Karabinjerje namreč prikazujejo kot zaslužen rod vojske, ki ga zaznamujejo solidarnost in dobrota. Pri tem so se posluževali predvsem filma. Dovolj je, da se spomnimo serije filmov “Pane, amore e…” z De Sico in Lollobrigido. Pozneje nam je televizija postregla z več telefilmi o karabinjerjih, kot tista z marešalom Rocco in podobno. Povsod je njihovo okolje ruralno, provincialno, ko je človeški stik izredno pomemben in se vsi imajo radi.

Je res tako? Morda včasih že, toda zgodba tega represivnega organa ni ta, izmišljena. Je krvava zgodba pobojev v južni Italiji, kjer so po savojski kolonizaciji izbruhnili upori kmetov, ki so verjeli obljubam Garibaldija in njegovih. Je zgodba o lovu na razbojnike, kakor so imenovali upornike, ki so pogostoma imeli podporo cerkve.

Nekaj zaslug so si pridobili s pomočjo po potresu v Messini, na začetku prejšnjega stoletja.

Podobno okrutnost so pokazali med prvo svetovno vojno, ko so bili zadolženi za pobijanje vojakov, ki niso hoteli v napad ali so se umikali. Zdesetkali so vojaške enote, pobijali dezerterje in talce. Enako tudi v drugi svetovni vojni.

Po vojni, z republiko, so dobili tudi nove naloge. V letih hladne vojne so bili zadolženi, da preveijo, ali so vojaški naborniki komunisti ali simpatizerji. Kdor je imel vpogled v ta poročila ve, da so slovenske nabornike vpisovali pod rubriko “X”, kar je pomenilo “xenos”, tujec.

Tudi kandidate za karabinjersko službo so preverjali. Govorilo se je, da gorje, če je kdo imel sorodnika komunista. Za svoje rekrute je bilo bolje, če so se poročili s prostitutko, kakor da bi bilo dekle iz komunistične ali partizanske družine.

Karabinjerjem je bilo tudi poverjeno, da so delovali kot “baza” tajnih služb, katerim so nudili agente. Bili so tudi hrbtenica in glavna opora tajni (prevratniški) organizaciji Gladio, ki je – kot znano – terorizirala beneške Slovence ves povojni čas, sicer pa bila vpletena v marsikatero prevratniško dejavnost.

Leta 1964, ko je bil predsednik republike Antonio Segni, je bil pripravljen načrt državnega udara, kakršnega so tri leta pozneje izvedli v Grčiji v režiji NATO. Kodno ime je bilo “Piano solo”, kjer je solo pomenilo, da bi ga izvedli samo karabinjerji, ki bi na Sardinijo, kjer je bilo vojaško vežbališče Gladia, odpeljali v koncentracijsko taborišče komuniste in voditelje ANPI. Iz naših krajev tudi marsikaterega Slovenca.

O ostalih “podvigih” nima smisla pisati. Vseeno pa sta zanimivi dve skoraj vzporedni zgodbi.

Pozna pomlad 1943. V Bošketu pri sv. Ivanu bi se morale srečlati tri dekleta, borke antifašističnega odpora: Ondina Peteani, Pierina Cinchio in Alma Vivoda. Slednji sta bili iz Milj. Ko so se previdno približevale kraju srečanja sta Alma in Pierina opazili v grmovju karabinjerja. Poznali sta ga, saj je pogostoma zahajal v gostilno La Tappa, na cesti za Korošce nad Miljami, ki je bila last Almine družine. Hlinil je simpatijo zanje, v resnici pa je samo vohljal za njeno dejavnostjo. V tistih usodnih trenutkih je orožnik, Antonio di Lauro, izvlekel službeni samokres in začel divje streljati proti dekletoma. Almo je ranil v glavo. Pierina ji je priskočila na pomoč, odpeljali so jo v glavno bolnišnico, kjer je nekaj ur pozneje izdihnila. Zapustila je otroka.

Alma Vivoda, po kateri so imenovali partizansko enoto v Istri, je prva partizanka, ki je padla v Italiji. Za njen umor je karabinjer Antonio di Lauro bil odlikovan z bronasto kolajno za vojaške zasluge. Pa ne v fašistični, pač pa v demokratični republike, porojeni v odporništvu in sicer leta 1958, ko je v Rimu zasedala vlada demokristjana Adoneja Zolija, ki je uživala zunanjo podporo fašistične MSI in monarhistov. Podpredsednik vlade je bil tisti Fernando Tambroni, ki je pozneje sestavil še bolj desno vlado in je bila kriva za to, da je policija streljala na antifašistične demonstrante in jih kar nekaj tudi ubila.

Odlikovanja Antoniu di Lauru, morilcu prve padle partizanke v Italiji, niso nikoli preklicali, kakor ga niso zločincu Gaetanu Collottiju, vodji posebnega inšpektorata tržaške policije. Odlikovanje so mu podelili posthumno, ker so ga v dneh osvoboditve prestregli na begu in ustrelili partizani iz Veneta.

Krajša je zgodba drugega karabinjerja. Marešala iz Doline, ki so ga Nemci začetek pomladi poklicali na vaški trg, da bi jim med nasilno zbranimi domačini pokazal partizanske simpatizerje in družine aktivistov OF. Marešalo je Nemcem dejal: “To so sami dobri ljudje…” In so njega prvega strpali na tovornjak, s katerim so domačine, ki jih je potem izdal domači župnik, odpeljali v Nemčijo. Mnogi se iz koncentracijskih taborišč niso več vrnili. Med njimi tudi marešalo, ki je z življenjem plačal naklonjenost Dolini in njenim ljudem.

Mislite, da so dolinskemu marešalu, ki je svoje življenje žrtvoval, da bi rešil druge, dali priznanje, odlikovanje? Saj je naredil isto kot neapeljski karabinjer Salvo d’Acquisto, ki se je ponudil kot talec namesto skupine na smrt obsojenih domačinov. D’Acquisto je za karabinjerje pravi mit, prejel je zlato kolajno za zasluge in neapeljska cerkev predlaga tudi njegovo beatifikacijo.

Ne, dolinskega marešala so oblasti obsodile na pozabo. Tako, da se ne ve niti njegovega imena. Dolinska občina je namreč predlagala, da bi po njem poimenovali vsaj karabinjersko vojašnico sredi vasi, a so njeni predlogi padli v vodo. Vrh karabinjerjev se je zavil v molk in ni o njem hotel spregovoriti niti besede. Tako ostaja anonimen, ker je njegova krivda, da je pomagal slovenskim antifašistom!

Senator Spetič je v svojem pismu predsedniku Mattarelli pred dobrim letom dni nadrobno omenil tudi ta primer, a se kljub temu ni nič premaknilo z mrtve točke. Da bi kdo sprožil parlamentarno pobudo pa niti govora. Prednost imajo predlogi, naj se odvzame vljudnostno odlikovanje rajnemu Titu!