Zakaj? To je prvo vprašanje, ki se poraja vsakomur. Je bilo res tako nujno? In v kakšnih okoliščinah se vse to dogaja?
Renzi je pred leti prav tako skušal okrniti parlament in sicer tako, da je ukinil izvoljeni senat in ga nadomestil s stoglavo skupščino županov in deželnih poslancev na rimskih počitnicah. Ljudstvo je tedaj reklo svoj NE in Renzi je padel s svojo reformo. Zmagala je demokracija.
Zato so tokrat spremenili taktiko in predlagali demagoško zelo dopadljivo rešitev: rez števila članov parlamenta za eno tretjino. Pobudnik je bilo Gibanje 5 zvezd, ki je tako skušalo upočasniti lastno krizo in padec zaupanja med volilci ob spoznanju, da med visokodonečimi obljubami in prakso vladanja zeva globok prepad. Pri tem so izsiljevali svoje koalicijske partnerje, Ligo in PD, češ da bodo v nasprotnem primeru sprožili vladno krizo. Ti so rade volje plačali ceno izsiljevanja, le da jim je bila dana možnost sedeti v vladnih foteljih.
Rezultat reza bo zbornica z 400 poslanci in senat z 200 senatorji. Če bi imeli zares čisti proporčni volilni sistem (D’Hontov sistem) bi za poslanca potrebovali 0,25% glasov, za senatorja pa 0,50%, oziroma 175 tisoč in 350 tisoč volilcev! Ker pa pobudniki referenduma, se pravi vse stranke od PD in G5z do Lige in neofašistične FdI, hočejo volilni sistem z zaprekami (visoko število podpisov, vstopni prag 4 ali 5%) bo pravica ljudstva, da ga nekdo predstavlja v zakonodajnih organih izničena ali vsaj močno okrnjena.
Parlamentarizem namreč pomeni, da izvoljeni zakonodajni organ deluje v imenu ljudstva in izraža njegove koristi. Je skratka zrcalna slika družbe in čimbolj je podrobna, tembolj točno zastopa interese družbe oziroma njenih pomembnejših segmentov. Ni naključje, da je v ustavodajni skupščini prevladalo tako razmišljanje, ki je zastopanju dalo prednost.
Pobudniki referenduma, torej vsa “kasta”, zavajajo javno mnenje z demagoškimi trditvami o racionalizaciji demokratičnega sistema in o prihrankih, ki pa ne zdržijo resnega preverjanja. Rez tretjine parlamenta pomeni prihranek 57 milijonov evrov letno, kar je ena kava za vsakega izmed nas. Ena kava na leto!
Kdor želi skrčiti stroške parlamenta ima na razpolago preprost sklep: razpolovitev pretirano visokih plač poslancev in senatorjev, ki zdaj znašajo 12 tisoč evrov mesečno! Čistega, po obdavčitvah. Zadostovalo bi 6 tisoč evrov mesečno ob brezplačnih prevozih z vlaki in letali ter vračanjem stroškov za bivanje v Rimu ter tajniške posle. V tem primeru bi bil prihranek zares velik, a se ga branijo kot hudič krščene vode, saj vedo, da visoka plača zagotavlja tudi visoko pokojnino, navzlic demagoškim trditvam, da so ukinili “preživnine”, kar pa je samo deloma res. Privilegiji ostajajo in še kako, le da o teh molčijo. Tudi tisti, ki so obljubljali, da bodo parlament “odprli kot pločevinko tune”.
Referendum o krčenju članov parlamenta dejansko krni pravico državljanov, da jih nekdo zastopa. Volilni sistem pa je itak tak, da o izvoljenih odločajo predvsem ozka strankarska vodstva, volilci lahko samo prikimavajo.
Poglejmo primer političnih in jezikovnih manjšin. V italijanski zgodovini so tudi majhne stranke odigrale pomembno vlogo. Pomislimo samo na akcijsko stranko, republikance, radikalce, liberalce… na levici pa Proletarsko demokracijo, Psiup, Pdup… Bili so sol pluralizma, včasih tudi jeziček na tehtnici. Korektivi prevladi velikih strank.
Kaj pa narodne manjšine? Frankoprovansalci iz Doline Aosta so nekako zaščiteni, ker ima dežela, kljub temu, da je malo naseljena, po enega poslanca in senatorja. Drugače je na Tridentinskem Južnem Tirolskem, kjer so zakonodajalci ohranili prejšnji volilni sistem, ki temelji na narodnostno homogenih okrožjih, ki jamčijo zastopanost tako Nemcem in Ladincem, kakor tudi italijanski manjšini.
Za nas nič. Predlog, da bi za Furlanijo Julijsko krajino zmanjšali vstopni prag na 15% je naravnost smešen, kakor tudi možnost voilnega okrožja, ki bi zajel s Slovenci naseljeno ozemlje, vedoč, da smo vsekakor povsod pomešani z večinskim prebvialstvom in vsekakor v manjšini…
Edina rešitev bi bil “ladinski model”, o katerem pa ne govorijo in ni nam znano, da bi katerakoli izmed vladnih strank, od PD do LeU in G5z karkoli predlagala za to, da bi se spoštovalo zakonsko določilo o olajšani zastopanosti Slovencev. Še več, občutek imamo, da so se v manjšini sprijaznili z usodo in računajo že na nekakšno posvetovalno komisijo v Rimu ali pa na dobrohotnost PD, ki bi še enkrat dala Rojčevi možnost na svoji kandidatni listi.
Vrnimo se torej k referendumu, ki je le pesek v oči, s katerim pa skupša “kasta” prepričati Italijane, da kaznujejo “kasto”, v resnici pa le povečujejo njeno oblast. Naslednji koraki so lahko še predsedniška republika, oziroma polpredsedniški režim po francoskem vzorcu. In se bo načrt Licia Gellija in njegove uradno dokazane prevratniške framazonske lože uresničil.
Zato res zadnji poziv vsem našim bralcem. Pojdite na volišča, ker ima vsak glas svojo težo. In prekrižajte NE na glasovnici. Kajti še vedno velja, da je vsak svoje sreče (in usode) kovač.
