Brali smo izjave in ocene predstavnikov krovnih organizacij, SSk in slovenske diplomacije v zvezi z vračanjem Narodnega doma slovenski narodni skupnosti. Vse so dokaj navdušene in neproblematične. In vendar bi bilo potrebno, da se za trenutek zamislimo v smisel celotne zadeve, ki je v marsičem še nedorečena in nepopolna.

Začnimo od začetka, se pravi od požiga pred sto leti. Fašisti so Narodni dom požgali in uničili, na kar so ga lastniki bili prisiljeni “prodati” za drobiž. Na pogorišču je nastal Hotel Regina, ki v ničemer ni bil več podoben Fabianijevemu Narodnemu domu, ki je bil estetsko lep, obenem pa skrajno moderen in multifunkcionalen, saj so v njem bili hotel, stanovanja, uradi, banka, kavarna, restavracija, glasbena šola, gledališče, telovadnica in še bi lahko naštevali.

Pozneje je tudi hotel Regina propadel in vanj se je vselila univerza z visoko šolo za moderne jezike in tolmače.

Medtem pa je Italija, na osnovi Londonskega memoranduma, obljubila, da bo slovenski manjšini poravnala škodo, nastalo s požigom Narodnega doma in sicer s prispevkom za izgradnjo novega Kulturnega doma.

Slovenci so tedaj imeli načrt, da bi novi Kulturni dom zgradili nedaleč od postaje, tam, kjer je zdaj Hotel Jolly, lučaj od Doma pristaniških delavcev. Toda krajevne oblasti tega niso marale in so načrtovalcem postavile toliko zaprek, sa se je Kulturni dom moral preseliti ven iz mestnega središča, v četrt, ki je odročna in “nevidna”, v ul. Petronio zraven trga Perugino.

Za Kulturni dom je Italija dala pol milijarde lir,kar seveda ni zadostovalo za izgradnjo gledališča, kakor ga je načrtoval arh. Mihevc. Večji del denarja je prispevala Jugoslavija, uradno s privatnimi prispevki in podobno. O tem, da so vse federalne republike nekaj prispevale priča tudi notranja oprema gledališča.

Ob odprtju kulturnega doma, sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja, je vladni komisar Libero Mazza v krajšem nagovoru opomnil manjšino, naj “več ne zganja vitimizma”, češ da je bila škoda poplačana…

Sledila so druga poglavja v meddržavnih odnosih, tja do Osimskih sporazumov in značilno je, da je Italija vztrajno odklanjala vsakršno novo obveznost do manjšine. Dlje od implementacije določil Posebnega statuta Londonskega memoranduma, ki so bile udejanjena, ni hotela iti, niti na sprejela zahteve, naj se ta določila uveljavijo v goriški pokrajini in Beneški Sloveniji.

Prišel je čas zaščitnega zakona, čisto na koncu stoletja. Manjšinske delegacije so se srečevale z Judežem in Kajfežem, da bi opisale in izterjale svoje pravice in čimbolj ustrezne zaščitne norme. Med temi je bilo tudi srečanje s tajnikom stranke Levih demokratov Pierom Fassinom, ki je – nepričakovano – spregovoril o možnosti “vrnitve” Narodnega doma. Predstavniki manjšine so to vzeli na znanje, tajnika LD pa opozorili, da v resnici gre za pol stoletja staro obvezo o vrnitvi Narodnega doma pri sv. Ivanu, sprejeto že v Londonskem sporazumu, kamor je spadala tudi ustanovitev zamejske banke TKB, poleg nje pa šđe Trgovskega doma v Gorici. Vrnitev Narodnega doma v ul. Filzi je bila seveda dobra stvar, vendar je vse bilo nedorečeno.

Med snovanjem zaščitnega zakona je poročevalec Domenico Maselli vnesel v besedilo tudi člen z naslovom “Vračanje nepremičnin”, kjer sta bila izrecno omenjena Narodni dom v ul. Filzi in Trgovski dom v Gorici, kakor tudi potrjena obveza o Narodnem domu pri sv. Ivanu.

Takoj se je med predstavniki strank vladne koalicije (od komunistov do krščanskih demokratov) pričela razprava o dometu in dejanski vsebini tega “vračanja”. Prav Fassinova stranka je tedaj, preko svoje tržaške podružnice, vrnitvi nasprotovala, češ da bo “razdelila javno mnenje” in “skalila doseženo stopnjo sožitja”. Rezultat pritiskov je bila formulacija, da bo ND vrnjen manjšini v uporabo na osnovi dogovora z Deželo in Univerzo ter namenjen tako slovenskim kot italijanskim organizacijam, začenši z Narodni in študijsko knjižnico. Določeno je tudi bilo, da bo ND na razpolago v roku 5 let, če pa se to ne bo zgodilo, naj takoj ukrepa vlada. Od tistega trenutka je minilo skoraj dvajset let in stvari se še niso premaknile z mrtve točke in se najbrž konkretno ne bodo še več let. Kvečjemu bomo priča simbolnim dejanjem o prenosu lastnine na fundacijo, ki naj bi jo oblikovali krovni organizaciji SKGZ in SSO.

