Neofašist Ignazio La Russa je tudi letos predlagal, naj bi v Italiji odpravili praznik osvoboditve 25.aprila in ga raje posvetili žrtvam koronavirusa. Prejšnja leta pa so njegovi kameradi hoteli, da bi to postal praznik narodne sprave in enačenja fašistov in partizanov, češ da so se eni in drugi borili za isto domovino. Razen komunistov, seveda, ki so se borili za Stalinovo Rusijo…
V Sloveniji sta se oglasila bivši zunanji minister Dimitrij Rupel in istran Milan Gregorič, ki ne marata, da bi Slovenci praznovali dan upora proti okupatorju 27.aprila, na obletnico ustanovitve OF, češ da je tedaj še veljal pakt med Stalinom in Hitlerjem in da je Protiimperialistična fronta (predhodnica OF) dejansko bila uperjena proti Angležem in Francozom, torej na strani Hitlerja in Stalina, ki da sta začela drugo svetovno vojno.
Seveda, ne Gregorič, niti Rupel, ne pojasnita, kako to, da se je OF uprla nacistom in fašistom in da je Rdeča armada maj 1945 zmagoslavno vkorakala v Berlin, medtem ko si je Hitler iz strahu pognal kroglo v glavo v strahu, da bi končal kot Mussolini, obešen na bencinski črpalki.
Seveda so take trditve izven vsakega zgodovinskega konteksta, vredne kvečjemu za propagandistični pamflet slovenske desnice. Tiste, ki je v Ljubljani pred prihodom partizanov organizirala spominsko svečanost za mrtvim Firerjem. (Na prihod Angležev domobranci še niso mislili, pa niti slutili niso, da jih bodo prav Angleži vrnili v domovino in smrt.)
V teh kratkih trditvah je kar nekaj netočnosti. Zahodni zavezniki so odklanjali dogovarjanje s SZ in so Hitlerju izročili na milost in nemilost Češkoslovaško (Minhenski pakt 38). Stalin je takrat ponudil Pragi vojaško pomoč, a so Poljaki Rdeči armadi prepovedali stopiti čez njihovo ozemlje. Za nagrado so v Monakovem dobili košček Češke.
SZ se je takrat že vojskovala z Osjo in sicer na Daljnem vzhodu, v Mongoliji in Mandžuriji, kjer so potekali krvavi spopadi z Japonci na reki Halhing khol. Torej ni mogoče trditi, da je SZ bila na strani Osi. Z Nemčijo je sklenila le taktični pakt o nenapadanju, da bi pač pridobila čas in se bolje pripravila na neizbežno vojno, v kateri je – za strašno ceno 27 milijonov civilnih in vojaških žrtev – na koncu premagala nacifašistični stroj, ki je pred tem pregazil evropsko celino.
Iz trte izvite so tudi trditve, da si je SZ razdelila Poljsko z Nemci. Slednji so zasedli zgodovinsko poljsko ozemlje, SZ pa je vkorakala na ozemlja, ki jih je morala odstopiti Poljski na osnovi pakta iz Brest Litovska, takoj po revoluciji in v času državljanske vojne ter tuje imperialistične intervencije, v kateri je sodelovalo kar 16 držav!
Je pa zdaj jasno, da razni Rupli in Gregoriči izkoriščajo politično kritje evropskega parlamenta, ki je lani sprejel znano resolucijo, ki je enačila nacizem in komunizem ter pozvala k rušenju partizanskih spomenikov. (Samo medklic: za sramotno resolucijo so glasovali italijanski “demokrati” in slovenski “socialdemokrati” skupaj z Janševci.)
Znan je cilj tega zgodovinskega revizionizma: odvzeti levici vsakršno legitimnost in uničiti posledice protifašističnega boja, ki se izraža tudi v socialno naprednih demokratičnih ustavah marsikatere sredozemske države, kot je italijanska. V Sloveniji pa služi rehabilitaciji izdajstva in kolaboracije, češ da je v boju s komunisti opravičljivo prav vse. Nekoč kakor zdaj.
V protikomunistični gonji je najbrž dovoljeno vse. Dovolj je, da pomislimo, kaj vsega pišejo in prikazujejo okoli 10.februarja za Dan fojb in ezulov. Marsikdaj Slovenija molči, ker prihajajo navdihi tudi iz njenih logov. Ko so desničarji iskali pri Lokvi fojbo polno žrtev so namig dobili iz Ljubljane. Iz istih logov, ki se nato zbirajo v Gorici “pod lipami” in jim gre predvsem za enostransko prikazovanje dogodkov.
Te dni smo se spomnili spopada med orožniki in tigrovci na Mali gori nad Ribnico, kjer je življenje izgubil vojaški vodja Tigra Danilo Zelen. Kot vsako leto so na obeležje pri kraju njegove smrti položili cvetje in vence. Potem pa so prišli predstavniki Janševe vlade, vse odstranili in pustili samo svoj venec, na splet pa ob sliki napisali, da je Danilo Zelen padel “zaradi izdaje Kardeljevih in Kidričevih komunistov”.
Zato smo objavili govor bivše veleposlanice Jadranke Šturm Kocjan, da bo ljudem jasno, kdo so bili ti tigrovci, ki jih je karabinjerjem izročil domači izdajalec. Zelen si je vzel življenje, ranjeni Kravanja in Majnik, ki sta preživela, pa sta padla kot partizana in komunista. Ni to najboljši odgovor ponarejevalcem zgodovine?
Nihče ne zanika, da je konec vojne prišlo tudi do krivičnih likvidacij in pobojev, ki so bili posledica zgodovinskih zapletov in zgrešenih odločitev. Tudi nihče ne zanika, da se je dalj časa zmanjševal pomen Tigra in njegovih bojevnikov.
Toda poskusi sprevračanja zgodovine v povsem nasprotno stran so naravnost ogabni. In tu ne mislimo samo na Možinove televizijske oddaje s prikrojenimi pričevanji, pač pa za celo vrsto poskusov, da bi NOB kriminalizirali v imenu antikomunizma.
Tako naj bi narodni heroj Stanko Premrl Vojko padel pod streli komunistov. Prav tako Stanko Vuk in Danica Tomažič. Tigrovce so tudi izdali komunisti. Skratka, kolaboracionisti niso imeli dela, saj so komunisti opravili tudi njihov umazani posel…
Resne zgodovinske raziskave te trditve ne prenesejo. Gre le za sume, domneve, anonimna pričevanja, interpretacije… Dokazovn pa ni. In tudi jih ne potrebujejo, saj jim gre samo za to, da bi idejno umazali nasprotnika, sedanjo levico, in s tem utrdili svojo oblast.
V tem grmu tiči zajec. V Evropi se zaradi prihajajoče družbeno gospodarske krize boje razrednega spopada in pripravljajo tudi represijo, če je potrebno. Zato potrebujejo tudi idejno opravičilo, da se vnaprej opravičijo pred zgodovino.
Jim bo uspelo? Reakcija ljudi, predvsem slovenske mladine, vzbuja upanje, da ne.
