Konec mesca bo Slovenija imela novo vlado, ki jo bo vodil Janez Janša. To njegova tretja vlada, ki bo soupadala s ponovnim predsedovanjem EU. V vladno koalicijo z Janševo SDS so vstopile stranka katoliške desnice NSI in dve stranki bivše vladne večine, upokojenska DESUS in sredinska SMC. Ker bosta vlado podprla tudi oba poslanca narodnih manjšin ima Janša na papirju zagotovljeno večino v parlamentu. Podporo mu nekako obljubljajo tudi nacionalistični poslanci SNS. Res je za Janšo glasovalo 52 od skupnih 90 poslancev. Proti jih je bilo 31.
{jcomments on}
Od osamosvojitve je Slovenija imela 14 vlad, kar pomeni, da so se vlade zamenjale na polovici mandata, po dveh letih. Tudi tokrat je bilo tako. Premier „levosredinske manjšinske vlade“ Marjan Šarec je namreč nepričakovano odstopil in na glaas zahteval predčasne volitve. Nekdanji komik je namreč spoznal, da ni sposoben usklajevati dela v koaliciji neoliberalnih, sredinskih in levih strank, posebno še, ker se zaradi pogodbe z opozicijsko Levico ni mogla sprenevedati in varati javnosti.
Šarčeva večina ni marala pogodbe z Levico, vendar je bila vanjo prisiljena, sicer bo se nikoli ne rodila. Koalicija namreč ni imela večine v parlamentu in je glasove Levice še kako potrebovala. Vendar so koalicijske stranke okoli Šarca upale, da bodo Levico pripeljaleejne čez vodo in da jim ne bo treba spoštovati sprejetih obveznosti, v glavnem socialnega značaja. S stisnjenimi zobmi in nasprotovanjem kapitala in podjetnikov so sprejeli zakon o minimalni plači, zalomilo pa se je pri odpravljanju obveznega dopolnilnega privatnega zdravstvenega zavarovanja. Levica je zahtevala, naj se to spako, da morajo Slovenci plačevati privatnim zavarovalnicam mesečno premijo za storitve, ki bi jih moralo itak zagotoviti javno zdravstvo. Za zavarovalnice je to bil velik zalogaj in so pritisnile na stranke in poslance, naj tega ne naredijo. Šlo je za več kot milijardo evrov dobička! Pomisleki so naraščali, medtem pa je Šarčeva večina iskala nove zaveznike na desnici. Navsezadnje je bila naveza z desnico prva Šarčeva opcija in se ji je odpovedal samo, ker vodja demokristjanov Tonin ni bil zadovoljen z doseženim kompromisom. Z Levico pa so itak podpisali pogodbo s figo v žepu.
Levici ni preostalo drugega, kot da se sprijazni s stanjem in ga vzame na znanje. Šarcu so krščanski demokrati obljubili podporo, na razpolago pa so bili tudi Jelinčičevi nacionalisti.
Pritiski finančnega kapitala, ki je računal na nove privatizacije in usluge, so bili čedalje močnejši in poslanci sredinskih liberalnih strank so začeli popuščati. Predvsem ministri Šarčeve stranke LMŠ, ki so drug za drugim napovedali svoj odstop.
Šarec jih je hotel presenetiti s svojim odstopom in grožnjo o predčasnih volitvah, saj so raziskave javnega mnenja kazale, da bi Desus, Smc in Stranke Alenke Bratušek le stežka presegli volilni prag. Poslanci teh strank so se zbali za lastno kariero in so začeli mežikati na desno, k rešilnemu pasu, ki jim ga je vrgel Janša, nesporni vodja slovenske desnice.
Požrli so svečano obljubo, da se z Janševo stranko ne bodo povezovali in sklenili dogovor. Edino stranka Alenke Bratušek ni stopila v novo koalicijo, a se ne ve, ali je niso hoteli ali pa želi ostati v opoziciji. Tokrat se glasovanja njeni poslanci niso udeležili.
Vsekakor bodo v opoziciji ostali poslanci Levice, Socialnih demokratov in Liste Marjana Šarca, najbrž pa tudi kak poslanec strank liberalnega centra, ki mu Janševa politika ni všeč. Mednje spada gotovo Jani Moderndorfer.
Padle so maske. Cerarjevi sredinci in upokojenska stranka z novo voditeljico Ano Pivec bodo prevzeli ministrstva v Janševi vladi, kakor tudi demokristjani Mateja Tonina, ki bo kljub nasprotovanju evroposlanke Ljudmile Novak postal obrambni minister z nalogo, da v Sloveniji uvede naborno vojsko.
Kaj si lahko pričakujemo od nove vlade, ki bo Slovenijo pridružila „višegrajski skupini“ vzhodnoevropskih držav z reakcionarnimi vladami? Janša ima pred seboj dve leti časa, zato se bo izogibal najbolj nepopularnim ukrepom, kvečjemu si bo skušal utrditi volilno bazo, pri čemer bo „kanibaliziral“ zaveznike liberalnega centra, ki so itak obsojene na izginotje. Najbolj zveste bo nagradil s kandidaturo na svojih ali na Toninovih listah, zato pa bodo morali plesati tako, kakor jim bo ukazal. Samostojne vloge si ne moremo pričakovati ne pri Desusu, niti pri SMC-ju.
Janša je za sedaj previden v izjavah, vendar mu je že nekaj ušlo o „popravljanju krivic“. Lahko si tudi pričakujemo večjo nestrpnost in manipulacije z zgodovino. Ni naključje, da je Zveza borcev opozorila na dejstvo, da je Janša izrazit sovražnik NOB in partizanov, oziroma oboževalec kolaborantov.
Na antifašističnih in naprednih silah je, da nehajo polemizirati med seboj in skušajo ustvariti, če so sposobne, levo alternativo desni vladi. Zato sta med njimi potrebna dialog in odgovornost.
Levica se bo o vsem tem odločala konec marca na svojem državnem kongresu, ki bo v sežanskem Kosovelovem domu.