Zgodilo se je namreč, da sta se zunanja ministra Italije Angelino Alfano in Slovenije Karel Erjavec srečala in nepričakovano dogovorila, da bo ND dom vrnjen Slovencem, prenovljen v last.

Kaj se je takega zgodilo, da je Italija nastopila tako radodarno? Lahko bi se sklicevala na zaščitni zakon in zapleteno formulacijo o skupni rabi slovenskih in italijanskih ustanov… Lahko bi pospešila vrnitev Narodnega doma pri sv. Ivanu, kamor je manjšina že namenila Narodno in študijsko knjižnico…

Star pregovor pravi, da mačka ne miga repa zastonj. V diplomaciji ni radodarnosti in enostranskih daril. Italija bi se lahko mirne duše sklicevala na to, da je v pol milijarde podprla gradnjo Kulturnega doma v Ul. Petronio ali poudarila, da zdaj iz svojega proračuna finančno podpira slovenske kulturnega ustanbove in dejavnosti, gledališče, glasbeno šolstvo, radio, televizijo in tisk, predvsem Primorski dnevnik.

Pa ne. Alfano je, v imenu italijanske vlade obljubil vrnitev Narodnega doma. In Italija je, preko Mattarelle in zdaj tudi Di Maia, potrdila obvezo. Ponavljamo: kaj ima za bregom?

Staro načelo italijanske diplomacije je “linkage”, se pravi spretno vzporedno barantanje. Za neko koncesijo na določenem terenu bo zahtevala vzporedno koncesijo nekje drugje. In sploh ni potrebna povezava med koncesijami, ne časovno, ne vsebinsko.

Seveda bi se morali vprašati, kaj bo morala Slovenija nuditi Italiji v zameno za vračanje Narodnega doma.

Tu so možna različna ugibanja. Zadeva je tako “težka”, da si lahko predstavljamo tudi plačilo v obrokih. Začenši s “spravnimi dejanji”, ki naj potrdijo italijansko interpretacijo dogajanja med drugo svetovno vojno in po njej, kakor jo slišimo vsako leto 10.februarja za Dan spominjanja na fojbe in ekzodus iz Istre.

Šušlja se o tem, naj bi se predsednika Italije in Slovenije skupaj “poklonila” pred spomenikom “fojbi” v Bazovici. Da bi šla tudi na strelišče, kjer so padli naši bazoviški junaki, ni verjetno, vsaj dokler so za uradno Italijo pravnomočno obsojeni “teroristi”.

Pritiski so močni in raznoliki, začenši z dviganjem prahu proti vračanju Narodnega doma, od trditev, da smo si ga pravzaprav požgali sami, tja do najnovewjše pobude tržaške občinske uprave, ki želi obeleževati kot občinski praznik datum 12.junija, ko so jugoslovanski vojaki in partizani zapustili Trst na osnovi dogovora med Titom in gen. Alexandrom.

Vendar si težko predstavljamo, da bi Farnesina računala samo na “zgodovinsko” in “moralno” spravo… Linkage pomeni zahtevati in doseči nekaj, kar je enako vredno ali vsaj ima podobno politično težo.

Tu se moramo spustiti na raven špekulacije, se pravi brez trdne osnove, ker so diplomatske taktike Italije prefinjene in zviTE.

Recimo, da bo Italija po vrnitvi ND v last Slovencem in njihovi fundaciji, postavila zahtevo o vračanju “zapuščenih nepremičnin” v slovenski Istri. Navsezadnje Italija še vedno ne dviguje denarja, ki ga je Slovenija v ta namen izplačala na fiduciarnem računu neke evropske banke prav azto, ker želi, da problem istrskih nepremičnin ostane na stežaj odprt. In če ji uspe bo lahko podobno izsiljevala tudi Hrvatsko.

Najbrž tudi to ne bo dovolj, saj bi morala Italija kaj simbolno pomembnega doseči tudi za italijansko skupnost na Obali.

Kakorkoli že, Slovenci v Italiji pri vsme tem ne moremo nič. Lahko dogajanju sledimo in upamo, da se bo vsa zadeva iztekla pozitivno. Bomo pač videli, saj je časa še zelo veliko. Morda celo desetletje.