V bistvu sta se Rim in Ljubljana dogovorila, da prvotno spominsko svečanost spremenita v niz dogodkov z močnim političnim nabojem po meri sedanjih oblastnikov in v duhu resolucije evropskega parlamenta, ki skuša enačiti nacifašizem in komunizem kot vzporedna zla.

Tako naj bi se predsednika obeh držav, Mattarella in Pahor, poklonila na bazoviški gmajni spomeniku štirim žrtvam prvega tržaškega procesa pred posebnim fašističnim sodiščem, nato pa še pred t.im. bazovsko “fojbo”, ki je italijanski državni spomenik domnevnim žrtvam jugoslovanskih partizanov v času štiridesetdnevne uprave tržaške pokrajine.

Šele potem naj bi se državnika podala v Palaòo prefekture, predvidoma nekaj rekla, nato pa “simbolično” izročila lastnino Narodnega doma Slovencem, oziroma fundaciji, ki sta jo ustanovili krovni organizaciji. Pozneje naj bi se državnika podala še na kratek obisk fakultete za tuje jezike in tolmače na ulici Filzi, se pravi v poslopje bivšega Narodnega doma.

“Simbolično” pa zato, ker bo pot do resnične izročitve poslopja še dolga in zapletena, traja pa lahko tudi desetletje in več preden bi se visokošolska fakulteta za tuje jezike in tolmače preselila v novi sedež v nekdanji umoboilnici pri sv. Ivanu.

Očitno postaja, da je politični namen Ljubljane in Rima, da “simbolično” izročitev Narodnega doma Slovencem kar se da zasenčita z močno dimno zaveso. In to predstavlja “spravno dejanje”, ki to ni. Očitno je, da bo obisk bazovskega šohta močno odmeval v italijanskih občilih, medtem ko bodo bazoviški junaki omenjeni le mimogrede, če sploh bodo. Za italijansko javno mnenje bo pomembno samo to, da je predsednik Slovenije s svojim dejanjem priznal “povojne poboje Italijanov samo zato, ker so bili Italijani”, kar je uradna vulgata italijanske uradne zgodovine in državnega Dneva spomina 10.februarja vakega leta.

V resnici je bilo spravno dejanje v določeni meri že opravljeno, ko so trije predsedniki Italije, Hrvatske in Slovenije položili vence pred Narodni dom, kjer se je fašistično nasilje proti Slovencem pravzaprav pričelo in pred spomenik istrskemu ekzodusu, ki je bil zaključno poglavje tragičnih časov v severnem Jadranu in zadnja posledica druge svetovne vojne. Koncert na Velikem trgu z igranjem treh himn pa je vsemu temu dal tudi svečano kulturno obeležje.

Pričakovali bi si, da bi koncertu treh predsednikov sledila resnična spravna dejanja, ki bi zares zapečatila tragično zgodovino naših krajev in poudarila ob skupni oceni minulih časov predvsem stremljenje k prijateljstvu in sodelovanju med sosednjimi narodi.

Kaj to pomeni? Da bi morala Italija natisniti in razdeliti po šolah skupno poročilo italijanskih in slovenskih zgodovinarjev.

Tega ni storila nobena italijanska vlada, ne levosredinska, ne desna. Nasprotno, uvedla je Dan spomina 10.februarja, ko se bohoti sovražni govor in se Slovence prikazuje kot genocidni narod, ki je hlepel po italijanski zemlji tudi za ceno iztrebljenja njenega prebivalstva. Govori predsednikov republike in ceremonije na šohtu z vzklikanjem “italijanski Istri in Dalmaciji”… Mimogrede, predstavljajmo si, kakšen halo bi dvignili pri nas, če bi kak slovenski predstavnik vzklikal “Trst je naš!”

