Spoštovani, smo v Senožečah, pred spomenikom rojaku Danilu Zelenu, vojaškemu vodji organizacije TIGR, ki se je prva v Evropi uprla fašizmu. Danilo Zelen se je rodil 9.julija 1907 v družini, ki je za tiste čase veljala za kar premožno in v kateri je bilo sedem otrok. Prve štiri razrede osnovne šole je končal v Senožečah, nato so ga starši desetletnega leta 1917 vpisali v Ljubljano v realko. Matural je leta 1925. Istega leta se je vpisal na univerzo na elektrotehnični oddelek tehnične fakultete, ki pa je ni redno obiskoval, saj se je ves predal boju proti italijanskemu režimu, ki je 1920 priključil Primorsko k Italiji. Danilo je tako postal formalno italijanski državljan in hkrati “emigrant”, čeprav je v vpisnih listih študentov pod rubriko narodnost vedno navedel “slovenska”. Zaradi njegovega aktivnega delovanja, ki je segalo od Notranjske, Krasa, Brkinov, Tolminske, Vipavske doline do stikov s tržaško BORBO ter delovanjem v Beogradu, je postal Danilo Zelen ena osrednjih osebnosti v boju za osvoboditev Primorske in priključitev k matičnemu narodu, saj je bil po pripovedovanju družine, soborcev in znancev za Primorsko pripravljen narediti prav vse. Zato so mu bili na sledi policija, italijanska vojska in gestapo, ki so ga iskali kot “ najbolj nevarnega terorista”. Vsi ga opisujejo kot inteligentnega, razgledanega in načitanega človeka, ki je bil zaradi prijetnega nastopa, elegantne, aristokratske drže priljubljen pri ljudeh, znal je pridobiti njihovo naklonjenost in zaupanje. Zaradi energičnosti, iznajdljivosti in pretkanosti je uspel delovati v različnih okoljih in situacijah, s čimer je uspešno prikrival svoje najpomembnejše delovanje znotraj TIGRA. Tako kot za mnoge druge je bila zanj usodna izdaja 13. maja 1941 na Mali gori pri Ribnici, ko se je s soborcema Ferdom Kravanjo in Antonom Majnikom zatekel v lovsko kočo. Tistega usodnega jutra so štirje karabinijerji in trije žandarji prišli pred kočo in zahtevali, da jim odprejo. Ker se ni nihče oglasil, so vstopili, takrat p je iz notranjosti strel zadel žandarja Pisorna. V strelskem obračunu sta bila ranjena Danilo Zelen in Ferdo Kravanja, a ker je bil med njimi dogovor, da živi ne bodo padli v italijanske roke, sta se ustrelila s pištolo, ki je smrtno zadela Danila Zelena, Kravanjo so pa ranjenega ujeli. Antonu Majniku je uspelo pobegniti. Tako je Danilo Zelen postal prva žrtev oboroženega boja po okupaciji Slovenije. Njegov soborec Ferdo Kravanja je bil iz Čezsoče in se je na fašistični teror odzval z uporom in maščevanjem. Še ne dvajsetleten je izvedel tri požige slovenskih šol, v katerih se je po okupaciji Italije učilo v italijanščini. Zaradi aktivnost v TIGRU in neumornega dela je postal del vodstva te organizacije ter prevzel nalogo povezovanja celic po vsej Primorski. Bil je sodelavec Danila Zelena ter v njegovem stanovanju v Ljubljani razmnoževal tigrovsko glasilo “Svoboda”. Pestra življenska pot Ferda Kravanje, v kateri kljub nevarnostim ni manjkalo srečnih naključij, ga je po aretacijah in zaporih v Srbiji leta 1941 pripeljala v Zagreb, od tam pa domov v Čezsočo, kjer se je priključil Soški legiji in se po njenem razpustu zatekel k učitelju Antonu Majniku v Ribnico, pri katerem se je skrival Danilo Zelen. Po spopadu na Mali gori, je Kravanja hudo ranjen obležal nezavesten in bil prepeljan v poljsko bolnišnico št.55 v Kočevje, kjer se je z lažnimi osebnimi podatki in imenom Djuro Jovanovič iz Chicaga izmikal pravi identifikaciji. Nato je bil premeščen v Splošno bolnico v Ljubljano, od koder so ga rešili prijatelji in aktivisti OF. Zaradi zaupanja, ki ga je pridobil s svojo aktivnostjo, je bil 1942 poslan na Tolminsko z nalogo, da sodeluje pri organizaciji in političnem delu na terenu. Takrat je prevzel ilegalno partizanski ime Peter Skalar. V času Kobariške republike je ustanavljal organizacije ljudske oblasti. 