In se je pričelo. V Minneapolisu, skoraj na meji s Kanado, torej na severu ZDA, imajo večino demokrati. Policijsko nasilje pa ni bilo izjema. V ZDA je pravilo in žrtev tega nasilja je nič koliko, vsaj sto na mesec!

Pravzaprav je to dolgoletna metoda obvladovanja ljudi, ki so je ameriško policijo naučili Izraelci, ki tiščanje kolena na vratu dosledno uporabljajo pri zatiranju Palestincev, tudi otrok. Iz ZDA pa se je kruta tehnika razširila po vsem “demokratičnem” svetu. Tudi v Italijo, kjer so jo uporabljali leta 2001 v Genovi, da bi zatrli demonstracijo proti vrhu G8.

Ljudem, predvsem črnopoltim, je torej prekipelo. Začel se je miroljuben upor z demonstranti, ki so vzklikali zadnje Flloydove besede: “I can’t breathe.” (Ne morem dihati). Upor se je razširil na vsa večja ameriška mesta, v demonstracijah je protestiralo črnopolto prebivalstvo in mladi, ki veljajo za sledilce socialističnega demokrata Bernia Sandersa. V proteste se je vključil tudi del brezposelnih, saj je njihovo število v času epidemije Covid19 naraslo na 40 milijonov ljudi.

Naraščala je verjetnost, da bo mirolubni upor zadobil nove razsežnosti političnega in razrednega značaja, kajti vsem je postajalo jasno, da v ZDA prevladuje rasizem proti afroameriškim državljanom, ki na tej celini prebivajo tri stoletja, kakor njihovi belopolti nekdanji gospodarji, vendar pa se je temu pridružilo še spoznanje, da policija ubija predvsem reveže, bogatih, četudi črne polti, se ne dotika. Navsezadnje je bogat črnopolti odvetnik Obama bil celo na čelu države kot gost v Beli hiši celih osem let.

Vodilni sloji, republikanska elita okoli Donalda Trumpa, so razumeli, da upor ni revolucija, saj je za revolucijo potrebna revolucionarna organizacija in cilj, prevzem oblasti. Take v ZDA ni in še dolgo ne bo. Elita finančnih mogotcev je zato razmišljala, kako preprečiti, da bi protesti premaknili politično os ameriške družbe pred novembrskimi predsedniškimi voltivami, ko bi Trump tvegal v spopadu s sicer zmernim demokratom Bidnom.

Oddahnili so si, ko so se v uporniško gibanje, ki se je razširilo po vsej državi, vključile nove sile. Zločinci so nemoteno vsidrali v trgovine in jih ropali, pri čemer so vabili reveže, naj se jim pridružijo. Spet druge skupine rasistov so ščuvale ljudi k obračunavanju z drugačnimi, predvsem s črnopoltimi policisti. Tretji so sodelovali pri požigih in drugih vandalskih napadih.

Trumpu je val nebrzdanega nasilja prišel kot naročen. Lahko je obračunal z “mehkužnimi” demokratskimi župani in guvernerji zveznih držav, češ da so nasilje dopustili, nadnje pa poslal Narodno gardo. Še več, zagrozil je z vojsko, kar je uvedba pravega vojnega stanja. Medtem ko se je dajal slikati z Biblijo v rokah pa je izjavljal, da upor netijo anarhisti in teroristična organizacija antifašistov (ANTIFA).

Trumpu gre sedaj za to, da pridobi zase prestrašeni srednji sloj. Tiste milijone volilcev, ki želijo red in se boje nasilja. Prepričati jih mora, da je ameriški sistem dober, policija poštena in disciplinirana, vsega pa so krivi anarhisti, komunisti, antifašisti… tudi Soros.

Nasilje, nebrzdano ropanje trgovin, sežiganje poslopij in avtomobilov, naključne smrti … vse to je zdaj voda na mlin Trumpove ponovne izvolitve. Sicer tvega pekoč poraz zaradi zgrešene socialne politike in improvizacij v času koronavirusa. Število mrtvih je namreč večje kot po večletni vietnamski vojni, brezposelnih pa toliko, da ogrožajo stabilnost ameriške družbe. Tudi konfrontacija s Kitajsko se Trumpu več ne obrestuje, posebno še, ker je zaradi neredov v Hong kongu in kitajskega odgovora nanje napovedal sanckije, predvsem s prekinitvijo prodaje prehrambenih pridelkov. Ameriški farmerji s tem seveda niso zadovoljni, saj jih je udaril po žepu. Vse to pa lahko povzroči upor med republikanskimi volilci, ki utegnejo bojkotirati predsedniške volitve.

Trump je tako še najbolj podoben Neronu, ki je sviral na liro in recitiral, medtem ko je Rim gorel. Najbrž upa, da bo krivdo vrgel na novodobne “kristjane”, torej državljane, ki pripadajo drugim etničnim skupnostim in so predmet rasističnih presodkov.

Pri tem ima nepričakovanega zaveznika med demokrati, ki so se znebili socialistia Bennyja Sandersa. Če bi on bil protikandidat Trumpu bi namreč spopad zadobil bolj razredne in idealne razsežnosti, tako pa lahko Trump računa, da se bo del levičarjev odpovedal volilni pravici, ker ne vidijo resnične alternative.