Sprava ni samo v kratkotrajnih dejanjih s simboličnim nabojem. Je dolgotrajni zgodovinski proces, ki ga morata italijanski in slovenski narod prehoditi korak za korakom. In temelj tega procesa je lahko samo v skupnem boju proti fašizmu, ko so Slovenci, Hrvati in Italijani skupaj prelivali kri za svobodo. Tisoči italijanskih vojakov se je pridružilo po kapitulaciji Titovi vojski in 10 tisoč jih je padlo. Veliko Slovencev se je borilo v italijanskem odporništvu, od “bataljona Tito” v Umbriji do Dragota Slavca v Valtellini, Verginelle v Emiliji, Toneta Ukmarja, ki je osvobodil Genovo in bil imenovan za častnega občana. V pročelju milanske železniške postaje je marmornato obeležje železničarjem, ki so padli za svobodo. Med njimi so tudi Slovenci. V rimskem Forte Bravetta so grobovi slovenskih borcev brkinske čete. In še bi lahko naštevali. Vzdolž polotoka so grobišča, kjer so shranjeni ostanki Slovencev, Hrvatov in Črnogorcev, zaprtih in umrlih v fašističnih koncentracijskih taboriščih, od Reniccija do Gonarsa in Raba.

V Ljubljani je Gramozna jama, kjer je italijanski okupator množično streljal talce. Med njimi je bil usmrčen narodni heroj Tone Tomšič, sekretar KPS, rojen v Rojanu.

Nikoli se italijanski predstavniki niso poklonili slovenskim žrtvam fašizma. Izjema sta bila pred dvajsetimi leti samo ministrica za deželne zadeve v D’Alemovi vladi Katia Bellillo na bazovski gmajni in podtajnik v obrambnem ministrstvu Paolo Guerrini na openskem strelišču v spomin talcem. Oba komunista, torej neponovljivi izjemi.

Vse to spada v skupno zgodovino, kakor povojne justifikacije, o katerih skupno poročilo zgodovinarjev ne molči, a jih uokvirja v čas in prostor. In jih opredeljuje tudi številčno, navzlic propagandističnim pretiravanjem desnice.

Ko bo Italija obračunala s svojo zgodovinsko krivdo, od fašizma do napada na Jugoslavijo in aneksijo ljubljanske pokrajine, bodo morebitna spravna dejanja imela smisel in pomen. Ne glede na to, da je bazovski šoht zgolj “simbolično” obeležje za povojne obračune.

Prav bi bilo, da bi se nekatere stvari zgodile pred morebitnim spravnim dejanjem. Naprimer pričakovana in dolžna rehabilitacija bazovskih žrtev, ki so za uradno Italijo še vedno pravnomočno obsojeni “teroristi”. Mattarella, ki je bil ustavni sodnik, dobro ve, kaj je treba storiti, da se ta zgodovinska krivica popravi.

In prav tako bi bilo potrebno, da se bazovski šoht odkrije in identificira morebitne žrtve, pa naj bodo Slovenci, Nemci ali Italijani, v brezno vrženi po prvi svetovni vojni zaradi epidemije španske gripe, žrtve Collottijeve tolpe med vojno ali padle pod streli maščevalcev. Današnja forenzična znanost je tako napredovala, da bi analiza DNK omogočila zelo natančne izsledke in določila tudi čas, ko so se stvari dogajale.

Žal pa se vse to ne bo zgodilo. V Ljubljani vlada desnica, ki je solidarizirala s Tajanijem in Salvinijem na bazovskem šohtu, tista ki skupaj s predsednikom Pahorjem roma na grobišča “revolucionarnega nasilja”, pri čemer zveni sovražni govor še huje kot blodnje cerkvenih dostojanstvenikov, da bodo pobiti kolaboracionisti proglašeni za “blažene mučenike”.

Skratka, svečanosti ob stoletnici požiga Narodnega doma v Trstu ne bo, oziroma, bo v senci in ob medijskem molku. Vsi žarometi bodo svetili dogajanje na “fojbi”, itlaijanska desnica bo imela svoje zadoščenje, medtem ko bodo Slovenci kot narod uradno osramočeni.

Da bi “simbolični” vrnitvi Narodnega doma kdaj sledila tudi dejanska izročitev … to pa je že druga zgodba. Primera Trgovskega doma v Gorici in predvsem Narodnega doma pri sv. Ivanu sta dovolj zgovorna. Njuni izročitvi, oziroma popravilo, se namreč vlečeta kot jara kača.

Ne, to ni sprava. Je sprenevedanje. (sts)