1944 je bil sekretar okrožnega komiteja KPS in tajnik okrajnega odbora OF v Tolminskem okrožju. V zadnjih dneh pred smrtjo 10. oktobra 1944 je bil v zaselku Paljevo nad Plavmi in na Baški planoti, kjer ga je med umikom patrulje fašistov iz nemške zasede zadel smrtnonosni strel. S tem se je končal njegov petnajstletni boj za osvoboditev Primorske in priključitev k matični domovini. Tretji v trojki z Danilom Zelenom je bil Anton Majnik, član odbora TIGR za Goriško. Imel je težko otroštvo in mladost, saj je moral komaj desetleten z družino iz Volč v begunstvo, kar ga je zaznamovalo z občutljivim in kritičnim odnosom do sveta ter ga kasneje oblikovalo v neuklonljivega borca proti fašizmu. Ko se je po preboju soške fronte 1918 družina vrnila domov v Volče, je bila aktivna v slovenskih društvih, predvsem na glasbenem in gledališkem področju. Anton se je izučil za učitelja, ter po ukinitvi slovenskega jezika v italijanskih šolah organiziral prvo prosvetno slovensko dejavnost in po vaseh učil otroke slovenske pismenosti ter krepil njihovo narodno zavest. Fašistični režim je zaprl slovenske politične, gospodarske in socialne ustanove, ukinil kulturna in prosvetna društva, kar je med drugim privedlo tudi do ustanovitve TIGRA. Anton Majnik je leta 1928 doma v Volčah ustanovil eno prvih celic TIGRA na Tolminskem, ki je skrbela za prenos in ilegalno razdeljevanje prepovedanega slovenskega tiska, knjig in časopisov, predvsem glasila Svoboda. Organizirali so šolske razrede, zbirali orožje in strelivo ter sodelovali v obveščevalnih akcijah. Zaradi nenehnega zasledovanja policije se je tik pred aretacijo s pomočjo prijateljev umaknil v Bohinsko bistrico in Jesenice. Ker na Jesenicah ni našel zaposlitve, je po enem letu sprejel učiteljsko mesto v Zvirčah v Suhi krajini, kjer je ves čas ohranjal stik s Tigrovci. Po šestih letih dela v Zvirščah se je na prošnjo Sokolskega društva preselil v Ribnico. Tudi tam je ves čas deloval za TIGR in v zgradbi svojega stanovanja uredil skrivališče za hrambo orožja, ki so mu ga prinašali Danilo Zelen, Ferdo Kravanja in Albert Rejec za njihove potrebe. Pred napadom na Jugoslavijo 6. aprila 1941 ga je doletela mobilizacija. Pred odhodom iz Ribnice je organiciral zemljanke na Mali gori, da bi tja prenesel orožje iz stanovanja. Po italijanski zasedbi Ribnice so ga zaupniki obvestili, da ga iščejo karabinerji, zato se je z Danilom Zelenom in Jožetom Zalarjem umaknil v bivak na Mali gori, kjer se jim je kasneje pridružil še Ferdo Kravanja, ki je pred tem zbežal iz zapora v Nišu. 12. maja 1941 se je trojica Danilo Zelen, Ferdo Kravnja in Anton Majnik odločila, da prenočijo v Česarkov koči na Mali gori, kjer so jih naslednje jutro obkolili. Majnika so ujeli in ga vklenili z verigami, a uspelo mu je zbežati in se umakniti na Veliko goro, kjer se je 1942 priključil partizanskim enotam in postal komisar čete, pozneje pa član štaba bataljona in bataljonski intendant.

