Pa smo spet tam, pri „mesecu sovraštva“ in izkoriščanja sprevržene zgodovine za trenutno politično rabo. Tokrat kar od 10.februarja, ko se uradna Italija spominja „fojb in drugih dogodkov na vzhodni meji“,le da bo tokrat sprenevedanje trajalo skoraj pol leta, do 13.julija, ko bo v Trstu državniško srečanje ob stoletnici požiga Narodnega doma.

{jcomments on}

Tokrat so ponarejevalci zgodovine za lastne umazane interese občutili večje kritje in podporo, saj je evropski parlament pred nekaj meseci uradno izenačil nacizem in komunizem ter povabil vse evropske narode, naj se tej novi inačici zgodovine čimprej prilagodijo. Navsezadnje poteka letos 75-letnica konca druge svetovne vojne in smo že slišali po javnem televizijskem omrežju RAI2, da so Auschwitz osvobodili Američani, SZ pa naj bi itak bila kriva za drugo svetovno vojno. Tudi v Sloveniji poteka podobno sprenevedanje, saj je višje sodišče dejansko rehabilitiralo gen. Leona Rupnika, vodjo domobranskih SS pomožnih enot, pred tem pa tudi ljubljanskega škofa Rožmana, navdihovalca bele garde. Slednjega proslavljajo goriški slovenski antikomunisti celo v Kulturnem domu, posvečenem mučeniku fašizma Lojzetu Bratužu.

V tem vzdušju naj ne čudi preveč, če na obletnico mirovne pogodbe, ki je poraženo Italijo vrnila v skupnost omikanih narodov in ji prihranila sramotno vojaško delitev, ki so jo namenili Nemčiji in Avstriji. Vse to zahvaljujoč se odporništvu in torej komunistom, ki so bili v njem glavna in gonilna sila.

Vsako leto ponarejevalci zgodovine, ki upajo, da se bodo njihove leži prijele, vsaj med mlajšimi pokolenji, dodajajo nove laži že ponovljenim lažem. Ni jim več za to, da bi v nedogled večali število „žrtev“ povojnih pobojev v fojbah, s katerimi sistematično in načrtno brišejo zločine italijanskih fašistov, od Raba do Rižarne, od bazovske gmajne do Gramozne jame. Zdaj obračajo zgodovino tako, da bo kaj kmalu začelo veljati, da smo Slovenci s svojim terorizmom krivi za italijansko okupacijo in zatiranje. Od tod zadnja novost, češ da smo si sami požgali Narodni dom, oziroma, da so ga požgali „jugoslovanski teroristi“, ki naj bi streljali na množico z oken, ubili častnika italijanske vojske Casciano in nato zanetili požar, da bi tako prikrili skladišča orožja in eksploziva v hotelu Balkan.

Mimogrede, tako skušajo vnaprej preprečiti rehabilitacijo bazovskih junakov, ki so bili ustreljeni deset let pozneje kot „teroristi“ in si jih ta oznaka uradno še drži tudi v demokratični povojni Italiji. Nesramnost je presegla vsako mejo s trditvijo fašistov Casapound, češ da so Pinko Tomažič in drugi obsojenci drugega tržaškega procesa, ustreljeni na Opčinah decembra 1941, tri leta pozneje sodelovali pri povojnih pobojih…

Seveda imajo letošnje špekulacije in izzivanja svoj jasen namen: onemogočiti ali politično pogojevati obeleževanje stoletnice požiga Narodnega doma in njegovega vračanja Slovencem v Italiji, kar naj bi se zgodilo 13.julija ob srečanju predsednikov Mattarelle in Pahorja.

