Nobenega dvoma ni, da sta predsedniška poklona na bazovskem šohtu in strelišču, kjer so bili usmrčeni naši junaki, povsem zasenčila v italijanski javnosti obeleževanje stoletnice fašističnega požiga Narodnega doma in tiste, ki jo upravičeno kličejo “kristalna noč tržaških Slovencev”, saj so naščuvane in zaščitene škvadre opustošile 21 slovenskih lokalov, uradov, podjetij in sedežev kulturnih društev.
Vse je potekalo pod policijsko stražo in daleč od ljudi. Izgovor covida19 in zdravstvenih ukrepov očitno ne drži.
Kako je vse potekalo vemo vsi, saj smo videli in brali, nekateri tudi sodelovali v protestih ali manifestaciji pred stavbo, ki nam bi jo nekoč vrnili v last. Škoda le, da je tudi pri organizaciji prazničnega shoda prevladala politična špekulacija, saj je bil pluralizem naše manjšinske skupnosti okrnjen. Manjkala je levica. Verjetno so se organizatorji zbali kritik in negodovanja.
Podajmo torej oceno dogajanja. Niti ni treba preveč govoriti o pretiravanju, češ da je bil Narodni dom “vrnjen” manjšini. Res je, da so podpisali neke obljube in opisali postopke za vrnitev, ki lahko trajajo tudi desetletje ali več. Navsezadnje je vrnitev, oziroma brezplačna uporaba Narodnega doma, zapisana v zaščitnem zakonu in rok se je iztekel 2016, torej pred 14 leti!
Bati se je, da bodo oblasti odslej pogojevala izpolnjevanje obljub in časovnice z novimi vsebinskimi koncesijami, bodisi manjšine kot tudi Slovenije. Najbrž ni naključje, da se je Mattarella takoj po srečanju v Narodnem domu in odlikovanju Borisa Pahorja podal k ezulskim organizacijam, ki so mu – brez slepomišenja – predlagale, naj Italija zahteva vrnitev zapuščpenih nepremičnin v slovenskem dlu Istre. To seveda pomeni preklic mednarodnega rimskega dogovora iz leta 1983, predvidenega v Osimskem sporazumu, po katerem so ezulom vrnili kakih 300 nepremičnin, za druge pa je bil predviden saldo 110 milijonov dolarjev. Slovenija je svoj delež že plačala in denar nakazala na fiduciarni račun Dresdenske banke v Luksemburgu, vendar ga Italija ni hotela niti povohati, ker noče, da bi se zadeva zaključila. Zdaj je trenutek, da uresniči pričakovanja, zaradi katerih je nekaj let zavirala vstop Slovenije v EU. Takrat je bil dosežen t.im. “španski kompromsi” o prekupni pravici, ki pa ga ezuli niso uresničili. Razumeli so, da je bolje, če puščajo vprašanje odprto za boljše čase. In ti so očitno napočili sedaj, ko Italija lahko pogojuje zadevo z vračanjem Narodnega doma tržaškim Slovencem. Pri tem ne gre pozabiti, da se bodo tudi v Italiji politične razmere spremenile. In nikjer ni rečeno, da na boljše. Kmalu bo izvoljen nov predsednik republike, ki bo nadomestil Mattarello, nato nov parlament, v katerem utegne desnica s Salvinijem in Melonijevo zbrati zadostno večino in sestaviti novo italijansko vlado. Tudi v Trstu bodo občinske volitve, ko se utegne skrajno nacionalistična desnica še bolj okrepiti.
Kaj pa zgodovinska sprava? Odgovor na vprašanje, ali je bila iskrena, ali pa so protagonisti držali figo v žepu, bomo prejeli kmalu, že jeseni, ko bomo protifašisti svečano obeležili 90 letnico usmrtitve naših bazoviških junakov. Se bo svečanosti udeležil kak predstavnik oblasti? Bo tam prisoten vojaški častni vod?
Seveda ne, če pred tem ne bodo naši junaki rehabilitirani, oziroma, če sodna fašističnega Posebnega sodišča ne bo preklicana. V nasprotnem primeru bodo še vedno “teroristi”.
In še. Bo Mattarella naročil objavo poročila slovenskih in italijanskihj zgodovinarjev ali pa bodo raje prisluhnili zahtevi desnice, naj se poročilo “posodobi in popravi”? Od tega bo najbrž odvisno, ali bodo 20 let staro in nikoli uradno potrjeno poročilo objavili in razdelili, čeprav v sintezi, vsem italijanskim srednjim šolam. Sicer bodo mladino še naprej hujskali s filmi, kot sta Srce v breznu in Rdeča Istra…
Očitno je, kaj bi radi. Že ob obisku dveh predsednikov so občila poudarjala, da so “Titovi jugoslovanski komunisti” vrgli v šoht (fojbo) 2000 Italijanov. Bo to odslej “uradna resnica”? Slovenski premier Janša je že nekajkrat tvitnil, da so “komunisti metali nedolžne ljudi v fojbo”. Skratka, formula je novim slovenskim oblastem po godu, saj se obsodba Titovih partizanov njih ne tiče. Zato ni rečeno, da bodo sprejeli predlog o “posodobitvi” zgodovinskega poročila, v katerem piše, da je v fojbe končalo le “nekaj sto” ljudi in da ni šlo za nikakršno etnično čiščenje. Predstavljajmo si, da bi v morebitno novo mešano zgodovinsko komisijo poslali Jožeta Možino, Podbevšiča ali Griesser Pečarjevo, znane goste Pod lipami, pa nam bo vse jasno. Na Italijanski strani itak takih zgodovinarjev ne manjka. Tudi v vrstah PD.
Odpade torej vsaka zahteva, naj bi (po slovenskem zgledu) šoht odprli in ga raziskali do dna, saj bi utegnili privleči na dan ostanke 187 italijanskih vojakov, ki so leta 1919 umrli zaradi “španske mrzlice” in so jh za silo povpravili v jašek.
Izporaznitev šohta bi bila civilizacijsko dejanje, ki so ga zmogli Nemci v repentabrski fojbi, saj so ostanke svojih vojakov odpeljali na pokopališče v Costermannu.
Sprava ni stiskanje rok med polaganjem vencev, je resno politično dejanje, ki traja v času, saj terja predvsem dvoje: pogum in resnico.
