčene tudi pravice mladih rodov. Francija, ki take reforme odklanja tudi s splošno stavko, nam je lahko za zgled.

Borimo se proti drugi Contejevi vladi tako, kakor smo nasprotovali prejšnji, saj (ne glede na zavezništva) vodita neoliberalne politike v korist evropskega kapitala in svetovnega imperializma.

Akcijska enotnost naj se izkaže tudi na terenu, zato se bodo v kratkem sestale podobne in tudi razširjene skupščine po deželah in pokrajinah. Navedeni program bo mogoče razširiti in izpopolniti.

Na delo, torej! Storjen je bil prvi korak, toda pot je še dolga in strma.