Zaradi poguma, zanesljivosti in sposobnosti je po kapitulaciji Italije pomagal organizirati upravo v Ribniškem okrožju. Na zboru odposlancev slovenskega naroda 3. oktobra 1943 v Kočevju je bil odposlanec ribniškega okrožja. Umrl je pod streli domobrancev 21. novembra 1943, ko je po obisku pri prijatelju v Ribnici ponoči sam hodil po trgu in je na poziv domobrancev in Nemcev, ki so nadzirali kraj, naj se ustavi, začel bežati in ga je zadel domobranski strel. TIGR je bila prva organizacija upora, ki je znala pravilno oceniti protislovenske in protihrvaške ukrepe, ki jih je izvajal fašistični režim po zasedbi Primorske, Istre in Dalmacije. Nastal je iz zavednih ljudi, ki so verjeli, da lahko le z uporom potolčejo fašizem in osvobodijo svoje kraje. Privrženost in zvestoba tem ciljem je trojke Tigrovcev spodbujala, da so vztrajali in širili svoje delovanje ter se tudi po okupaciji Jugoslavije v večini pridružili partizanskim enotam in narodno osvobodilnemu boju. Spopad na Mali gori, ki je bil prvi odkrit vojaški spopad po fašistični okupaciji Slovenije, je bil uvod v junaško zgodovino slovenskega naroda, ki je na strani protifašistične koalicije še dodatno oblikoval svojo identiteto kot narod, ki se kljub števični skromnost ne preda in pusti pojarmiti. Zato globok poklon, spoštovanje in zahvala vsem ki so, tudi s svojim življenjem, prispevali k tej zmagi in svobodi. In kako je danes? Ti pogumni fantje in dekleta, Tigrovci, partizani in partizanke, borke in borci za svobodo, ki so verjeli v boljši svet, bi se danes gotovo vprašali, kako je mogoče, da 75 let po zmagi nad fašizmom vidimo rehabilitacijo domobranskega generala, ko se v imenu Boga in boja proti komunizmu opravičujeta narodno izdajstvo in kolaboracija, ko se z lažmi potvarjajo zgodovinska dejstva, spreminjajo imena ulic in nekateri “ intelektualci “ predlagajo, da se odstranijo spomeniki junakom NOB, ko vulgarna tvitovska sporočila žalijo poštene državljane. Ko se ruši koncept človekovih pravic in oblast grobo uzurpira institucije slovenske države ter ob pomembnih praznikih kot sta Dan OF in Dan zmage ne premore ponosne poslanice svojim državljanom. Molk ali mlačna neodzivnost sta tudi ob nesprejemljivih provokacijah in govorih najvišjih predstavnikov italijanjske države v Bazovici, pri čemer smo še posebej prizadeti Primorci, ki smo v zadnjem stoletju najbolj trpeli zaradi okupacije in raznorodovanja. NE, ne bomo pozabili in dovolili, da se šepetaje in popačeno govori o odporniškem gibanju in favorizira tiste, ki so krivi za številne vojne zločine. Prepričana sem, da bi Danilo Zelen, Ferdo Kravnaja, Anton Majnik in vsi enako misleči brez oklevanja sedli na kolesa in se pridružili uporu, ki se v deželi prebuja v teh pomladnih dneh. Jadranka Šturm Kocjan Nagovor ob spomeniku Danilu Zelenu v Senožečah, 11. maja 2020​