Nobenega dvoma ni, da bomo Slovenci tudfi v najboljšem primeru, oškodovani prav na ravni naše zastopanosti tam, kjer se odloča o naši usodi. Naprimer o vračanju Narodnega doma ali o drugih oblikah nadgradnje zaščitnega zakona izpred 19 let.

V italijanskem parlamentu ni bilo Slovencev samo v letih fašistične diktature. Celo prva leta Mussolinijeve vlade so v Rimu sedeli poslanci Edinosti in KPI (Šček, Besednjak, Srebrnič…) , po drugi svetovni vojni pa od leta 1963 do današnjih dni najprej na listah KPI, nato pa drugih levosredinskih listah. Zadnja je senatorka Tatjana Rojc, ki pa je bila izvoljena le zato, ker je bil kandidat PD Tommaso Cerno izvolje3n v milanskem okrožju, PD pa je izbrala premalo glasov, da bi neposredno izvolila Riccarda Illyja. Skratka, splet srečnih a morda neponovoljivih naključij.

Prav Rojčeva je priredila minuli teden posvet za ožjo skupino političnih in družbenih delavcev, ki so razpravljali prav o tem, kako v sedanjih razmerah ohraniti slovenskega parlamentarca v Rimu.

Prvo spoznanje je bilo, da bo odločilnega pomena septembrski referendum, ki naj bi potrdil rez tretjine parlamentarcev, kar v naši deželi pomeni še večje krčenje, saj bi imeli poslej 8 poslancev namesto 13 in 4 senatorje namesto 7. V teh pogojih je izvolitev slovenskega parlamentarca domala nemogoče. Razen če bi novi volilni zakon ne upošteval določilo zaščitnega zakona no “olajšanem” zastopstvu.

Vsekakor so vsi mnenja, da bi morali slovenski volilci iti množično na volišča in glasovati NE proti krčenju parlamenta. Odločilen naš glas ne bo, a bo vsaj sporočilo oblastem, kaj o tem mislimo.

Kako se bo iztekel referendum ne vemo. Za njim trdno stoje desnica in Gibanje 5 zvezd, medtem ko PD okleva. Baje se Zingaretti nagiba k temu, da bi članom in volilcem stranke prepustil svobodno izbiro, kar pa kaže samo na zmedenost te stranke in strah pred jasnimi stališči. Navsezadnje je bila proti krčenju parlamenta na skoraj vseh parlamentarnih glasovanjih, spreobrnila pa se je samo, da je sklenila koalicijo s “črički”, zdaj pa bi jo rada ohranila za vsako ceno.

Zelo verjetno pa je, da spričo negativnega odnosa italijanskega javnega mnenja do politike in parlamenta, pri čemer ima veliko vlogo tudi kampanja delegitimacije, posebno še s primeri korupcije ali nedejavnosti, rezultat predvidoma potrditev krčenja in da bo temu primerno moral parlament prirediti novi volilni sistem.

Kakšen? Tega nihče ne ve. Eni so za proporčnega z visokim vstopnim pragom (PD), drugi za “Mattarellum” (Liga) , tretji kot FdI pa zagovarjajo predsedniško republiko. Zelo verjetno je, da bodo poiskali kompromis med različnimi modeli in bo novi volilni sistem skrpucalo različnih sistemov, kot Frankesteinova pošast…

V teh pogojih je težko manjšini, kot je naša, predlagati nekaj zelo konkretnega in operativnega. Diskusija se torej vleče predvsem okoli načelnega pristopa, s kančkom realizma, saj je zdaj vsakomur jasno, da nikoli ne bomo prodrli v italijanski politični srenji s pretiranimi, pa čeprav stokrat upravičenimi zahtevami, kot naprimer posnemanje “zajamčenega zastopstva” po slovenskem in hrvatskem zgledu, saj gre za ostanek socialistične Jugoslavije in njene ustavne ureditve. Pa tudi sicer bi to terjalo ugotavljanje pripadnosti, ki ga Slovenci v Italiji od nekdaj zavračamo, tokrat pa še toliko bolj urpavičeno, če upoštevamo dejstvo, da smo na narodnostno mešanem ozemlju, kjer etnična meja teče skozi zakonske postelje.

V bistvu sta se izkrostalizirala dva predloga, ki pa nista v medseboijnem nasprotju, kvečjemu se dopolnjujeta in temeljita na podobnih izhodiščih. To sta “ladinski model” in svobodna izbira z mešanega volilnega okrožja.

“Ladinski model” pomeni, da stranke kandidirajo na svojih listah tudi slovenske kandidate. Če nihče ni izvoljen neposredno, pripada zadnje razpoložljivo mesto Slovencu, ki se je najbolje uvrstil. Dejansko je to zajamčeno zastopstvo, pri čemer pa prejme slovenski kandidat glasove slovenskih a tudi italijanskih volilcev, kakor doslej.

Drugi predlog pa izhaja iz dejstva, da bi volilno okrožje iz 32 občin, kjer se izvaja zaščitni zakon, imelo 300 tisoč prebivalcev in torej pravico do enega senatorja in dveh poslancev. Ker v tem okrožju živijo Italijani in Slovenci pomešani med seboj, bi po zgledu Mattarellovega volilnega sistema, ki je predvideval “proporčno korekturo” in poseben okvir na glasovnici, dodelili okrožju dva poslanca, vendar bi se morali volilci odločiti, ali glasujejo na delu glasovnice, kjer bi bili kandidati načeloma Slovenci. Vsak volilec bi se odločal, ali glasuje za splošne strankarske liste ali pa izbere liste oziroma stranke s slovenskimi kandidati. Izbiro bi opravil kar v kabini, kar pomeni, da ugotavljanje narodnosti ni potrebno, niti ni zaželjeno, saj bi slovenske kandidate upravičeno podprli tudi italijanski demokratični volilci, če imajo za to razlog.

Sledi še stališče SSk, ki gleda predvsem za svoj ozki strankarski interes, saj predvideva ali povečanje števila poslancev in senatorjev za eno mesto, kar pa terja spremembo ustave in torej zelo dolg in zapleten postopek, ali pa “evrospki model”, ko bi se Slovenci povezali z večjo državno stranko in bi jim mesto v parlamentu pripadlo, če dosežejo prag 1%. V naši deželi to pomeni med 7 in 9 tisoč glasovi, kar bi bilo – recimo tako – po meri Lipove vejice. S kom bi se povezala? S PD ali, kot bi želel “janšistični” del stranke, s Salvinijevo Ligo?

Na koncu še “pragmatično” mnenje bivšega predsednika Skgz, Rudija Pavšiča, ki poudarja, da je izbral “srednjo pot”. Po njegovem iz volilnega zakona ne bo nič, PD bo vsekakor zagotovila ponovno izvolitev sen. Tatjane Rojc, potem pa…

Pozitivno je samo to, kar so udeleženci sklenili. Da se bodo namreč še sestali, ko bodo osnutki nove volilne zakonodaje znani po izidu referenduma. Takrat bo šlo zares in bomo najbrž postavljeni spet pred izbiro, ali hočermo jajce, ali kokoš… Ali tudi nič.