Za razmere na Srednjem vzhodu se je nekoč uporabljala definicija „Velika igra“ na šahovnici, kjer niso padale figure, temveč glave ljudi, malih in velikih. Vse za strateške položaje, ki omogočajo prevlado v tem delu sveta in izkoriščanje bogatih zalog energetskih virov: nafte, plina, rudnin in vode.

V ta okvir in še širše spadajo zadnji dogodki med Iranom in ZDA.

 

{jcomments on}

 

Pojdimo po vrsti. Iran, nekdanja Perzija, ni arabska država, je pa muslimanska, pripada šiitski manjšinski ločini. Je velikega strateškega pomena od nekdaj, posebno pa zdaj, ker nadzoruje ormuško ožino, skozi katero gre večina tankerjev z nafto proti Zahodu. Sam Iran ima ogromne zaloge nafte in plina.

Nekoč so bile te zaloge last „sedmih sester“, zahodnih multinacionalk, a jih je nacionaliziral demokratično izvoljeni predsednik Mosadeq, pred skoraj 70 leti. Na oblasti je ostal le dve leti, na kar ga je zrušil državni udar pod režijo ameriške CIA in britanske MI6. Zahod je potreboval nafto in njene dobičke, zato je namesto demokratično izvljenega predsednika postavil na prestol svojo lutko, šaha Rezo Pahlavija, ki je na oblasti ostal do islamske revolucije ajatolaha Homeinija, ki je prišel iz Pariza, kjer je živel v izgnanstvu. Odnosi ZDA so se zaostrili, Iran je začel raziskovati jedrsko energijo in bogatiti uran. Zahod mu je ponudil pogodbo in sodelovanje, če se temu programu odpove. Pogodbo so podpisali, a jo je preklical – ne da bi se posvetoval z zavezniki – samopašni ameriški predsednik Donald Trump. Ta je ves čas predrzno igral na bližnjevzhodni šahovnici, od Sirije do Iraka, pri čemer se je naslanjal na tesni zaveznici Katar in Saudsko Arabijo. Kri je lila v potokih, tako v Sirji, kakor v Jemenu. Pri tem so ZDA in Izrael brez sramu igrali na karto Islamske države (Daesh), kakor svoj čas tudi z Al Qaido v Bosni, Kosovem in Sudanu. Trump je prevaral Kurde, ki jim je obljubljal samoodločbo, a ga je zanimala le njihova nafta, ki jo sedaj prodaja, da lahko financira svoje vojaške pustolovščine.

V teh pogojih si je privoščil, po pripovedovanju iraškega premierja Abdula Mahdija, gnusno prevaro. Iračane je prosil, naj posredujejo v Iranu, da bi se pogovorili o mirni rešitvi medsebojnih sporov. Na pogajanja je v Bagdad povabil poveljnika iranske nacionalne garde generala Suleimanija. Ta je prispel s civilnim letalom, a so ga pred bagdadskim letališčem ubili z brezpilotnim letalom. Masakrirali so tudi njegove sodelavce.

Svet je bil na robu velike vojne, a je očitno prišlo do umazanega kompromisa. Iranski islamski fanatiki, ki se jim je oblast majala zaradi množičnih demonstracij proti režimu, so na ves glas napovedali maščevanje, vendar se je vse izteklo z ducatom raket na ameriško oporišče, ki pa je bilo predhodno obveščeno. Medtem so po pomoti sestrelili ukrajinsko letalo in ubili 176 ljudi. Ko so morali napako priznati, se je ljudska jeza spet razbesnela. Umor generala Suleimanija in napovedano maščevanje so bili pozabljeni. Ostaja pa napetost, ki ji ni primera.

Iraški premier Mahdi je jezen sklical parlament v Bagdadu, ki je z veliko večino izglasoval resolucijo, ki zahteva takojšen odhod zahodnih čet iz države. To pomeni vseh: ameriških, italijanskih, nemških in tudi slovenskih. Vendar so se umaknili samo Slovenci (6 inštruktorjev), ostali pa, začeni z Amerikanci, se na sklepe demokratično izvoljenega iraškega parlamenta lepo požvižgajo. Navsezadnje so v Irak prinesli „demokracijo“, a ne za ljudstvo, pač pa zase. ZDA so celo zahtevale od Iraka, naj jim plača odškodnino za več kot desetletno zasedbo države. In se nikakor ne nameravajo umakniti. Kvečjemu bodo „umaknili“ premierja Magdija in njegov parlament…

Vendar je to kronika zadnjih dni. Vprašati pa se moramo, kje je globji smisel napetosti, ki jo ZDA razpihujejo na Srednjem vzhodu. Kaj je pravi cilj njihove agresivnosti?

Po splošnem mnenju izvedencev je Trumpova tarča drugje. Ime ji je Svilena pot, se pravi širokopotezni načrt Kitajske, da se z moderno infrastrukturo poveže z Evropo preko Srednjega vzhoda in Iran je tu ključnega pomena, glavno vozlišče Svilne poti, ki bi gospodarsko povezala Evrazijo in potisnila ZDA v kot. Kitajska je z Iranom sklenila posle za 400 milijard dolarjev.

Drugo pomembno vozlišče Svilne poti, ki ne pomeni samo trgovine, pač pa široke izmenjave surovin, energetskih virov, znanja in tehnologije, razpredene in razpršene investicije, pa je Trst z jadranskimi lukami.

Zato nas zanima, kaj se dogaja tam, na Srednjem vzhodu in kaj vv Sredozemlju, kjer ostaja v ospredju Libija s svojo vojno „po naročilu“ in novo razdelitvijo naftnih polj.

Italija pri vsem tem samo čaka, če ji pade kaj z mize. In se boji novega vala migracij.