V tej državi gre na volitve le nekaj več kot polovica upravičencev, mnogi volijo kar po pošti . In ni povsem jasno, kdo zanje voli. V tekmi sta dva kandidata. Prvi prejme 48% glasov, drugi 46%, se pravi dva odstotka manj. Par milijonov glasov manj. A je kljub temu izvoljen poraženec in ne kandidat, ki je prejel večino glasov. Nihče si ne upa oporekati rezultatu. Še več, javno mnenje trdi, da je to vzor demokratičnosti…

Pa to ni Belorusija, kot je morda kdo mislil, pač pa ZDA, kjer je Trump bil izvoljen s tremi milijoni glasov manj od tekmice Hillary Clinton. In ni nihče protestiral ali osporaval demokratičnosti izbire.

V Belorusiji pa so bile pred kratkim volitve, kjer je kolhoznik Aleksander Lukašenko bil spet izvoljen za predsednika republike. Na oblasti je že četrt stoletja, kot Angela Merkel v Nemčiji. Toda njegova izviolitev je za nekatere sporna, ker je njegovo vladanje polno napak.

V državi je rekordno nizka nezaposlenost, javno zdravstvo deluje dobro, šolanje je brezplačno, preskrba je vzorna. Zelo bogatih ni, a tudi ne revnih.

Česa je torej kriv Lukašenko? Je morda komunist? Ne, kvečjemu bi ga z evropskim vatlom lahko iznačili za socialdemokrata, saj v državi deluje mešan gospodarski sistem, a z močnimi javnimi posegi. Nekako kot Italija v letih gospodarskega čudeža pod taktirko državnih soudeležb IRI in pod.

Krivda beloruskega vodstva je dvojna. V Lukašenkovi vladi sedijo tudi beloruski komunisti, predvsem pa se država zavzema za čimbolj tesnejšo povezanost z Rusijo. To pa ni po godu EU/NATO, ZDA in predvsem sosedam, kot so Poljska in Pribaltika.

V Minsku so že teden dni protestne demonstracije, na katere je pozvala poražena kandidatka Svetlana Tihanovskaja, preden je zbežala v sosednjo Litvo. Demonstracij vlada ni zatrla, pač pa je pozaprla najbolj nasilne med demonstranti. Prišlo je celo do smrti, ko je enemu izmed demonstrantov v roki počila bomba, ki jo je nameraval zalučati v policijo.

Očitno postaja, da skuša Zahod v Belorusiji zaigrati na “ukrajinski scenarij”, ko so pred 6 leti v Kijevu vrgli demokratično izvoljenega predsednika Janukoviča, češ da je prijatelj Rusov, nato pa umestili krvoločni režim, v katerem kar mrgoli fašistov in nacistov, dejansko pa je država postala kolonija ZDA in NATO, v vzhodnih predelih pa vodi vojno proti ruskim pokrajinam v Donbasu, ki se borijo za svoje pravice in zaslužijo solidarsnost nič manj kot Katalonija. Zahod pa skuša Belorusijo potisniti v “višegrajsko skupino”, kjer so Poljska, Madžarska, Slovaška, Slovenija in, izven EU, še Ukrajina.

Poskus, da bi v Belorusiji izvedli “majdansko revolucijo” z obilno podporo Zahoda je skrajno nevaren, tudi zaradi geostrateških interesov Rusije, ki jo z Belorusijo vežejo pomembni gospodarski a tudi vojaški dogovori.

Žal so pri nas, tudi na t.im. kaviarski levici, ljudje, ki se dobrikajo rpomaeriškim silam in obsojajo dogodke v Minsku, ne glede na to, da se demonstracije odvijajo z zastavami beloruskih kolaboracionistov z nacisti. Kajti belo-rdeče-bele zastave so iz časov, ko so Nemci zasedli Belorusijo in v njej vzpostavili lutkovno kvizlinško upravo, podobno kot v Ukrajini in Baltiki. Je nekako tako, kakor če bi pri nas v Italiji nekdo demonstriral z zastavami Mussolinijeve salojske republike ali če bi v Sloveniji vihteli demonstranti domobranske zastave in simbole.

Antifašisti lahko tudi kriiziramo pomanjkljivosti beloruskega političnega sistema in Lukašenkove izbire, vendar nam je spričo mobilizacije simpatizerjev nacizma povsem jasna izbira, na kateri strani barikade smo in bomo ostali.