Morda le medklic: krize ni povzročila epidemija koronavirusa, saj je samo zaostrila ciklično krizo kapitalističnega sistema, ki se je bila pojavila še pred virusom. Seveda pa je bilo potrebno ukrepati že prej, posledice epidemije so pač prišle kot naročene, da bi ljudem naložili breme, kakršnega bi sicer ne sprejeli pod nobenim pogojem. Če so sprejeli izolacijo, maske, delo z doma, krčenje običajnih zdravstvenih storitev in izredne omejitve svobode gibanja, bodo najbrž sprejeli tudi evropski paket ukrepov. Posebno še, če ga predstaviš s prevleko medijskega cukra.
Poglejmo, torej, kaj so pripravili v EU. Kup denarja, ki bo razdeljen skozi naslednja tri leta. Dve tretjini bodo posojila, ki jih bo treba vrniti v 30 letih z ustreznimi obrestmi. Eno tretjino pa bodo države obdržale kot pomoč z nepovratnimi sredstvi. V Italiji gre za 209 milijard evrov, kar res niso mačje solze. Seveda pa se moramo vprašati, kako bodo te milijarde potrosili.
In še drugi medklic. Milijarde, s katerimi se diči Contejeva vlada, bi ne potrebovali, če bi Italija zares preganjala davčno utajo bogatašev in velikih korporacij, ki znaša več kot 120 milijard evrov letno. V dveh letih resničnega boja z davčnimi utajevalci, oziroma goljufi, bi imeli na razpolago proračunska sredstva brez evropskih posojil!
In če bi mislili resno, bi vlada posegla po sredstvu, ki ga prava levica večkrat ponuja: proporčni premoženjski davek. Se pravi davek, na bogastvo. Proporčen, ker bi bil minimalen ali ničen za tiste, ki imajo malo, a pravičen za tiste, ki imajo veliko ali preveč. A prav tega so se v prestolnici kapitalistične Evrope zbali kot hudič krščene vode in so hiteli iskat alternativne oblike denarne pomoči. Pri tem so si pomagali z grožnjami “skopuških” držav. –
Seveda pa ne morejo iz svoje kože. Zato bo ta pomoč pogojena vnaprej. Vsaka država bo morala poslati v Bruselj “domačo nalogo”, v kateri bo navedla, kako namerava denar potrositi in kakšne “reforme” bo uresničila na področjih zdravstva, znanosti, sodstva, šolstva, delovnih razmerij, socialne politike itd.
Skratka, pogoji so hujši od grožnje s “trojko”, ker so vnaprejšnji. In kar zanima bruseljske šefe evropskega kapitalizma je preprečiti kakršnokoli socialno politiko, četudi v mehki socialnodemokratski inačici. Evropski lisjaki bodo državam nadeli lisice, da ne bodo več odločale samostojno glede na voljo in potrebe svojega ljudstva.
Italija in druge države, ki jih ni samo prizadela epidemija, pač pa so bile v globoki krizi že desetletja, bodo morale torej plesati pod taktirko evropskega velekapitala, ki lahko v vsakem trenutku zapre denarno pipico. Njegov cilj pa je samo eden: preprečiti samostojno gospodarsko in finančno politiko, ki bi ne prizadela pravic delovnih ljudi.
Prav zato je medijsko napihnjeno navdušenje nad “izplenom” Conteja ali Janše le propaganda, da se zakrije bistvo socialno nazadnjaške politike, ki jo bodo plačevali naši potomci. Dolgove bo namreč treba plačati do leta 2058!