Težko se je znebiti vtisa, da dobro načrtovana in uglašena kampanja z medijskim in institucionalnim kritjem tržaške občine, ni bila zrežirana v krogih, ki so visoko nad ezulskimi združenji. Navsezadnje so te organizacije z Lego nazionale vred majhne skupnosti, ki živijo od državnih prispevkov in drugih privilegijev. Nameni niso niti tako skrivnostni. Pokvariti srečanje dveh predsednikov in po možnosti doseči, da bo za spravna dejanja sicer dovzetni slovenski predsednik sprejel predlog, naj gre k bazovskemu šohtu se poklonit „žrtvam titovskega nasilja“. Temu se je namreč njegov predhodnik Danilo Turk izognil tako, da je dal protipredlog o obisku Narodnega doma, kjer se je vse začelo in nato pred spomenikom istrskim beguncem blizu železniške postaje.

Neglede na vse pa bi bilo sprevrženo, da bi Boruta Pahorja spravili k šohtu, ne da bi se italijanski predsednik prej poklonil spominu žrtev na Rabu, v Gramozni jami ali vsaj na bazovski gmajni, kjer naši junaki še vedno čakajo na rehabilitacijo oziroma razveljavitev smrtne obsodbe. Diplomacija terja določeno uravnovešenost, mar ne? Pa si res mislimo, da moramo biti tiho in pridni, požirati vse, da nam dajo … kanček olajšanega zastopstva?

Zgodba o „slovenskem samopomilovanju“ in „samosežigu“ pa ima tudi drug namen: metati polena pod noge projektu o vračanju Narodnega doma Slovencem. Kar je sicer hvalevredno, a tudi vprašljivo dejanje.

Zakon št.38 iz leta 2001 o zaščiti slovenske manjšine določa namreč vračanje treh domov: Trgovskega doma v Gorici, Narodnega doma pri sv.Ivanu in osrednjega Narodnega doma. Svetoivanski Narodni dom je bil obljubljen že v Londonskem memorandumu leta 1954, torej pred 65 leti, in ga še niso vrnili. Dosežen je bil načrt in upati je, da ga bomo imeli čez nekaj let… Trgovski dom nam dajejo na razpolago…po obrokih. Je pa hvalevredno, da se pri tem držijo črke zakona, ki določa, da bo zanje skrbela dežela.

Pri vračanju osrednjega Narodnega doma v tržaškem središču pa se je muzika spremenila. Zakon pravi, da bo na razpolago slovenskim in italijanskim organizacijam, začenši z Narodno in študijsko knjižnico, skladno z njegovo namembnostjo in po dogovoru z Deželo in Univerzo.

Po domače povedano. Narodni dom bi postal deželna lastnina in bi ga Slovenci (predvsem NŠK) dobili v uporabo po izselitvi Visoke šole za tolmače in fakultete tujih jezikov. Pred 19 letiu je rektor izrazil upanje, da bo fakulteta dobila svoj sedež nekje v starem pristanišču, ki je blizu postaje in Silosa, v eni izmed praznih zgradb. Vendar so špekulacije s starim pristaniščem tak donosni posel, da za fakulteto najbrž ne bo prostora. Ponujajo jim druge lokacije, ki pa niso navdušujoče in videli domo, ali jih bo univerza sprejela. Vsekakor pa bo morebitna izselitev trajala dlje časa, več let.

Zdaj nenadoma govorijo, da bodo poslopje v ul. Filzi, dali Slovencem v last. Najbrž bi morali oblikovati posebno podjetje ali ustanovo, ki bi postala lastnik nepremičnine, jo popravila, posodobila, prilagodila, upravljala, plačevala davke …

Popravilo poslopja bi gotovo stalo več milijonov evrov. Govori se, da bi se moral Narodni dom vrniti v prvotno obliko, s hotelom, restavracijo, kavarno in podobnimi gospodarskimi dejavnostmi, da bi se sploh lahko vzdrževal.

Kaj pa, če nam to ne uspe? Če nimamo dovolj denarja? Ga pričakujemo iz Slovenije? Iz Italije?

In če na koncu ugotovimo, da gospodarsko ni uspešno, ga bomo prodali? Komu?

Bogve zakaj nas navdaja občutek, da bo 13.julija letos prišlo do „velike predstave“, glasnih obljub, simboličnih stiskov rok in objemov, potem pa bomo čakali še leta. Kot Narodni dom pri sv.Ivanu…